Tiskane izdaje
Simboliko dogajanja v odročnem slovenskem mestecu, kjer že dvajset let uspeva »marginalizirana« glasbena zvrst, je težko spregledati. Pot do prvega in drugega je težko dostopna in vodi po številnih ovinkih, pa tudi narečje, v katerem spregovorijo domorodci, je povprečnemu poslušalcu težko razumljivo. Ekipa z Boštjanom Cvekom na čelu, ki je pred 19 leti v gostoljubno sosesko cerkljanske soteske pripeljala jazz s poudarkom na njegovi obliki svobodne improvizacije, je ustvarila prvovrstno manifestacijo, ki ji blizu in daleč težko najdemo konkurenta.
Kjer spoštujejo glasbo
O tem je prepričan tudi chicaški improvizator, sicer stalni gost slovenskih jazzovskih odrov Ken Vandermark, ki se je, kljub temu, da je njegov trio z nastopom šele v soboto končal festival, na prizorišču mudil vse dni festivala. »Na festivalih je vedno pomembno, kakšno razpoloženje se vzpostavi med glasbeniki, občinstvom, novinarji, zastopniki založb in predstavniki drugih festivalov ... V Cerknem se na vsakem koraku čuti, da ljudje spoštujejo glasbenike in cenijo glasbo,« je saksofonist pokomentiral vzdušje v Cerknem, kjer poteka eden njegovih najljubših festivalov sploh.
»Cerkno je osvobojeno območje in taka sta tudi festival in naš odnos do glasbe,« se je že pred leti opredelil Boštjan Cvek, ki v Zavodu Gabrijel skrbi tako za jazz festival kot za Keltiko. Someščanom in obiskovalcem je hotel predstaviti glasbo, osvobojeno vsakršnih kategorizacij. Zgolj kot izraz neskončne kreativnosti, različnosti in lepote. Tako se je ustvarilo odprto ozračje in zvesta publika, ki z zanimanjem in pozornostjo spremlja nastope v velikem temnem šotoru sredi glavnega trga. »Rad bi ujel tole skupino, zanimivo se sliši,« med pomenkovanjem za šankom društva upokojencev reče priletni domačin Stojan. Z odra v bližini je že slišati prve takte skupine Naked Wolf, nizozemsko-francosko-brazilsko-avstrijsko-finsko-avstralskega konglomerata glasbenikov, ki s prepletom inštrumentalnih in vokalnih improvizacij vzdrami tudi željo po plesu. »Bolj ko poslušaš tako glasbo, bolj se je navadiš in ugotoviš, da je pravzaprav zelo raznovrstna in zanimiva,« Stojan odgovori na vprašanje, kakšne se mu zdijo ne ravno vsakdanje glasbene prakse, ki jih ponuja festival. Kot se je izkazalo, se uho domačina ni zmotilo. Koncert Naked Wolf je bil eden od vrhuncev letošnjega festivala. Tudi natakaricam Cvetki in Marici, ki skrbita za prijetno razpoloženje v domu upokojencev, eni od treh festivalskih baz, je bilo tisti večer žal, da zaradi dela nista utegnili prisluhniti koncertom. A še vedno se v smehu spominjata, kako so se pred leti za njun šank zasidrali italijanski godci in ju do poznih ur zabavali s svojo glasbo in prepevanjem. Letos je njihovo povezovalno vlogo prevzel cerkljanski Kar češ Brass Band in med rednim programom razveseljeval s priredbami znanih popularnih napevov.
V središču basisti
Rdečo nit, ki pri izbiri nastopajočih sicer ni posebej izpostavljena, je nakazovala tudi letošnja likovna podoba festivala z lokom, s katerim so med drugimi zagodli kontrabasisti Joel Grip v bebopovski, a precej svobodno zasnovani zasedbi Peeping Tom; Robert Jukič, ki je svoj album Life v zadnjih letih gradil ob sodelovanju kar 36 glasbenikov, tokrat pa ga je predstavil v triu, da je toliko bolj prišla do izraza intimnost in dinamičnost njegovega glasbenega življenja; improvizator Barre Phillips, ki je poleg nastopa v triu Emir A3 pripravil tudi solistični recital; in norveški kontrabasist Eivind Opsvik, ki je s svojim »projektom v nastajanju« Overseas odprl zadnji, sobotni festivalski dan, ki je bil med poslušalci od blizu in daleč – posebno med Italijani in Avstrijci – deležen največje pozornosti. Privabila jih je namreč chicaška scena, ki so jo v Cerknem predstavili kornetist in elektrofonik Rob Mazurek s svojim triom São Paulo Underground in omenjeni Ken Vandermark, ki se je za to priložnost ponovno povezal v udarni trio z bobnarjem Hamidom Drakeom in basistom Kentom Kesslerjem. Pestro obodrsko dogajanje, gostoljubni domačini, dobra hrana in osupljiva narava je veliko popisovalcev z močvirja zmamilo, da so velik del svojih zapisov namenili prav razpoloženju in glasbene specifike nastopajočih nekoliko zanemarili. In ne gre jim zameriti. Nenazadnje tudi ta zapis ni precej drugačen. Resnica je, da še tako dober koncert v slabi družbi ne doseže pravega učinka. Zato je celotna jazzovska izkušnja v Cerknem neprecenljiva.
