Jazz festival Ljubljana: vse vidnejša vloga slovenskih jazzistov

V soboto se je z nastopom treh zasedb vrhunskih glasbenikov v Križankah končala letošnja edicija festivala.

Objavljeno
02. julij 2012 12.45
Tina Lešničar, Delo.si
Tina Lešničar, Delo.si

Rdeča nit 53. jazzovskega festivala je bila trobenta in tudi sklepni večer je začel libanonski trobentač Ibrahim Maalouf, ki je melodični arabski melos zaostroval s pravimi rockovskimi in elektronskimi zaključki. Vidno vlogo na festivalu so v različnih zasedbah igrali slovenski jazzisti.

Predstavljanje glasbenikov v različnih konstelacijah je postalo pomembno programsko vodilo jazzovskega festivala pod vodstvom Bogdana Benigarja. Poleg tega, da gre vsaj iz organizacijskega vidika za predvsem praktično potezo, je ta koncept dvorezne narave, saj širina glasbenega ustvarjanja posameznega izvajalca včasih preseneti, drugič pa zgolj redundantno zapolnjuje program.

Slovenskim predstavnikom na letošnjem festivalu, ki so zakrožili po več zasedbah, tega ni mogoče očitati. Jure Pukl, ki je na drugi dan festivala predstavil svoje avtorsko ustvarjanje na glavnem odru v Križankah, se je pozneje pridružil še zasedbi Žiga Murko 13. Kajo Draksler pa smo lahko videli v več različnih vlogah – v kvartetu Jureta Pukla, v solonastopu, kot dirigentko brass banda in pred tednom dni tudi kot vodjo njenega stalnega mednarodnega kvinteta Acropolis, s katerim je v sklopu 12 Points predstavljala novo glasbo.

Tridnevno jazziranje je uvedel Jure Pukl, ki je silovito in jasno argumentiral svojo abstraktno družbo, kot jo je uglasbil na pred kratkim izdani že šesti avtorski plošči Abstract Society. Nezadržni ameriški dvojici, basista Joea Sandersa in bobnarja Damiona Reida, ki je suvereno podlagala Puklovo glasbeno strukturo in presenečala z nepredvidljivimi rešitvami, je sledila Kaja Draksler, ki je testosteronski metež, h kateremu je prispeval tudi gostujoči trobentač Jason Palmer, uravnotežila s samosvojo glasbeno estetiko. In se pri tem poskušala odmikati od bravur svojega mentorja Vijaya Iyerja, ki je Puklovo glasbo zaznamoval na plošči.

Zato pa se je petindvajsetletna pianistka, ki trenutno študira klasično kompozicijo v Amsterdamu, Iyerjevemu vplivu lažje prepustila v solonastopu, v katerem se mu je tudi poklonila z njegovo skladbo. Z izbranim repertoarjem, v katerem so prevladovale njene kompozicije – med njimi večdelna suita napisana prav za to priložnost –, je izkazala svoj širok glasbeni pogled, improvizatorsko veščost, predvsem pa izjemno domišljijo, ki je kipela tudi iz iznajdljivih aranžmajev (denimo skladbe pevke Björk), v kateri je večzvočno glasbeno doživetje pričarala z uporabo tolkalističnih pripomočkov, ki jih je podtaknila klavirju med strune.

O izzivu solonastopa je za Delo povedala: »Soloigranje pušča predvsem veliko svobode, a sem hkrati igrala stvari, ki so bile večinoma premišljene vnaprej. Predvsem je za to potrebna koncentracija, saj čas teče drugače, ko si na odru sam in nimaš bobnarja ali basista, ki bi jima prepustil del nastopa. Samo od tebe je odvisno tudi to, kako se boš povezal z občinstvom.« Povezava je bila kljub zgodnjim uram nastopa (v soboto ob 11:30 uri) močna, saj Kaja Draksler s svojim nalezljivim optimizmom in iskrenostjo vedno znova očara.

Večer prej je Drakslerjeva kot dirigentka za trenutek stopila še pred trinajst članov zasedbe Žiga Murko 13, ki se je sicer zgledno samousmerjala. Zasedba s štirimi trobentami, tremi saksofoni, štirimi pozavnami, tubo in bobni je z mogočnim in zaradi akustike zaprtega prostora v Klubu CD še bolj zgoščenim zvokom igrala avtorske kompozicije Andreja Hočevarja, Gorana Krmaca in Jana Kusa ter aranžmaje skladb Alexa Sipiagina in Davida Binneyja (ki sta sodelovala tudi na snemanju njihove prve plošče januarja letos v New Yorku).

Repertoar smo v preteklosti lahko že slišali v drugačnih zavezah, ki jih tvori jedro omenjenih štirih mladih jazzistov, a ga je tokratna kombinacija glasbil nadgradila z novimi plastmi in glasbi dala mnoštvo karakterjev, saj je vsaka trobilna in pihalna sekcija obarvala glasbo z značilnostjo svojih inštrumentov.

Polifonično in mestoma mladostniško zaletavo, spet drugič zbrano in ubrano orkestriranje s fascinantnimi crescendi so s tehnično dovršeno realiziranim imaginarijem v intimnih solažah nadgrajevali trije ameriški gostje, trobentača Jonathan Powell in Jason Palmer ter pozavnist Andy Hunter.

Na tem že tretjem nastopu skupine (premierno so se predstavili na festivalu Boben in lajna pred tednom dni, nato pa še na Lentu) je bilo opaziti napredek v skupinski igri zasedbe, katere kakovost je ravno mladostniška neukrotljivost in tudi iskrene emocionalne erupcije.