Tiskane izdaje
Ljubljana – Z novelo zakona o medijih, ki so jo objavili pred tednom dni, želijo na ministrstvu za kulturo med drugim zagotoviti predvajanje slovenske glasbe tudi podnevi. Po novem naj bi med 6. in 22. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa delež slovenske glasbe moral obsegati najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe. Hkrati so podali novo definicijo slovenske glasbe, ki je te dni dvignila veliko prahu.
Med strokovno javnostjo, kulturniki in glasbeniki je završalo, in ker ministrstvo sprejema pripombe in odzive na novelo do 22. junija, bodo uradniki definicijo očitno pisali na novo. Viri blizu ministrice so nam zaupali, da je celotna formulacija »delo« ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Torej da se »za slovensko glasbo štejejo vokalna glasba oziroma vokalno-instrumentalna glasba, izvajani v slovenskem jeziku, ter instrumentalna glasba slovenskega izvora«.
Odpravili smo se po poti sedanjega predloga in na nekaj primerih poskušali preveriti kompleksnost in tudi nesmiselnost predlaganega besedila.
Črna kitara ali negra guitarra
Vsi poznamo zdaj že legendarno pesem Črna kitara. Glasbo zanjo je napisal Miro Tomassini, izvorno besedilo Vlado Kreslin.
V Ljubljani živeči glasbenik, pevec in skladatelj Ariel Cubria iz Kube se je drznil to pesem prevesti v španščino, prearanžiral jo je v ritem salse in jo preimenoval v Esa negra guitarra. Potem pa v tej pesmi Cubria nenadoma spregovori po slovensko in vpraša Vlada Kreslina: »Kje pa je zdaj tista črna kitara?« In Kreslin po slovensko pove zgodbo. Zmeda se nato nadaljuje, kajti potem Kreslin v španščini ponavlja refren »negra guitarra«.
Ampak to še ni vse. Pesem je v Ljubljani posnela svetovljanska glasbena zasedba, ki sega od Japonca, Venazuelca, Kubanca, Italijana in dveh, poleg Kreslina, Slovencev, od katerih ima en madžarski, drug pa italijanski priimek. Za nameček je pesem v Madridu miksal in masteriral Španec. Sicer pa je Črna kitara v svet odrinila že leta 2000, ko jo je ljubljanski Američan Chris Eckman s skupino The Walkabouts izdal na albumu Train Leaves at Eight kot That Black Guitar.
Drugi primer: za znamenito narodno-zabavno pesem Srne vokalnega kvinteta Gorenjci je besedilo napisala Svetlana Makarovič, glasbo pa Ive Dovžan. Skupina Laibach je to pesem priredila za potrebe finskega filma Jekleno nebo in je pesem postala v angleščini Take Me to Heaven, zapela pa jo je Severa Gjurin. Čez noč bi lahko slovensko oznako izgubil skoraj celotni opus skupin Laibach, Elvis Jackson, Perpetuum Jazzile, Buldožer in še bi lahko dolgo naštevali.
In glasbeniki?
Igor Leonardi, vodja zasedbe Fake Orchestra, pravi, da je tudi skladba, ki jo skomponira slovenski glasbenik v tujem jeziku, slovenska. »Jakob Petelin Gallus je vsekakor pisal slovensko glasbo, čeprav so besedila v latinščini. Prav tako imamo danes izvorno slovenski heavy metal v angleščini. Ali Laibach igrajo slovensko glasbo? Po mojem ja. Ali je duo Maraaya na Evrosongu izvajal slovensko glasbo? Po mojem ja. Maja Keuc je pela dve različici Vanilije, angleško in slovensko. Po tej definiciji naj bi bila le slovenska različica slovenska glasba.«
Kulturologinja in kantavtorica Katarina Juvančič je s svojim partnerjem Dejanom Lapanjo izdala prvenec Selivke in njegovega naslednika v angleščini Hope's Beautiful Daughters. Zadnji album je nastal kot posledica prvega slovensko-škotskega glasbenega sodelovanja v zgodovini. O predlagani definiciji slovenske glasbe pravi, da je »še en dokaz razraščanja provincializmov in nacionalizmov, ki izhajajo iz verovanja v to, da glasba nastaja v čudoviti izolaciji čistega, avtohtonega, samozadostnega naroda in da naj tam in takšna tudi ostane. Torej od te definicije naprej nisem slovenska glasbenica in ne izvajam slovenske glasbe«.
Kaj pa delovanje vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile, ki je ena svetovno najbolj znanih slovenskih glasbenih zasedb. Glasbeniki pazijo, da je na teh turnejah najmanj tretjina pesmi v slovenščini, sicer pa njen repertoar obsega pesmi v različnih jezikih. Menedžer Boštjan Usenik pojasnjuje, da predlagano besedilo zavračajo kot nerazumno preozko, poleg tega pa tudi kot diskriminatorno v korist instrumentalne glasbe.
»Absurdno je, da se skladba, kjer, denimo, izvajalec v svojem značilnem slogu poje na zloge – na primer pri Slovencih tako zelo priljubljena priredba Perpetuum Jazzile skladbe Na Golici –, po novem ne bi uvrščala v slovensko glasbo. Podoben nesmisel bi, denimo, obveljal za skladbo največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Gallusa Ecce quomodo moritur iustus …«
V Perpetuum Jazzile predlagajo novo besedilo: »Slovenska glasba je vsa glasba, ki izpolnjuje vsaj enega od spodnjih pogojev, in sicer da je: slovenskega izvora v smislu (najmanj enega od) avtorjev, slovenskega izvora v smislu (najmanj enega od) izvajalcev in izvedena (vsaj delno) v slovenskem jeziku.«
Tu je treba opozoriti tudi na v noveli ignorirano glasbeno delovanje pripadnikov italijanske in madžarske manjšine ter etnične skupnosti Romov. Če izvajajo instrumentalno glasbo, kakšne nacionalnosti je ta glasba? Če zapojejo v svojem jeziku, po tej definiciji ni slovenska, če pa zapojejo isto pesem v slovenščini, je pa slovenska?
