Iztok Mlakar - Komedija je le tragedija, gledana v rit

Novi album Porkaeva! bo predstavil na dveh že razprodanih koncertih v ljubljanski Drami.

sre, 03.01.2018, 12:00
»Kritiki so večinoma prizanesljivi, saj me ne jemljejo preveč resno.«

V le dveh minutah sta bila razprodana koncerta primorskega igralca in kantavtorja Iztoka Mlakarja, na katerih bo 11. in 20. januarja v okviru programa Drama Akustika predstavil svoj peti album. O svojem zelo osebnem načinu nastopanja, vinu, slovenskem knjižnem jeziku, narečjih in drugih zadevah je spregovoril v hudomušnih odgovorih na naša vprašanja.

Prav zanimiv je vaš odnos do glasbenih nastopov. Nastopate v res majhnih družbah, da vsakomur v občinstvu vidite v oči. Kako to?

Zato, ker se tako vzpostavi boljši stik z občinstvom. To je način komornega nastopanja, lahko bi mu rekli klubski ... Nastopam brez ozvočenja, brez kakršnihkoli vmesnikov. Tradicionalno so barski pevci pa tudi ljudski pevci in godci praviloma prepevali brez ozvočenja. Stik z občinstvom je tako precej boljši pa tudi dinamika je povsem drugačna.

Informacije o času in kraju vaših nastopov imajo prav visoko vrednost in z njimi tisti posvečeni ravnajo zelo previdno.

To pa zato, ker imajo potem en sam kažin. Res je to nekoliko ponesrečen način nastopanja, saj bi človek rad ustregel vsem. Ampak če ne bi tako nastopal, občinstvu ne bi ponudil pričakovanega, kajti to ne bi bil jaz.

Tako tudi ni presenetljivo, da ste v hipu, v le dveh minutah, razprodali koncerta v ljubljanski Drami, v njeni mali dvorani.

To je šlo po internetu, verjetno pa bomo dodali še kak večer. Taki nastopi so sprva nastali za klapo. Ko sem tako začel nastopati še za druge, se mi je zdelo fer, da tako tudi ostane. Potem me pa sprašujejo, zakaj tako malo nastopam. Precej laže je nastopati za večjo množico, saj odjamraš svoje in greš, ne da bi občinstvo sploh videl. Pri zelo osebnih nastopih, kakršni so moji, pa hitro opaziš, ali res dihajo s tabo ali pa si popolnoma zašel. Razen če imaš v občinstvu Angleža, ki je pomotoma prišel na tvoj koncert – ti se hočeš raztrgati, da bi ga premaknil, pa ne veš, da te revež sploh ne razume. Sicer pa je teže nastopiti pred petdesetimi kot pa pred petstotimi.

Ste igralec in primorski trubadur, čigar zgodbe spravijo občinstvo v jok od smeha. In najraje se smejemo lastni neumnosti, mar ne?

To je temelj. Vsak komik se mora najprej naučiti smejati se samemu sebi. To je tako kot pri psihoanalitikih, ki najprej analizirajo sebe. Je pa res, da če se boš naučil smejati samemu sebi, se vse življenje ne boš nehal smejati. Zelo higiensko in zdravilno je, če človek vidi svoje napake in jih zna in ima voljo celo popraviti. Vendar potem izgubi vzrok za smeh.

To je pa pravi kavelj 22!

Tako kot je z mojimi nastopi.

Vaše zgodbe so tudi precej žalostne. Vendar je žalost laže premagati z nasmehom kot z jokom, mar ne?

Komedija in tragedija oziroma komedija in drama imata isto tematiko, to je tisto, kar človeka boli in kar je prekleto res. Drugačna je le vizura, zasuk kamere. Charles Chaplin je dejal: Če gledaš življenje od blizu, je tragedija, če ga gledaš z distance, je takoj komedija. To distanco ponavadi daje čas. Z leti se rana, ki je bolela, zaraste in postane zarastlina. Drama je odprta rana, komedija pa zarastlina, ki te še vedno spomni na bolečino, vendar ni več tako hudo.

Od vašega prejšnjega albuma Romance brez krjance, ki je bil uspešnica, je minilo kar devet let. Ne hitite radi, kajne?

Ponavadi imam približno sedemletne premore med albumi, tokrat je trajalo nekoliko dlje. Vmes sem namreč napisal še dve komediji, ki sta bili uspešnici. Potem ju je pa bilo treba še odigrati po vsej Sloveniji v stotinah ponovitev, kar mi je vzelo veliko časa. Pa še nekaj drugega sem delal za gledališče.

Sicer pa se držim tega sedemletnega ritma. Povedali so mi, da je to dovolj dolgo obdobje, ko velike zvezde začnejo svoje comebacke oziroma vrnitve. Seveda tega ne počnem namerno, tako se mi pač izide. Saj ne da bi tako počasi delal. Tudi na tem albumu so pesmi, ki so nastale še pred prejšnjim. Pesmi niso objavljene v kronološkem zaporedju, kot so nastale.

Kot da ste potrebovali eno leto za vsako skladbo?

V tem obdobju sem napisal precej več skladb. Samo za Beraško opero sem napisal 19 songov v knjižni slovenščini. Precej laže je pisati pesmi v knjižni slovenščini, saj premore izjemen nabor besed. Pri pisanju v dialektu pa si moraš kdaj kaj izmisliti ali pa skombinirati, da poveš, kar hočeš. Pri knjižni slovenščini je namreč že vse narejeno.

Čeprav pesmi niso v kronološkem zaporedju, imajo vendarle neko povezavo?

Vedno se trudim, da naredim ploščo tako. Že če prebereš naslove pesmi, zvenijo kot pesem. Treba je zbrati tak šopek pesmi, da deluje kot celota.

Naslov novega albuma je Porkaeva!, kar gotovo ni proizvod možganskega trusta marketingarjev in piarovcev. Ti bi vam tak naslov gotovo odsvetovali.

Seveda, saj sem tudi dobil nekaj namigov, da je neprimeren. To je kletvica, vendar ne kolnem nobenega svetnika, kajti Eva ni svetnica. Eva je naša prednica, ki je v resnici ne kolnem. To se mi zdi najbolj butasta kletvica od vseh, kar jih poznamo. Saj tako kolneš našo prapraprapranono, ki je kriva, da ta svet sploh obstaja. Za tak naslov sem se odločil, da prekinem tok dosedanjih naslovov albumov. Večinoma pa so kritiki prizanesljivi, saj me ne jemljejo preveč resno.

Album prinaša še največ pesmi na temo politike in religije. Se o tem najraje razvije gostilniška debata?

Ne govorim o religiji, govorim o ljudski tradiciji, o mitologiji. Vse štorije so ljudske pripovedi. Politike pa je toliko, kolikor se ob njo spotaknem. Ne pa da bi hotel karkoli reševati. Dostikrat citiram Friedricha Dürrenmatta, švicarskega dramatika, ki je dejal, da se v umetniškem delu ne sme opaziti umetnikov svetovni nazor. Čeprav to ni čisto res, ker se vedno. Ne sme pa biti umetnina agitka, povsem podrejena političnemu sporočilu. Politika je tu kot hec, saj govorim o stvareh, ki se mi zdijo zanimive, in delam, kar vedno dela humorist, zasukam kamero v nepričakovan kot. Kajti komedija je le tragedija, gledana v rit.

Vaše trubadurstvo se pogosto dogaja na javnem prostoru, kjer se je oblikoval slovenski kulturni in politični um, v gostilni. Koliko je še takih pravih gostiln, ki imajo tako vlogo?

Izraz trubadur mi ni všeč, kajti oni so peli graščakom, plemičem in jim lezli v rit. Bliže mi je Ježkov citat, da sem dvorni norček na dvoru njegovega veličanstva človeka. Glede oštarij pa ne vem. Spomnim se, kako je bilo, ko smo se tam družili in glasba še ni bila preglasna. Bilo je pravo doživetje, če je kdo prinesel harmoniko in kitaro pa smo kakšno zapeli. Potem pa so se začeli pojavljati napisi: Prepovedano petje. To se na Primorskem ni obdržalo, ker je bilo petje v gostilnah prepovedano pod fašisti.

Več kot očitno je v vaših pesmih tudi veselje do pijače?

Haha.

Če bi spili toliko, kot pravite v pesmih, vas gotovo ne bi bilo več med nami.

Seveda. Ni tako hudo. Kot je tradicija krščanstvo, o katerem govorim, je del tradicije tudi vino.

Sicer pa brez vina tudi krščanstva ne bi bilo.

Seveda ne. Vino je v Svetem pismu petstokrat omenjeno. Sicer pa je naša himna vinska napitnica.

Naša materinščina je dialekt, ki ga govori naša mati, naša družina, slovenščina pa je neka jezikovna tvorba, lingua franca, narejena, da se lahko med sabo sporazumejo tisti iz Lendave in tisti iz Bovca. Kakšen pa je dialekt, v katerem pojete?

Moj dialekt je seveda mešanica. Ustvarjam tako, kot so dialekt uporabljale skupine commedie dell'arte, kjer je bil vsak od likov okarakteriziran že s tem, katero italijansko narečje je govoril. Podobno je tudi pri meni. Lik, torej jaz, je pogojen z jezikom, tokrat primorskim. Včasih uporabim kakšen cerkljanski izraz, ki je pravi kontrapunkt temu primorskemu. Je grob, bolj arhaičen, primorski oziroma goriški pa je gibek, ves čas na prepihu furlanščine, italijanščine, nemščine in drugih slovenskih dialektov, in je tudi precej urban. Dialekt je odvisen od zgodbe, ki jo pripovedujem v pesmi. In če potrebujem besedo, ki jo uporabljajo tri vasi naprej, jo bom povsem mirno uporabil, ker jo je škoda izgubiti. Glede knjižnega jezika pa trdim, da je slovenščina fenomenalen in bogat jezik.

Ko pišete v dialektu, se morate verjetno prav posebej potruditi, da v njem tudi razmišljate?

Da. Pomembna je tudi zvočna slika, zven besed. Pesem tako govori na dveh ravneh, ne le zgodbe, temveč so tudi glasovi tisti, ki dajo dodatno obliko končni podobi pesmi. Dialekt je organski, narejen za govorjenje, pri knjižni slovenščini pa so ljudje dali glave skupaj in določili, kako in kaj. Izvrstno so določili, ne rečem nič. Vendar je, recimo, že pri naravni izgovarjavi vprašanje, kako se znebiti tiste trdosti in okornosti, ki so nas je vedno učili v šoli pri knjižni slovenščini. Kot igralec sem imel s tem precejšnje težave, dokler se nisem sprijaznil s tem, da vsega, kar imaš materinega v sebi, res ne smeš izgnati. Govori knjižno slovenščino, kot bi govoril dialekt, in bo šlo skozi.

Prijavi sovražni govor