Tiskane izdaje
Svoje mesto so utrdili v času kulturnega gibanja, ki je dobilo ime Acid Jazz, sestavljali pa so ga glasbeniki, didžeji in plesalci, ki so v klubih in na ulicah živeli svoj »funk, blues in soul«. Soustanovitelj in dolgoletni vodja zasedbe Jean-Paul 'Bluey' Maunick nas je v pogovoru prepričal, da Incognito res niso samo bend, ampak del gibanja, ki stremi k boljšemu jutri za vse ljudi. Pozitiva se v soboto zvečer torej zdi zagotovljena – s plesno glasbo in zabavo tudi po koncertu, pa obljubljajo organizatorji.
Kaj vam te dni jemlje največ časa in energije?
Dve stvari, pravzaprav. Ena so nastopi v največjem londonskem džez klubu Ronnie Scott's, kjer nastopamo šest noči zapored, vsakič pa imamo po dva koncerta, ob tem pa vadimo še za nastop, ki nas kasneje čaka v Ameriki. Ta bo nekaj popolnoma drugačnega, zato stvari pripravljamo malodane od začetka. Zdaj torej res veliko igramo, pred Ameriko pridemo še k vam, sledi Avstralija, Japonska, Rusija, za novo leto spet igramo pri Ronnieju, nato sledi Južna Amerika itd.
Jaz pa sem se malo ustrašil, ko sem videl, da pred Ljubljano v Beogradu igrate dve noči zapored, da ne boste prišli k nam preveč utrujeni?
(smeh) Kje pa. Veste, zagon nam daje to, da lahko počnemo, kar imamo res radi in kar nas osrečuje. Glede na to, kaj vse vidimo po svetu, v kakšnih stiskah in težavah se nahajajo ljudje, koliko se jih trudi samo preživeti, se mi sploh ne moremo pritoževati. Kaj pa je v primerjavi s temi problemi malo manj spanja, ker moraš odpotovati na naslednji nastop, ali pa nekaj čakanja na letališču, če let zamuja, ko pa odhajaš delat tisto, za kar živiš in obenem s svojim nastopom lahko daš ljudem nekaj, kar si bodo zapomnili za vse življenje. K temu namreč vedno stremimo in se vsakič znova maksimalno potrudimo, da izpolnimo svoj namen.
Glede na povedano, kako zdaj vidite naslov svoje zadnje plošče In Search Of Better Days - se boljšim časom približujemo ali smo od njih vse bolj oddaljeni?
Dnevne novice in poročila nam govorijo, da boljši časi ne prihajajo, moje izkušnje pa so takšne, da kamor koli pridemo, naletimo na izredno pozitivno razpoloženje, ljudje so resnično optimistični glede boljših časov. Težavo seveda že ves čas predstavlja le peščica ljudi, ki so zaradi svojih sebičnih, lakomnih interesov in želje po moči nevarni in v težave spravljajo cel svet. Pred kratkim sem se vrnil iz Barcelone in tam sem obiskal tudi trg, kjer se je nedavno zgodil teroristični napad. Duh in razpoloženje ljudi sta me popolnoma osupnila, niti malo se ne dajo zmotiti teroristom, ampak živijo dalje neomajno odločeni, da ohranijo svoj način življenja. Zavedajo se, da preži nevarnost, zmêsti se pa ne pustijo. In to ter številna druga sporočila, ki sem jih deležen na potovanjih po svetu, tudi glede ohranitve planeta in drugih pomembnih tem, želim podajati naprej na naših koncertih. To je moja naloga in moja vloga v življenju - posredovanje védenja, zbiranje sredstev za tiste, ki jih potrebujejo, prenašanje znanja itd. Glede na to, koliko se vozim z letali, pa moram in sem že zasadil tudi kar nekaj dreves v upanju, da vsaj nekoliko omilim svoj ogljični odtis.
Predstavljam si, da je večina ljudi na vaših koncertih v sozvočju z vašim razmišljanjem. Ste kdaj naleteli tudi na kakšne, ki so vam glasno nasprotovali?
Seveda, velikokrat. Celo z odra so me že naganjali, češ naj ne mešam politike in glasbe. Jaz pa jim odgovarjam, ste nori, kot da mi govorite, naj počnem nekaj, kar je v popolnem nasprotju z mano. Menim, da je smisel življenja ravno to, da poskušaš narediti neko pozitivno razliko in sooblikuješ boljši svet, ne pa da ohranjaš stanje, kakšno je, še posebej, če je stanje slabo. Pomislite samo na Boba Marleyja, Johna Lennona, Boba Dylana idr. Niti slučajno se ne drznem primerjati z njimi, trdim pa, da bi moral vsakdo od nas v sebi poiskati svojega Boba in svojega Johna ter narediti nekaj. Že tako ali tako je vse preveč ljudi na različnih položajih - od politike, medijev do popularne kulture - tiho, ker se bojijo za svoje službe in življenja. Tega pač ne morem podpirati!
Ste v tem uglašeni tudi s člani svojega benda?
Seveda, popolnoma smo uglašeni. Si predstavljate, da bi po 38. letih Incognita svoje življenje opisal kot hodil sem iz studia v studio, iz odra na oder, preigraval glasbo in to je to?! Lahko rečem, da od tisoč petsto ljudi, ki so bili v nekem obdobju del Incognita, samo za pet ali šest posameznikov ne bi več našel mesta v tem bendu. Pa še nad njimi v resnici nisem zares obupal! (smeh)
Ustvarili ste že ogromno glasbe, a vseeno, kateri dve pesmi ta hip najraje igrate, iz kakršnega koli razloga?
Just Say Nothing in Don't You Worry About a Thing. Še zlasti za slednjo nam iz ne vem kakšnega razloga ljudje govorijo - prosim, igrajte jo. Morda je kaj povezano z generacijami mladih, ki zdaj hodijo na naše koncerte, spoznali pa so nas preko svojih staršev, ki so nas poslušali, ko so bili oni še premajhni, da bi to glasbo lahko v polni meri užili, zdaj pa je prišel čas. Velikokrat nam povedo, da so jim starši kupili karte in jih poslali na koncert ali pa, kako jih spominjamo na otroštvo ravno zaradi staršev. Vseeno pa smo tudi bend, ki z neprestanim igranjem dnevno pridobivamo nove poslušalce.
No, se mi pa tudi zdi, da ste eden tistih bendov, ki bo imel vedno občinstvo, če ne drugega, v - glasbenikih. Zdi se mi, da se vsak resen glasbenik v neki točki preprosto mora srečati tudi z vami. Se strinjate in ali se vam zdi, da so glasbeniki drugačno občinstvo?
Res je po svetu veliko glasbenikov, je pa tudi veliko ljudi, ki preprosto gravitirajo proti glasbi, čeprav ne igrajo nobenega inštrumenta in hodijo na koncerte, ker čutijo in imajo radi glasbo. Kako sicer razložiti, da so pripravljeni dati najmanj 40 funtov za koncert, da nas vidijo igrati v džez klubu. Ko smo nastopali s pevko Chako Khan, pa so za karte plačevali celo po 250 funtov. To pomeni, da smo vsi tam iz istega razloga, zaradi ljubezni do glasbe. Kar se tiče glasbenikov, pa drži, številni nas pridejo pogledat in tudi njim sem vedno na voljo. Rad odgovarjam na njihova vprašanja tako glede glasbe kot opreme, ki jo uporabljamo. (smeh)
