Tiskane izdaje
»Pri naših nastopih se v vseh 22 letih delovanja razpoloženje ni spreminjalo glede na razmere v družbi. Občinstvo je vedno polno navdušenja, razpoloženo za žur, in očitno se že od nekdaj pridejo na naše nastope predvsem zabavat,« opažajo dogajanje pod odrom člani skupine Big Foot Mama. Tudi sedma plošča Izhod, ki bo izšla 17. maja (Vikend jo je že poslušal!), ostaja zvesta drvečemu melodičnemu rokenrolu, ki se mu je Big Foot Mama zaprisegla že davno. O albumu, snemanju in prigodah, ki so navdihnile nove pesmi, smo se pogovarjali z basistom Alenom Steržajem.
Bo rojstvo Bora, prvorojenca Grege Skočirja, kaj vplivalo na izid vašega novega albuma ali je to le še dodatna reklama?
Grega ni prvi član benda, ki je dobil otroka, in nikoli nismo dovolili, da bi zasebne zadeve kakor koli vplivale na razvoj benda.
Ali ste kot bend vsaj že pošteno zalili ta veseli dogodek?
O, to pa, brez skrbi.
Izhod je izhod iz česa?
Nič se ne bojte, ne rešujemo recesije ali politične krize. (smeh) Gre predvsem za iskanje izhoda iz labirinta napetih vsakdanjih življenjskih situacij, s katerimi je posameznik soočen v današnjih ne prav optimističnih časih.
Na primer?
Vsi ves čas iščemo neke rešitve in izhode, pa naj bo to, ko imamo le slab dan in gre vse narobe – ali kot pravi pesem Slab spomin: »slabo vreme, slaba volja, mrzla hrana, topel pir« –, ali pa gre za globlje medčloveške odnose, lahko je to nenehno iskanje idealov v ljubezenskem razmerju, razhod s partnerjem zaradi brezzveznih stvari ali pa na primer mobing na delovnem mestu.
»S tabo delajo, kot da si zadnji na svetu« pojete v pesmi Smet.
Ja. Ko sem nekoč vrgel papirček v smeti, sem pomislil, kakšno usodo imajo stvari, ki jih odvržemo: nič dobrega se jim ne obeta! (smeh) In takoj našel metaforo: pravzaprav je tako tudi v medčloveških odnosih, kadar se z ljudmi dela kot s smetmi, čemur smo priča že skoraj vsak dan ... Edino, kar jih tolaži, je zavest, da v tem niso sami.
Ali opažate, da v teh slabih časih ljudje na koncertih kaj drugače, morda bolj intenzivno izhajajo iz tegob vsakdanjika?
Zanimivo je, da se pri naših nastopih že vseh 22 let delovanja vzdušje ne spreminja glede na razmere v družbi. Vedno je občinstvo polno navdušenja, razpoloženo za žur, in očitno se že od nekdaj pridejo na naše koncerte predvsem sproščat in zabavat, ne glede na to, kdo je na oblasti.
Album ste posneli v Berlinu. Zakaj ravno nemška prestolnica?
Najprej zato, ker je bil studio cenejši kakor marsikateri v Sloveniji. Predvsem pa nas je producent prepričal, da se bomo laže osredotočili na glasbo in naredili presežek, če se bomo za deset dni odmaknili od vsakdanjega življenja. In res smo ga.
Ste se vmes spomnili svetovnih glasbenikov, ki so v Berlinu snemali svoja cenjena dela?
Seveda, U2 in predvsem Davida Bowija in Iggyja Popa smo imeli nekako v zavesti, čeprav nas je bolj zanimal fenomen berlinskega zidu. Med snemanjem smo si vzeli dan prosto in se sprehodili od kontrolne točke Charlie prek Potsdamer Platza, mimo Hitlerjevega bunkerja, skozi judovski spominski park, vse do parlamenta, znamenitega Reichstaga. Tam smo ravno začeli premišljevati, ali Angela Merkel dela tu. In ravno takrat se mimo pripelje avto, iz katerega izstopi – ona! V spremstvu moškega in ženske, brez varnostnikov, dvajset metrov od nas, in odide v stavbo. Smo tekli, da bi se slikali z njo, a je bila prehitra … Pa tudi nismo bili prepričani, da bi nas bila vesela (smeh).
V baladi Kratek stik pojete: »... čutim, da se spomin mi že mrači, čutim, da spet ostajam brez moči ...« Je rokenrol pri štiridesetih napornejši kakor desetletje ali dve prej?
(smeh) Vsekakor, telo z leti drugače absorbira substance in te lahko že v majhnih količinah postanejo nevarne. Zraven je treba zdaj primešati nekaj previdnosti in preudarnosti.
Na plošči najbolj izstopa pesem Bruno. Je zgodba resnična?
Je. Dobesedno tako, kot govori besedilo. Nastalo je že pred mnogimi leti, a je šele zdaj dozorelo tako, da je prišlo na ploščo. Pred več kot 15 leti nas je spremljal tonski mojster, simpatičen, a odštekan tip z nepredvidljivim smislom za humor. Nekoč smo se na poti na koncert ustavili na bencinski črpalki in on je med nakupovanjem naenkrat stopil do pulta, v črpalkarja nameril roko, skrito v žepu, in povsem resno zavpil: »To je rop!« Vsi smo obstali in se v šoku začeli gledati, kaj se dogaja. Vse je bilo videti kot totalno resna zadeva. Čez nekaj dolgih sekund pa je Bruno izvlekel iz žepa prazno roko in rekel: »Saj sem se samo hecal!« Vsi smo si oddahnili, črpalkar pa: »Vse v redu, samo srečo si imel v resnici ti!« In izpod pulta je izvlekel čisto pravi kij za bejzbol! »Malo je manjkalo, pa bi ga uporabil!« (smeh)
Ali je gospod Bruno obveščen o tej pesmi?
Ja, smo ga poiskali. Zdaj ima družino, je pa še vedno poln zgodbic iz preteklosti. Ko smo ga spomnili na zgodbo, je najprej rekel: »Uf, ko je izvlekel tisti kij, sem se pa res usral!« (smeh)
