Tiskane izdaje
»Tu sem odraščal, tu sem začel, zato sem želel svojemu mestu vrniti jazzovsko dogajanje, ki je pred petnajstimi leti že potekalo pod vodstvom vibrafonista Boška Petrovića,« je vzroke za oživitev Kreativne jazz klinike Velenje pojasnil njen vodja, saksofonist Jure Pukl, ki ga je glasba iz Velenja ponesla najprej na Dunaj, potem pa še v New York.
Po lanski uspešni obuditvi glasbene delavnice se je glas o dobrem naboru tujih mentorjev in splošnem navdihujočem vzdušju hitro razlegel. Po objavi dogodka na facebooku je bila v desetih dneh delavnica zasedena. Prijavilo se je 86 udeležencev, še enkrat več kot lani. »Prihajajo iz Belgije, Češke, Avstrije, Nemčije, Italije, Madžarske, Srbije, Hrvaške in seveda Slovenije,« je našteval Pukl, ki je z občutkom izbral domače in tuje mentorje.
Največ zanimanja je bilo seveda med kitaristi, saj je objava oznanjala, da bo svoje znanje delil Kurt Rosenwinkel, spoštovani kitarist, čigar mojstrstva pa se niso prišli učit samo kitaristi. »Rosenwinkel, uau! Ko sem izvedela, da bo imel predavanje, sem se takoj vpisala na delavnico,« je povedala Katarina, ki študira petje na univerzi za glasbo in umetnost na Dunaju. Navdušena je bila tudi nad iskrenim pristopom mentorja za vokal Sachala Vasandanija, ki se je letos prvič pridružil ekipi mentorjev. Lani je bila delavnica namreč samo inštrumentalna.
Štiriinpetdesetletni računalničar Enrico iz Italije, ki je kot ljubiteljski kitarist delavnico obiskal že lani, je povedal, da te priložnosti ne bi zamudil za nič na svetu. »To so moje počitnice. Vzel sem si dopust samo za glasbo in se popolnoma izklopil, da bi preživel teden z izjemnimi glasbeniki in čudovitimi ljudmi. Delavnica je dober preizkus, danes lahko dobiš veliko teorije in znanja na internetu, v knjigah, ko pa se znajdeš z drugimi glasbeniki v resnični situaciji in moraš to znanje uporabiti, zares vidiš, kje si.«
Dnevi, polni glasbe
Melisso Aldana, uspešno mlado saksofonistko iz Čila, ki nastopa na odrih svetovnih jazz festivalov in je pred leti zmagala tudi na prestižnem jazzovskem tekmovanju inštituta Thelonious Monk, smo dopoldne zmotili, ko je svojim petnajstim učencem ravno poskušala razložiti, kako lahko med vajo prehajajo iz harmonije v melodijo in vajo lestvic učinkovito spremenijo v ustvarjalno igranje. Med njenimi učenci je bil Tadej, ki sicer študira klasični saksofon na akademiji za glasbo, jazz pa na konservatoriju v Ljubljani in je v Velenje prišel iz Kočevja. »Lani sem tu doživel tako lepo izkušnjo, da je niti ne morem opisati. Predvsem zaradi energije, ki vlada na tej delavnici. Izbrani mentorji so zares posebni ljudje in to se čuti tako v njihovem igranju kot v pristopu k učenju.«
Podobno je »barvati akorde« v sosednji učilnici svoje štiri slušatelje (med katerimi so bili trije povratniki) učil španski trobentač Raynald Colom, a jih je posvaril: »Če boste preveč analitično pristopili h glasbi, boste tako tudi zveneli in ljudje se bodo naveličali poslušanja.« Naj se teorijo naučijo, potem pa se sprostijo, jim je govoril. »Tako je kot pri Turnerjevih slikah. Če stojite preblizu, vidite samo nekaj nerazločljivega, morda le nekaj barv, ko pa se odmaknete, dobite perspektivo in pred vami se razgrne čudovita paleta barv.«
Da na delavnici niso deležni samo glasbenega znanja, ampak tudi življenjskih resnic, je opazil Colomov slušatelj Maj, ki se je v preteklosti udeležil tudi drugih jazzovskih delavnic, ki potekajo pri nas. »Vse imajo podoben koncept, razlika je le v mentorjih. Tukaj se veliko pogovarjamo o tem, kaj sploh pomeni biti glasbenik, kaj vse moraš žrtvovati za to, tudi v osebnem, ljubezenskem življenju.«
Če že igrate, igrajte samozavestno
»Vprašajte se, ali imam res rad glasbo. Svoj inštrument? Ali sem pripravljen ure in ure preživeti v sobi in vaditi? Če so odgovori na ta vprašanja pritrdilni, potem ste na pravi poti. Veliko naloge morate narediti sami, noben učitelj ne more opraviti trde vaje namesto vas,« je v veliki orkestralni dvorani Glasbene šole Fran Korun Koželjski Velenje newyorški bobnar Gregory Hutchinson dopovedoval svojim sedemnajstim učencem, ki so medtem vsak v svojem ritmu bobnali z dlanmi ali paličicami po stegnih in očitno kazali znake t. i. bobnarskega sindroma. Naj bodo pri tem zahtevni do sebe, vztrajni in odločni, jim je prigovarjal.
»Na igranje skladbe glej kot na doživetje, ne kot na delo,« je madžarskemu pianistu svetovala Kaja Draksler, medtem ko mu je somentor Marko Črnčec dal napotek, kako naj izboljša igranje z levo roko.
Po intenzivnih urah z mentorji posameznih inštrumentov so se učenci med seboj pomešali v orkestre in sledile so popoldanske vaje v ansamblih oziroma, kot se je izkazalo, učne ure solidarnosti, deljenja, poslušanja, podajanja in sprejemanja idej ter prevzemanja odgovornosti.
»Nekdo mora imeti glavno besedo, kar prevzemi to vlogo in jim povej, kako želiš, da igrajo,« je pevki prigovarjal mentor za kitaro Yotam Silberstein. »In pazite na ritem, če se eden spozabi, vas bo vse vrglo skozi okno.« V drugi učilnici je svoje pevke ob pianistu, basistu in bobnarju zdaj šolal mentor za petje Sachal Vasandani. »Všeč mi je, kako poješ, a delaj to z več samozavesti, da ti bomo verjeli, da veš, kaj delaš,« je spodbujal učenko. »Saj morda pa ne vem, kaj delam,« je potožila ta. »Zdaj si del benda. V skupini ste vsi enaki. Prevzemi odgovornost za svoj del, ker boš samo tako lahko prispevala k celoti in boste vsi dobro zveneli,« ji je nepopustljivo odvrnil.
Ni počitka za trudne
Ko so posamezni orkestri zvadili svoj program za finalni nedeljski koncert, je bil na vrsti masterclas – predavanje gostujočih mentorjev, namenjeno vsem udeležencem. Po celodnevnem učenju, igranju, analiziranju, sprejemanju kritike, učenju iz napak in po malih zmagah je ostalo komaj kaj časa za hitro večerjo in že so sledili koncerti. Pravzaprav je letos ob kliniki v Velenju potekal pravi jazz festival. Mentorji so (ob dveh izrednih gostih Igorju Bezgetu in Matiji Dediću) lahko svoje nasvete in znanje zdaj na odru pokazali še v praksi. Znani velenjski Max klub je do zadnjega kotička napolnil Rosenwinkel, ki je ob basistu Joeju Sandersu, bobnarju Hutchinsonu in Melissi Aldana dokazal, zakaj je tako spoštovan glasbenik. Potem pa je dva večera zapored na jam sessionih svoje mlade učence po več ur spremljal še za pianinom. »Če sem že na jam sessionu, potem to priložnost rad izkoristim, da tudi sam izboljšam svoje igranje drugih inštrumentov, klavirja ali bobnov,« je povedal slavni Rosenwinkel.
Joe Sanders, ki je ob domačih dveh mentorjih Robertu Jukiču in Mihu Korenu poučeval basiste, je s pomočjo Hutchinsona, Aldanove in Drakslerjeve predstavil svojo improvizirano glasbeno vizijo, imenovano Infinity, in z izkazano muzikalnostjo vzbudil navdušenje. Posebno povezanost so omenjeni bobnar, basist in saksofonistka pokazali tudi, ko so se pridružili pobudniku klinike Juretu Puklu in kot preverjena, uigrana zasedba (Pukl je z njimi sodeloval že na svojih prejšnjih ploščah) predstavili Puklovo novo avtorsko glasbo, ki jo bodo danes v novomeškem studiu tudi ovekovečili na plošči.
Kako naprej
Intenzivnost dni, prežetih z glasbo, je marsikoga korenito zaznamovala. »Kaja mi je spremenila življenje. Vse mi je postavila na glavo. Zdaj pa ne vem, kako naprej,« je Sandersu potožil eden od slušateljev po solo nastopu Drakslerjeve, ki je na prepariranem klavirju in velikih orglah v eni od petih dvoran glasbene šole ustvarjala virtuozne, z idejami in čustvi nabite, zdaj električno-industrijske, zdaj nadzemne zvočne impresije in jih še začinila z doživeto interpretacijo Gershwinove The Man I Love.
Skoraj enotedensko druženje z učenci in glasbenimi kolegi je tudi Velenjčana Roberta Jukiča, ki se je ob Puklu prve klinike leta 2000 udeležil kot učenec, vrnilo »k bistvu«, kot se je izrazil. Navdih je med učenci in mentorji zakrožil vzajemno. Zdaj imajo udeleženci eno leto časa, da količino znanja in glasbe prebavijo, ponotranjijo in se na prihodnjo delavnico vrnejo (še) boljši.
