Tiskane izdaje
Sobe najstnikov po svetu so v začetku 80. let krasili posterji pionirjev nove romantike Duran Duran, ki so z uspešnicami Rio, Wild Boys, Girls On Film in A View To A Kill, skrbno izbranim vizualnim slogom in novim medijem – videospoti – postali ikone svojega časa. Potem so se razhajali in spet združevali, po tridesetih letih pa končno prihajajo v Slovenijo! Poklicali smo pevca Simona Le Bona.
Ime ste si nadeli po zlobnežu iz filma Barbarella. Je bila za navdušenje nad filmom kriva pomanjkljivo oblečena Jane Fonda v glavni vlogi?
Ko štirinajstletnik, ki ga razganja, to vidi... Film je bil veliko doživetje in je ostal v spominu vsej naši generaciji. Za nas je bil to velik film, seveda seksapilen, in je pomagal pri razvoju iz dečkov v fante. Seveda mene takrat, ko so poimenovali skupino, še ni bilo v njej. Ampak enostavno je dobro ime, ki ostane v spominu.
Postali ste ena ključnih popikon osemdesetih let, toda izšli ste iz postpunka in novega vala.
Ravno ko sem se vrnil iz Izraela, kjer sem bil tri mesece v kibucu, še preden sem se pridružil Duran Duran, sem slišal pesem Are »Friends« Electric? skupine Tubeaway Army in me je takoj prevzela. Takrat sem bil še bolj v punkerskih vodah, a smo se vsi že ozirali proti smeri, ki se ji je reklo postpunk in kar je kasneje med drugim postala tudi nova romantika.
Baje ne marate izraza nova romantika?
Ni res. Nič nimam proti. Mislim, da smo tudi že prerasli neke oznake. No, ampak hotel sem povedati, da me je mama izvlekla iz Izraela na univerzo v Anglijo, ker me je hotela imeti blizu. In tako se je zame pravzaprav vse začelo, saj je bila glasbena scena takrat res vznemirljiva. Bil je klub v Birminghamu, ki se je imenoval Rum Runner, in tam je igrala skupina Duran Duran. Njihov pevec Stephen Duffy je zapustil skupino in moje bivše dekle mi je reklo, naj se prijavim na avdicijo za pevca. To je bilo aprila ali maja leta 1980.
Nedolgo po tem se je začela duranmanija. Tu so bila dekleta, zabave, svet mode in kokain, ki mu je še posebej podlegel basist John Taylor.
Takrat smo se res zabavali in zasebnega življenja nismo ravno imeli. Pravzaprav smo bili v tistem obdobju ves čas na turneji. To niso bile zabave pri nekom doma. Preostale so nam hotelske sobe, oder in letališča. Včasih nam je uspelo celo priti do kakšne plaže (smeh). V tistem času smo bili polni energije. Res je bilo vznemirljivo.
Vsekakor je za vaš uspeh pomemben tudi MTV. Bi bili tako uspešni brez njega?
Prišli smo ob pravem času in korist je bila obojestranska. Kot skupina smo se zavedali, da se dogaja nekaj novega in da imamo možnost to izkoristiti. Imeli smo priložnost, da se prikažemo ljudem v njihovih domovih na televiziji, in to po vsem svetu. To je bil gotovo velik del našega uspeha.
Gotovo je bila za uspeh britanskih izvajalcev na začetku MTV pomembna tudi vizualna podoba, ki je pri Američanih pešala.
Člani ameriških skupin so bili takrat kar stari. Proti tridesetim letom in čez jih je vleklo. No, kasneje so prišli Bon Jovi, ki so bili blizu MTV. Nasploh so MTV zavzele predvsem te ameriške hardrockovske skupine z ogromnimi pričeskami in oprijetimi pajkicami, recimo Van Halen. V Ameriki je bil popularen rock! Mi pa smo bili nekaj drugega in smo temu pomenili alternativo, glasbeno in vizualno.
Vas so zaznamovali predvsem inovativni in seksapilni videospoti.
Strinjam se, ampak kljub temu je treba poslušati tudi glasbo, da dobiš popolno sliko. Takrat smo od ameriških skupin zveneli zelo drugače. In prav to nas je verjetno naredilo tako popularne.
Dvakrat ste bili v smrtni nevarnosti. Najprej na regati s prevrnjeno jadrnico, nato še skorajšnja utopitev na snemanju videa Wild Boys. Kakšne spomini imate na to?
Tisto sranje z Wild Boys ni bilo nič! Tam ni bilo nobene nesreče. Gre za zgodbo, ki so si jo nekateri izmislili, medtem ko je zgodba z jadrnico resnična. Šlo je za resno situacijo, ko nas je bilo v resni nevarnosti kar nekaj. Bilo je nevarno, hladno in mokro. Bili smo znotraj prevrnjene jadrnice. Predvsem pa je bil to za nas tisti pravi trenutek resnice, ko si med seboj poveš marsikaj, a je vseeno bilo nenavadno mirno, zelo mirno. Nobenega ni zgrabila panika. Samo občutek preživetja deluje.
Vaša ideja je bila, da bi se leta 2000 spet zbrali v izvirni zasedbi. Zakaj?
Kakor veste, sva s klaviaturistom Nickom Rhodesom vztrajala vsa devetdeseta leta. Warren Cuccurullo je bil naš kitarist. Začel sem se zavedati počasnega, a vztrajnega nazadovanja v skupini. Res smo se bližali najnižji točki.
Tri leta celo niste imeli založbe.
Res je. Toda to sploh ni bila največja težava. Tudi brez založbe se da delovati brez težav. Prince to počne že dvajset let. Šlo je bolj za splošno ozračje v skupini. In zavedal sem se, da če se želimo vnovič zbrati skupaj, je bil takrat pravi trenutek. Ni bilo več časa odlašati, ker bi nas lahko ljudje zares pozabili. V tistem času je naraščalo vnovično navdušenje nad glasbo iz osemdesetih let, in to še kar traja. Torej je bila takrat združitev res smiselna.
Ampak Andy Taylor tudi ob novi združitvi ni zdržal.
Zgodbo z njim smo končali. No, ko nas je prvič zapustil, je šlo za glasbene razlike. Hotel je igrati v kitarski rockerski skupini, kar pač Duran Duran ni bila. Imeli smo različne poglede, kam naj bi se skupina usmerila. Drugič pa Andy enostavno ni bil pripravljen na realnost, ki jo zahteva novo združenje takšne skupine. Niti se ni zavedal, koliko dela bo za to treba vložiti. To za nas ni bilo lahko. Sploh če pogledamo, kje je glasbena industrija zdaj. Res ni lahko. Ampak vsa ta leta z Duran Duran so bila izjemna in so več kot vračala vloženo. To je nekaj, česar Andy ni doživel.
Na predzadnji plošči Red Carpet Massacre ste sodelovali z Justinom Timberlakom. Plošča pa pri vaših oboževalcih ni bila toplo sprejeta.
No, to je bilo... hm... to je bilo res... to je bilo nekaj... Takrat se je zdelo, da je v tem sodelovanju smisel. In sam mislim, da smo naredili zelo zanimivo ploščo. Zavedam se sicer, da Red Carpet Massacre ni najljubša plošča pri naših oboževalcih. Ampak to smo vedeli že takoj. Toda mi radi eksperimentiramo in se temu tudi povsem predamo. Justin je bil takrat zelo veliko ime. No, ampak z njim smo posneli le dve pesmi. In ker nas je takrat znova zapustil Andy, torej smo bili spet brez kitarista, smo se odločili narediti nekaj drugačnega. In plošča mi je všeč.
Pred letom in pol ste postregli oboževalcem s še vedno aktualnim albumom All You Need is Now, na katerem ste se vrnili h koreninam.
Menim, da je to naša najmočnejša plošča od začetka. In oboževalci to čutijo.
Video Girl Panic!, v katerem vaše vloge igrajo znane manekenke Naomi Campbell, Eva Herzigova, Cindy Crawford, Helena Christensen in Yasmin Le Bon, ima šest milijonov ogledov.
In to ga naredi verjetno za najuspešnejšega po Wild Boys!
Igrali ste že zelo blizu Slovenije (Zagreb, Trst), pri nas pa še nikoli. Kaj lahko pričakujemo od koncerta?
Pričakujete lahko »allmighty mother of all parties« (vsemogočno mamo vseh zabav)! Tu bodo pesmi z nove plošče, znane skladbe iz naše celotne kariere, ob katerih boste gotovo prepevali ali plesali. Pričakujte dober večer, ki ga ne boste pozabili!
