Tiskane izdaje
»Nekajkrat sem preskočil večerjo, ostal v učilnici in vadil, kar mi je pokazal mentor za bobne Vladimir Kostadinović. Preprosto se nisem mogel naslednji dan prikazati na vaji, ne da bi naredil domače naloge,« je svojo zavzetost opisal dvaindvajsetletni bobnar David Nik, doslej samouk, ki je pred vpisom na glasbeni konservatorij v Trstu prišel izpopolnit svoje znanje še na Jazzinty.
Za mlade glasbenike, ki si želijo nadaljevati študij na višji stopnji, so enotedenske delavnice kot intenzivne priprave na sprejemni izpit. Možnost visokošolskega študija doma - bojda je odprtje oddelka za jazz na ljubljanski Akademiji za glasbo zgolj še stvar formalnosti - bo nedvomno vplivala tudi na glasbene delavnice, ki so v zadnjem desetletju zapolnjevale praznino na tem področju.
Med njimi se je v zadnjih letih razvila zdrava konkurenca, kar je potrdila tudi izkušnja Davida Nika, ki se je februarja udeležil tudi Jazz klinike Velenje. »Zdi se mi, da je razlika med omenjenima delavnicama predvsem v načinu podajanja znanja in poudarku posameznih tematik. Kreativna jazz klinika Velenje že z imenom daje slutiti, kaj lahko pričakuješ. Poudarek je torej na ustvarjalnosti, predavanja mentorjev so včasih zavila v prav spiritualne smeri. Učne ure so slonele bolj na pogovorih. Ko smo končali, sem se počutil, kot bi en teden preživel v Tibetu, ne pa v Velenju. Na Jazzintyju so predavanja bolj teoretična, tehnična, delamo konkretne vaje za obogatitev glasbenega besedišča. Oba pristopa sta zelo pomembna za glasbenike. V enem tednu dobiš toliko podatkov, da jih predeluješ še vse naslednje leto. A ko si tu, jemlješ znanje z zajemalko,« je povedal Primorec, ki je zaradi bobnov opustil študij vinogradništva in vinarstva.
Mentorji v izvidnici
Glede na množično zanimanje - letos je dvanajst mentorjev na Jazzintyju poučevalo osemdeset udeležencev, med katerimi je bila med tujimi profesionalnimi glasbeniki in Slovenci, ki študirajo jazz v tujini, tretjina povratnikov - se delavnicam, četudi bo mogoče jazz študirati doma, ni treba bati za prihodnost. Kdor glasbo jemlje resno, ne izpusti priložnosti za novo znanje in modrosti prekaljenih mentorjev. V nadaljevanju bo to, kdo uči na delavnicah, še pomembnejše. In ravno po tem se bodo delavnice razlikovale. Imena, kot so Linda Oh, basistka, ki trenutno igra tudi v kvartetu Pata Methenyja, vrhunska mlada čilska saksofonistka Melissa Aldana, eden bolj inovativnih in kreativnih jazzovskih vokalistov JD Walter ter virtuozni kitarist Mike Moreno, privlačijo ljubitelje jazza od blizu in daleč.
Če veš, da obstaja možnost, da te opazi profesor in ti ponudi štipendijo za študij v tujini, je delavnica še mamljivejša. Že od prvih let, ko je tu učil legendarni basist Reggie Workman, je Jazzinty veljal za izvidnico, v kateri so priznani profesorji skavtali oziroma novačili študente na konservatorij, na katerem so učili. Workman je za svoj vpliv in podporo slovenskemu jazzu letos na Jazz festivalu Ljubljana celo prejel posebno nagrado.
Novo mesto se je v naslednjih letih »pobratilo« z nizozemskim Groningenom in konservatorijem princa Clausa, vodja tamkajšnjega oddelka za jazz Joris Teepe pa je poskrbel, da so k nam prišli tudi njihovi gostujoči ameriški kolegi. Ti so najperspektivnejše učence potegnili na študij v tujino. Po zadnjem valu, ko so v Groningenu študirali Kaja Draksler, Jan Kus, Goran Krmac, Dre Hočevar in Kristijan Krajnčan, je v Groningen odšlo še vsaj deset novih slovenskih glasbenikov. Med njimi tudi Domen Bohte, ki je zadnja leta tudi glasbeni vodja delavnice. Pravi, da je otrok Jazzintyja, saj se je delavnice prvič udeležil s trinajstimi leti, potem ga je Teepe povabil v Groningen, kjer ga letos čaka tretji letnik baskitare. »Za mentorje se trudimo izbrati prodorne sodobne glasbenike, ki so znani tudi v Evropi. Ker smo opazili, da se obisk poveča, ko se mentorska ekipa osveži, smo se odločili, da jo bomo zamenjali po treh letih.«
Ko se vržeš v vodo
Čeprav bi to, da delavnica dopušča vpis glasbenikom z različnimi ravnmi (pred)znanja, lahko upočasnilo učni proces, zgodba para iz Novega mesta, ki se je brez predznanja letos prvič udeležil delavnice, govori drugače. »Delavnica je postavljena na precej visoki ravni in če bi vedel, kaj me čaka, se ne bi odločil za vpis. Zdaj, ko sem 'se vrgel v vodo', sem vesel za to izkušnjo. Da ne bi bil popoln analfabet, sem se mesec dni prej doma pripravljal in se sam naučil osnov baskitare. Z novim znanjem mi je Jazzinty dal še večji zagon,« je povedal kemijski tehnik Andrej. V podporo mu je njegova boljša polovica Ana, ki je v pevski sekciji. »Tako sva padla noter, da se, tudi ko prideva domov, pogovarjava samo še o glasbi.«
Igor Matković z večletnimi izkušnjami profesorja jazz trobente na ljubljanskem KGBL, pravi, da je, ker so ravni znanja različne, pomembno, da učence predvsem navdušijo nad igranjem in jih ne »zamorijo« s preveč teorije.
Vsak ima svoje metode. Ameriški pevec JD Walter je slušateljice podučil o konsistentnosti njihovega početja. »Medtem ko vadite, se morate zavedati vsega, kar počnete. Zavedno spustite čeljust, da samoglasniki zazvenijo,« je prigovarjal polovici svojega ducata pevk.
V drugi sobi novomeške glasbene šole Marjana Kozine je Dre Hočevar ena na ena prepariral slušatelje v drugo smer. Naj »izgubijo razum« in prisluhnejo nezavednemu v sebi. »Ugotoviti hočemo, kaj se skriva za racionalnimi odločitvami prefrontalnega korteksa, ki nadzoruje en del motoričnega možganskega sistema, in priti do nezavednega. Če ta dva procesa prideta v konflikt, nastane kognitivna disonanca; vadimo in naredimo napako, jo skušamo popraviti, pa nam ne gre, postanemo frustrirani, izgubimo samozavest in končamo v baru na pivu, jezni na ves svet,« je poznavalsko predaval in vmes popravljal držo slušatelja, ki je ležerno posedal za klavirjem. Lekcija je bila v sklopu letošnje novosti pri predmetu teorija improvizacije in kompozicije, ki ga je ob Hočevarju vodil še Igor Lumpert.
Na Jazzintyju že več let posvečajo posebno pozornost komponiranju in najboljšim skladateljem podelijo nagrado jazzon, ki pa je letos niso podelili, ker jih ministrstvo za kulturo pri tem ni finančno podprlo. A že prihodnjič naj bi za nagrado poskrbel Sazas, ki je že letos priskočil na pomoč in kril kotizacije prijaviteljem, ki so se odločili za harmoniko, trobento ali improvizacijo in kompozicijo.
Deprogramiranje
To ponudbo so pograbili tudi štirje Italijani. Angelica, profesionalna glasbenica iz Bologne, je s harmoniko že tretjič prišla v Novo mesto. »Pri svojem delu igram zelo malo jazza, ampak me ta zvrst zelo zanima, zato sem mentorju Simoneju Zanchiniju sledila v Slovenijo. Največji izziv, vsaj zame, je swingati s harmoniko,« je pripovedovala komaj slišno, saj jo je preglasila harmonika - njenega inštrumenta sta se namreč polotila Igor Lumpert, ki je bil, še preden je postal saksofonist, nadobuden harmonikar, in bobnar Vladimir Kostadinović, ki je bil pri osemnajstih celo jugoslovanski prvak na tem glasbilu.
Kot da igranja in učenja ne bi bilo nikoli dovolj, se je dragoceni popoldanski čas za počitek sprevrgel v spontani jam session. Harmonika je začrtala nadaljnji glasbeni repertoar. »To je tako imenovano jazzovsko deprogramiranje,« je zaklical Lumpert, ko so se po atriju Lokalpatriota iz zvočnikov razlegle ciganske poskočnice in kasneje prešle v metalsko bobnenje. Atrij je postal dekompresijska komora, zdelo se je, kot bi jazzerji morali vsake toliko spustiti ventile. Ali pa skočiti v druge žanre po navdih. Ni trajalo dolgo in že sta Lumpert in Kostadinović stala na odru in si pred praznim avditorijem izmenjavala ideje v bobnarsko-saksofonskem duetu.
Intenzivnost dni na delavnici je udeležence in mentorje pripeljala v nove sfere spontane kreativnosti, zamaknjena stanja. Ob polnoči pa so na jam sessionih iztisnili iz sebe še zadnje atome energije.
