Jure Longyka: Zaradi teh besed me bodo verjetno pribijali na križ

Zakaj večina dobre glasbe živi mimo množičnih medijev, ki je ne slišijo, in zakaj glasbene kvote zanj niso sporne?

Mon, 22.02.2016, 21:00
»Enkrat se strinjamo, da je glasba dobra, a je ni v medijih, zdaj imamo nov poskus regulacije, pa spet ni v redu.«

Jure Longyka je zunanji sodelavec glasbenega uredništva Vala 202. Samozaposleni v kulturi. Prekarec, honorarec v sodobnem svetu. Odgovarja za radijske oddaje, ki jih avtorsko pripravlja. (Izštekani; več kot dvajset let, dvesto gostov v živo.)

O vsem drugem deli mnenje, če ga kdo kaj vpraša. In pri glasbenih kvotah je povedal, kaj si misli. Tudi tokrat. »Regulacija radia ne ubija, ampak ga sili k ustvarjalnosti.«

Gospod Longyka, bodo slovenske kvote res ubile slovenski radio?

Ne. Res sem tudi sam zahteve do javnega radia v noveli zakona označil za morilske. A metaforično. Delanje radia je ustvarjalni proces, v njem pa so omejitve dobre, skoraj nujne. Regulacija radia ne ubija, sili ga k ustvarjalnosti. Smisel kvot je, da radio prinaša slovensko glasbo do poslušalcev. Če jo vrti le ponoči, namen ni dosežen.

Res pa niso upoštevali, da ima javni radio podnevi več govornega programa. Morali bi napisati, da mora biti delež slovenske glasbe enakomerno zastopan vseh 24 ur, ponoči in podnevi. Zahteva, da mora podnevi izpolniti 60 odstotkov visoke 40-odstotne kvote, pa peha javni radio v preveč neenakopraven položaj.

Vaši kolegi z nacionalke so izračunali, da bi bilo od osmih skladb čez dan šest slovenskih. Je to taka groza?

Zadnji izračun po sprejeti noveli je pet od osmih. To je dejansko več kot 60 odstotkov. To je prehuda zahteva.

Zakaj, je dobre slovenske glasbe premalo?

Kje pa. Ogromno dobre je, a večina živi mimo množičnih medijev. Vendar to ni problem glasbe, ampak medijev, ki je ne slišijo.

Mislite komercialne postaje?

Mislim vse medije, tudi tisk. Popularna glasba je v resnih tiskanih medijih še vedno pojmovana kot šund in odrinjena na rob. Vsi poskusi glasbenega časopisa pri nas so propadli. Mislim tudi televizijo. Sodobna urbana glasba na njej je redkost, alternativna skoraj čudež. In mislim komercialni radio, ki naj gre na teren iskat dobro slovensko glasbo ter svoje poslušalce navduši zanjo, namesto da energijo izgublja v kampanjah, kako naj ne bi bilo dobre slovenske glasbe.

V svojih izjavah ste uporabljali podoben jezik kot ministrica za kulturo. »Kdor pravi, da dobre slovenske glasbe ni, ne ve, kaj govori. Ali zavestno laže, ker ima v ozadju določene interese.« Na kaj ste mislili?

Ne vem, kakšni so ti interesi. Mar ni v njihovem interesu dobra slovenska glasba, ki jo predvajajo in jo imajo njihovi poslušalci radi in zato radi poslušajo njihov radio in tako naprej? Zakaj je ne poiščejo? Ta glasba na terenu je. Negativistična kampanja, ki jo vodijo, je absurdna. Zato pravim, da morajo biti v ozadju neki interesi, ki jo osmišljajo. Ko nasprotujejo kvotam, se sklicujejo na dvoje, češ da omejujejo svobodno gospodarsko ponudbo in svobodo izražanja.

In uredniško avtonomijo.

Zakonodajalca obtožujejo pretirane regulacije, skorajda cenzure. Obenem ti isti ljudje govorijo, da po njihovih kriterijih ni dobre slovenske glasbe. Kaj pa je to drugega kot cenzura!? Komercialni radio tke svojo glasbeno podobo dobesedno iz nekaj sto skladb. Pravijo, da vrtijo samo dobre. Da se z visokimi kriteriji silno trudijo, da poiščejo dobro glasbo. Da nam predvajajo vso dobro glasbo, ki so jo za nas z muko našli. Čakajte malo, vi torej pravite, da predvajate vseh nekaj sto dobrih skladb, ki obstajajo? Kaj pa milijoni drugih?

Če to ni cenzura, potem ne vem, kaj je. Pod krinko svobode izražanja in svobodne gospodarske pobude furajo enoumje. Da ne rečem ne-umje. Pri tem verjetno mnogi moji kolegi na komercialnih radiih iskreno verjamejo, da delajo dobro. To je totalitarnost kapitalizma v čisti obliki.

Kaj je dobra slovenska glasba? Bodite konkretni.

V osnovi je to vprašanje problematično, saj predpostavlja, da je še glasba, ki ni dobra, ki je ne moremo predvajati, ki odganja poslušalce, oglaševalce, s katero se ne da kovati dobička in tako naprej. Sam ne gradim okopov med dobro in nedobro glasbo. In predvsem ne nastopam negativistično in ne izjavljam, da glasba, ki je sam za svoje oddaje ne izberem, ni dobra. Če vztrajate pri primerih ... Zadnja plošča Dan D, drugi del albuma DNA D, je izjemno delo. In zelo pogumno dejanje na poti skupine.

Zavedajo se, da s to glasbo ne nagovarjajo vsega svojega občinstva, temveč le ozek segment mislečih, slišočih in čutečih ljudi, ki jim njihovo sporočilo kaj pomeni. Dan D so pogumni rokovski izvajalci, ki delajo to, v kar verjamejo, in za to tudi zastavljajo svoj status. A komercialni verjetno tega ne bo vrtel, saj še največje hite Dan D predvaja redko. Pa bi jih lahko, saj ti dejansko mobilizirajo poslušalce.

Komercialne radijske postaje vam gredo očitno v nos.

Ne gre toliko za to, da jih ne bi odobraval, v resnici iskreno ne razumem njihovega početja. Razvijale so se po formulah, ki prihajajo iz Nemčije. Napovedi o naraščanju deleža poslušalstva so se uresničile. Ampak obzorje teh programov je izjemno ozko. Tako kot McDonald's v prehrani. Če to konzumiraš vsak dan, zboliš. Nenavadno se mi zdi, da se bojijo, da bodo s slovensko glasbo odgnali poslušalce, vrtijo pa mnogo prazne, nezanimive, nesporočilne, dolgočasne glasbe. Zvok postaje, ki ga ustvarijo s procesorji, pa je agresiven.

Ko pridem v lokal, ki predvaja komercialni radio, me odnese ven. Zaradi teh besed me bodo verjetno pribijali na križ, najbrž zvenim tudi grozno nazadnjaško, ampak tako to doživljam. In vem, da nisem osamljen. No, kakor slišim, so se v zadnjem času nekateri komercialci obrnili na druge svetovalce, Britance. Ti vedo, da če ne boš izviren, edinstven, če ne boš opravljal svojega poslanstva s strastjo, si dolgoročno obsojen na propad.

Oprostite, ampak v zadnjem času so proti kvotam najglasnejši uredniki in direktorji RTVS. Se njih ne bojite, ker imate drugačno mnenje?

Zakaj? Javna radiotelevizija je velika reč, v kateri so združeni mnogi pogledi in interesi. Vajeni smo, da se v marsičem ne strinjamo, pa se vseeno spoštujemo in sodelujemo.

So radijske postaje sploh še relevantna valilnica uspešnic? V času youtuba, streaminga, tablic ...

V današnji razpršenosti medijev izginjajo skupne družbene osnove. Ko je bilo nekaj časopisov, radijskih in tv-programov, smo vsi imeli sorodne informacije in se pogovarjali o tem. Zdaj je medijev več, tok informacij je razpršen, veliko jih potuje neposredno, ljudje si medijsko sliko sveta gradijo prek družabnih omrežij, do njih pridejo le izsečki ...

Vsak je v drugačnem krogu, naše slike sveta so vse bolj različne. V taki medijski realnosti je ustvarjanje hitov bistveno težje. A ne glede na to, dokler radio bo – in strinjamo se, da tako ali drugače bo preživel – je pomembno, kaj se na njem vrti.

Jan Plestenjak pravi, da se skladba Večja od neba nikdar ni zavrtela na vsaj tretjini radijskih postaj, pa je vseeno velik hit.

V nedavnem dokumentarcu Ne grem na koleno je Goran Šarac povedal zanimivo reč: glasbe Zlatka Dobriča in podobnih večina radiev ni vrtela, bila je potisnjena na obrobje, zato pa so jo ljudje kupovali na kasetah in ploščah. Radio jim je z nepredvajanjem naredil uslugo, prodajno so bili izjemno uspešni. Glasba najde pot do ljudi oziroma ljudje najdejo glasbo prek omrežij. Tudi Plestenjak dela glasbo, ki je na terenu uspešna, radia pa za to niti ne potrebuje. S tem vprašanjem bi se morali ustvarjalci radia resno ukvarjati.

Pri kvotah se zdaj govori, da gre za lobiranje glasbenikov.

Kvote so razumljivo v interesu slovenskih glasbenikov, ki jih zagovarjajo in se borijo zanje. Ampak to ni njihov resnični smisel. Kot radijec nisem v službi glasbenikov, ampak v službi poslušalcev. Moja naloga ni, da dobrim slovenskim glasbenikom in njihovi glasbi zagotovim prostor v medijih in pot do poslušalcev. To bi bil napačen fokus, ki bi lahko ustvaril mnoge težave, od božjega kompleksa do koruptivnosti. Moja naloga je, da poslušalcem ponudim dobro glasbo. Tudi kvote niso zato, da bodo slovenskim glasbenikom zagotovile prostor v medijih, temveč slovenskim medijem narekujejo, da slovenskemu poslušalcu zagotovijo zadosten delež slovenske glasbe. Da ga o slovenski glasbi informirajo. Da mu, ker so pač slovenski mediji, omogočijo tudi vpogled v slovensko kulturo.

Katera radijska postaja deluje tako?

Val 202, Radio Prvi, Radio Študent, marsikatera lokalna ... Pohvaliti moram prvi program Radia Slovenija, v zadnjem času dela odlične korake v glasbeni podobi. Nekaj sorodnega kot Val 202 pred sedmimi, osmimi leti, ko je postal bolj »progresiven«, kot sem sploh kdaj upal, da bo. S tem veliko bolj zanimiv, pa nič manj poslušljiv.

Vi ste »Izštekani« že 23 let. Kolikokrat niste vedeli, koga povabiti v studio?

Ravno nasprotno je. Pripravim deset oddaj na leto in selekcija je vselej pozitivna. Med dobrimi izbiram odlične, take, katerih glasba me na poseben način nagovori. Vanjo verjamem in z vsem srcem priporočam vsako oddajo.

Koga nam priporočate v prihodnjih mesecih?

Jutri ljubljanski urbani etno bend Salonski, vodi ga harmonikar Domen Finžgar. Marca legendarne akustičarje Tantadruj, ki letos praznujejo tridesetletnico. Aprila ljubljanskega rokovskega posebneža Jacuzzyja Kralla. Maja violinista, kitarista, pevca in avtorja iz Pomurja Sama Budno.

Podatki Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) kažejo, da število prvih objavljenih domačih fonogramov iz leta v leto pada.

Te statistike slabo poznam, a domnevam, da ne odražajo realnega stanja, ker je diskografija že dolgo v krizi. Vsi vemo, da izide zmeraj manj nosilcev zvoka. Okej, fonogrami so tudi v digitalni distribuciji, a ta pri nas zelo šepa. Verjetno je le manj pri IPF prijavljenih fonogramov. Prepričan sem, da je slovenske glasbe – in tudi njenih posnetkov, ki pa gredo direktno na splet – več kot kdaj prej.

Kdo bo največ pridobil s kvotami?

Tisti, ki ga bo komercialni radio vrtel podnevi. Kvote sicer ostajajo enake in skupno slovenske glasbe na radiu ne bo več kot prej, tudi denarja od prevajanja bo enako. Tu so težko merljivi promocijski učinki, ker bo več slovenske glasbe slišane. Kvote so vendarle le predpisani deleži, kaj se dejansko vrti, ostaja uredniško vprašanje. Upam, da se bo komercialni radio bolj odprl, bolj cenil svojega poslušalca.

Katera skladba, slovenska seveda, vas je v zadnjem času navdušila?

Prva mi pride na misel Če bi midva se kdaj srečala. Krasna mala skladbica Vlada Kreslina, izjemno lepa, a še sam avtor do nje ni imel pravega odnosa, menil je, da je kič. Žena mu je odprla oči in postala je naslovna zadnjega albuma.

Nič nisva še rekla o četrtini kvote, ki mora biti glasba, mlajša od dveh let.

Za izvajanje tega bo potrebne nekaj dodatne administracije. A glasbeni arhivi, iz katerih radio predvaja glasbo, so dobro informatizirani, ne bi smelo biti večjih težav. In nastaja povsem dovolj dobre nove glasbe.

Kot na splošno v slovenski kulturi; dogodkov, razstav, knjig, predstav je neobvladljivo število.

Da, včasih se zdi, da bo zmanjkalo občinstva. Najbrž dokaz, da smo kot narod zrasli na svoji zemlji in na kulturi, gospodarstvo in državnost sta prišla kasneje. Bilo bi pa fino, če bi se uspeli o tako preprosti stvari, kot so kvote, učinkoviteje dogovoriti. Enkrat se strinjamo, da je glasba dobra, a je ni v medijih, zdaj imamo nov poskus regulacije, pa spet ni v redu.

Zdaj pa že malce moralizirate.

Če vi tako pravite ... bom pa še malo. Z izbiro glasbe na radiu si lahko ustvarjalen. Sosledje pesmi je pomembno, lahko ogreješ poslušalca za pesem, ki je v vsakem trenutku ne moreš predvajati, če pa jo v pravem kontekstu, bodo ljudje zastrigli z ušesi, sprejeli sporočilo in bodo hvaležni, da si jim nekaj dal, da jim širiš obzorja.

In to se da početi tudi s slovensko glasbo?

S slovensko glasbo še bolj. Ker prisluhnemo besedilu. Še bolj si lahko zanimiv, lep, srčen, provokativen.

Ali mladi poslušajo slovensko glasbo? Poslušajo radio?

Radijski sprejemnik je za mladino preteklost. Imajo telefone.

Kaj pa v avtu?

Za volanom smo starši. Tisto, kar poslušamo mi, je na dolgi rok zelo pomembno tudi zanje.

Prijavi sovražni govor