Tiskane izdaje
Etnomuzikolog Julijan Strajnar se je rodil 7. januarja 1936 v izseljenski družini v francoskem Combellu. Njegov prirojeni absolutni posluh mu je omogočil, da se je pričel že zelo zgodaj učiti igranja na violino. Ob povratku družine domov leta 1946 je osnovno in glasbeno šolanje nadaljeval v Kočevju in v domači pihalni godbi pričel igrati Es-klarinet.
Po prihodu v Ljubljano je nekaj časa vodil pevski zbor gimnazije Bežigrad, a kaj kmalu so ga povabili k sodelovanju v današnjo akademsko folklorno skupino »France Marolt«, kjer se je mimo violini, posvetil tudi igranju v tamburaškem orkestru. To mu je tudi omogočilo, da je pričel pisati priredbe za različne tamburaške skupine. Leta 1954 ga je sprejel Uroš Prevoršek kot violinista med simfonike RTV Slovenije.
Istočasno je študiral na Filozofski fakulteti romanistiko in diplomiral leta 1962. To leto ga je povabil dr. Valens Vodušek kot sodelavca za melografiranje na takratni Glasbenonarodopisni inštitut. V tem času je dodatno študiral muzikologijo in etnologijo in diplomiral leta 1989. Od leta 1981 dalje je predaval glasbeno narodopisje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od 1991 pa vse do svoje upokojitve 1995 je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje ZRS SAZU.
Slovenskim folklornim skupinam je Strajnar dobro znan, saj je marsikateri napisal glasbeno priredbo za spremljavo njihovega plesnega sporeda. Nekaj jih je napisal tudi za skupine iz Zagreba, Sarajeva in Trsta. Bolj pomembni so njegovi prispevki v domačih in tujih strokovnih revijah. V njih je obravnaval slovensko ljudsko glasbo, petje, godčevstvo, glasbila, a tudi ljudski ples.
Pod skupnim naslovom Slovenska ljudska glasba je uredil tri gramofonske plošče z izvirnimi posnetki pesmi iz Porabja (1979) in Koroške (1983), leta 1985 pa jima je dodal še Pritrkavanje. Za zapis in analizo melodij pritrkavanja slovenske dežele je zamislil poseben sistem zapisovanja udarcev s številkami in notami. Vinilni plošči iz leta 1985 je sledila leta 1992 izdaja ustrezne kompaktne plošče s 37 primeri.
Za potrebe folklornih skupin je objavil leta 1986 v reviji Folklorist priredbe 52 godčevskih viž za različne zasedbe, a kasneje tudi scensko in filmsko glasbo za lutkovni oder in televizijske filme.
V knjigi Citira (Videm – Trst, 1988) je zelo podrobno analiziral rezijansko glasbo in njeni današnji glasbili citiro in bunkulo. Ponovno je odprl starejšo tezo (Jajce 1968, Stockholm 1969), da sta ti glasbili po vsej verjetnosti naslednici nekdanjih dud (zampogne), ki so bile tod znane v 16. stoletju, kar nakazujeta tako slog melodij, kot tudi višja uglasitev in način igranja citire.
V publikaciji Lepa Ane govorila (Ljubljana, 1989) je objavil transkripcije prvih zvočnih posnetkov v Beli krajini, katere je posnel leta 1914 dr. Juro Adlešič na voščene valje in jih je delno zapisal že Niko Štritof. Po njegovem prizadevanju so kasneje v dunajskem Phonogrammarchivu zapise na valjih presneli na magnetofonski trak in jih tako oteli pozabi.
Leta 1992 je izšla v Vidmu njegova trijezična samostojna zbirka ljudskih pesmi Rožmarin, v kateri je prikazal raznolikost, pestrost in bogastvo ljudske vokalne dediščine. Posebno zanimivost in vrednost te publikacije predstavljajo prevodi besedil slovenskih pesmi v italijanski in angleški jezik. Izdajatelj (Pizzicato, Udine) je omogočil tudi dodatek dveh kaset z ustreznimi 50 terenskimi posnetki iz 34 krajev slovenskega etničnega ozemlja.
Za njegovo življenjsko delo je bila Julijanu Strajnarju leta 1983 podeljena Častna diploma Zveze skladateljev Sovjetske zveze, leta 2008 pa je pri nas prejel Štrekljevo nagrado. Ob izteku preteklega leta mu je na predlog metliške folklorne skupine »Ivan Navratil« podelila srebrno priznanje za njegovo delo in zasluge tudi mednarodna folklorna organizacija CIOFF.
Bruno Ravnikar
Zveza ljudskih tradicijskih skupin Slovenije
Ljubljana
