Inventura 2017: Zvezdnik zadržane sorte

Princ teme Nick Cave je ganil razprodane Stožice s svojo stalno spremljevalno skupino.

pet, 29.12.2017, 12:00

Žiga Valetič, avtor nastajajoče knjige 
o slovenskem pop rocku v osemdesetih letih

Nick Cave & The Bad Seeds

Sleherno leto navrže nekaj pozitivnih glasbenih presenečenj in ni nujno, da so to samo koncerti - lahko nastanejo zanimivi filmi, prelomni albumi, festivali in podobno. Če kot rockerski dogodek leta izvzamem festival InMusic v bližnjem Zagrebu, ki sem se mu zdaj dokončno zapisal, so največ svetovljanstva ter odlična aktualna albuma in koncerta prinesli v Slovenijo Depeche Mode in Nick Cave & The Bad Seeds. Prav slednji je pustil nekoliko globlji vtis. Spomnim se, da sem si ob odhodu iz dvorane rekel: »Še je upanje za rokenrol!« Cave je izjemen pesnik in pripovedovalec težkih in zapletenih zgodb, ampak ravno pop rock, z relativno preprosto glasbenostjo, ob takšnem kontrastu zasije v najboljši luči.

Žiga Koritnik, fotograf

Pet koncertov

1. Young Mothers, Narodni dom v Mariboru
Norvežan, nam dobro znan in ljub basist Ingebrigt Håker Flaten, s svojo ameriško zasedbo, teksaškimi tovariši. Upam, da jih bomo kmalu lahko spet videli na naših odrih.
2. Vieux Farka Touré, Omar Sosa in Orchestra Baobab
Izvrsten program Okarina festivala Bled, ki ga vsako leto »nestrpno« pričakujem in kjer so si bili vsi enakovredni.
3. The Necks v Kinu Šiška
Vedno privlačni in magični, njihovega koncerta se ne zamudi.
4. Amok Amor na Jazz festivalu Ljubljana
Eden in edini Peter Evans, ki nam kaže vedno nove, nepredstavljive možnosti igranja na trobento, z mladim nemškim bobnarjem, zvezdo Christianom Lillingerjem, Wanjo Slavinom in Pettrom Eldhom.
5. Igor Lumpert, Invisible Cities, Pri Gabrijelu v
Cerknem
Ponoven dokaz, da so lahko nekateri koncerti pač boljši v sproščenem cerkljanskem klubskem ozračju.

Jure Longyka, glasbeni urednik

Čedahuči in Severa Gjurin

Če izvzamem podvige Izštekanih, ki še kako zaznamujejo moje glasbeno leto, mi najprej pride na misel nastop zasedbe Čedahuči in Severe Gjurin na Urbanem festivalu v Ljubljani. Majhno sladko presenečenje, ki je iz minute v minuto raslo v veliko koncertno doživetje. Skupni del programa je bil izjemen. Najbolj navdušujoča pa je bila preobrazba zasedbe Čedahuči. Njihova sicer intimno izvajana glasba je v drugačnih aranžmajih postala neverjetno plesna. Zavzela je trg in prevzela množico. Znova se je potrdilo, da je Čedahuči bend, ki hoče. Saj morda ne ve vedno, kaj hoče, a prežema ga neverjetna želja iz vsakega koncerta narediti posebno izkušnjo. Predvsem zase. Potem gotovo pride na svoj račun tudi občinstvo.

Borut Smrekar, glasbeni kritik

Martha Argerich

Letos sta izstopala dva koncerta. Najprej nastop Marthe Argerich in Komornega orkestra Franza Liszta iz Budimpešte, ki ga je vodil Gábor Takács-Nagy na ljubljanskem festivalu, in jeseni še celovečerni recital Grigorija Sokolova v Srebrnem abonmaju Cankarjevega doma. Oba koncerta sta bila na ravni, ki presega siceršnje ocenjevalne okvire. Čeprav sta koncerta med seboj neprimerljiva, bi kljub temu dal prednost prvemu, vendar izključno zaradi sodelovanja več udeležencev v različnih zasedbah. Priča smo bili ne le izjemnemu nastopu Marthe Argerich in celostni vrhunski poustvaritvi Šostakovičevega Koncerta za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35, skupaj s solistom na trobenti Lászlóm Tóthom in orkestrom Franza Liszta, pač pa tudi izjemnemu dosežku orkestra v »klasični kategoriji«. Komorni orkester Franza Liszta in zlasti dirigent Gábor Takács-Nagy sta z izvedbo Mozartovega Divertimenta v D-duru, KV 136, pokazala, da spadata med trenutno najboljše na svetu.

Niko Houška, glasbeni menedžer

Budimpeški 
festivalski orkester

Med letošnjimi simfoničnimi koncerti bi izpostavil koncert Budimpeškega festivalskega orkestra, ki je bil aprila v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma. Orkester je nastopil pod taktirko umetniškega vodje Ivana Fischerja in s solistom pianistom Dejanom Lazićem (F. Liszt, Madžarska rapsodija št. 1; F. Liszt, Koncert za klavir in orkester št. 2; R. Strauss, Tako je govoril Zaratustra). Ivan Fischer je pred več kot tridesetimi leti ustanovil orkester in iz njega naredil enega najboljših orkestrov na svetu. Kaj me je tako navdušilo? Najprej umetniška potenca in inteligenca dirigenta ter seveda zven orkestra. Vsak izmed orkestrašev je nedvomno virtuoz na svojem inštrumentu, ki pa se zna podrediti skupini. Navdušili so me pristna muzikalnost, tehtna interpretacija in iskanje nepredvidljivega v glasbi in izvedbi, kar je danes redkost. Solist Lazić je bil v Lisztovem klavirskem koncertu odlična izbira ...

Srčnost in iskrenost sta gotovo umetniški vodili avstralskega alter blueserja Nicka Cava, ki je 30. oktobra v razprodani­ dvorani Stožice predstavil nov album zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds ­Skeleton Tree.

To je bil eden izmed letošnjih najtežje­ pričakovanih koncertov, na katerega se je zgrnilo občinstvo iz sosednjih pa tudi bolj oddaljenih držav. Na tem koncertu je umetnik – njegov sin je tragično preminil ob nastajanju tega albuma – razdajal sebe ob vrhunski spremljavi zanesljive zasedbe. Pesmi je podal tako iskreno, tako osebno in pristno, kot da je Cave Pesem sama.

Je eden redkih glasbenikov svetovnega kalibra, ki redno nastopajo v Ljubljani, kar je seveda opazno tudi v njegovi priljubljenosti pri nas. Z zasedbo The Bad Seeds, ki jo vodi njegov glasbeni sobrat Warren Ellis (sintesajzer, klavir, kitara, violina, viola), v njej pa so še Martyn Casey (baskitara), Thomas Wydler (bobni), Jim Sclavunos (tolkala, vibrafon, cevasti zvonovi) in George Vjestica (akustična in električna kitara), je postregel s koncertom leta in doživel stoječe ovacije občinstva.

Da je ta turneja nekaj posebnega, sta vedela tako on kot občinstvo. Cave se po družinski tragediji ni zaprl vase, temveč je čistil bolečino s tem, kar zna, z umetnostjo, glasbo in besedili. Tako sta nastala eden njegovih najmočnejših albumov in ena najbolj pričakovanih turnej.

Svojo bolečino je razgalil tudi v črno-belem in barvnem 3D-filmu One More Time With Feeling režiserja Andrewa Dominika. Za to se je odločil, da mu ne bi bilo treba vedno znova pojasnjevati svoje bolečine. To je storil elegantno, toplo, človeško.

In tak je bil tudi ljubljanski koncert. Neverjetno čuten in sočuten, tak, ki je v resnici povezal občinstvo v celovito enoto, kateri so dajali utrip ritmi Cavovih pesmi. To je bil izvrsten večer pridigarja magije poezije, ko umetnost res zdravi.

»Zgodbe, ki jih piše življenje, interpretirajo pa Cave in njegova zasedba, so tehtne, usodne, večne in poetične, kot zapiski iz svetih knjig, kot osebe, ki živijo svoje obstransko življenje tudi v pesmih Johnnyja Casha, Boba Dylana, Louja Reeda in Leonarda Cohena,« smo zapisali v oceni koncerta.

Nick Cave je zvezdnik zadržane sorte, človek, ki na eni strani zelo dobro ohranja svojo zasebnost, se po drugi, umetniški plati, razgalja, kot se le redkokdo. Glasbeniki takega formata se redko tudi fizično dotaknejo občinstva. Cave pa je, nasprotno, večino koncerta visel na robu odra naslonjen na roke občinstva.

»Pri izvedbi skladbe Higgs Boson Blues je celo zlezel med občinstvo na tribunah, od koder je dirigiral množici ob verzu can you hear my heart beat (ali slišiš utrip mojega srca) in skupaj z njim zasopel – bum, bum, bum.

Pri izvedbi otožne The Weeping Song pa je zlezel na majhen oder sredi občinstva, nato pa v zadnjih dveh skladbah povabil množico na oder, kjer so skupaj izvedli ultimativno desperadovsko krvavo balado Stagger Lee ter lepo, nežno in krhko pesem za slovo – naslovno skladbo s prejšnjega albuma Push the Sky Away.« Nick Cave nas je spomnil, za kaj gre pri rock'n'rollu, za iskrena čustva, ki nam pomagajo v težkih dnevih. Glasba zdravi!

Čisto veselje

Ko je Keith Richards sredi ­septembra s svojeglavo nenatančnimi akordi podkrepil­ ­začetek skladbe Sympathy for the Devil v blatnem dolu v Spielbergu,­ kamor so Rolling­ Stones zavili na turneji No Filter, se ni nihče pretirano pritoževal.

Koncert legendarnih sedemdeset­letnikov je vsekakor bil doživetje, ki ni na voljo vsak dan, a bolj ko sem se proti koncu leta spraševal, kaj od slišanega me je letos najbolj navdušilo, bolj sem proti vrhu postavljal in na koncu tudi postavil marčevsko premiero v ljubljanski Operi v koprodukciji z bretonsko Opéro de Rennes, komično opero signorja crescenda Gioachina Rossinija La Cenerentola, Pepelko torej.

Zakaj? Zelo preprosto, zaradi ­Angeline, ki jo je s suvereno ­lahkoto za moja neuka ušesa briljantno uprizorila Nuška Drašček Rojko. Njeni Angelini oziroma Pepelki ne manjka tako rekoč nič, prepričljivo, z nenehno iskrivostjo, muzikalno razposajenostjo zgrajena vloga mi je delovala polno od začetka do sklepne arije Non più mesta.

V tem nastopu ni bilo opaziti praznin, prezenca mezzosopranistke je bila odlična tako v burlesknejših kot v bolj dramatičnih prizorih, nevsiljivo temperamentna Pepelka Nuške Drašček Rojko je nežna, srčna in odpuščajoča, aristokratsko modra v svoji nedolžnosti, ko pa se loti umetnosti belcanta, prepriča z vokalno polnostjo in očarljivo čistimi koloraturami, da je veselje, kar videlo se je – ali pa sem to hotel videti –, da gostujoča solistka preprosto uživa v tem, kar počne.

Ne morem soditi, zgolj domnevam, da daje poseben 'flair' in gladkost tej ljubljanski postavitvi dokaj preprostega dela francoski vpliv, saj je to obnovljena režija sopotnika newyorških bitnikov Jérôma Savaryja, ki jo je podpisala sodelavka pokojnega režiserja Frédérique Lombart, a brez lahkotne spevnosti, kakršno je že na premieri pokazala Nuška Drašček Rojko, bi zadeva najverjetneje učinkovala veliko manj prepričljivo.

Se že veselim konca maja prihodnje leto, ko bo Pepelka spet na programu SNG Opera in balet Ljubljana.

Prijavi sovražni govor