Tiskane izdaje
Jure Pukl živi v New Yorku, vendar je te dni v naših krajih. Prejel je nagrado Prešernovega sklada in se podal na krajšo turnejo po Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in Italiji.
Po januarskem izidu novega, sedmega albuma pri barcelonski založbi Fresh Sound New Talent je muziciral v ljubljanski kavarni Slamič in v Velenju, ujamete ga lahko še v Divači.
V Guardianu vas je kritik označil za 'vzhajajočo zvezdo nove kreativne generacije', v newyorški reviji za jazz pa so o vaši predzadnji plošči zapisali, da ima 'nedvomno odličen koncept'. Se vam je zaradi teh kritik odprla kakšna nova pot?
Kritike dobrih in priznanih revij pomagajo pri pridobivanju boljših koncertov, saj te tudi zaradi njih stroka vzame resno. V Guardianu imajo dnevno kritike jazz cedejev, avtor besedila John Fordham pa je zelo priznan britanski kritik, ki se ukvarja izključno z jazzom. Tom Greenlan piše za mesečnik The New York City Jazz Records, ki je profilirana in cenjena mesečna newyorška revija za jazz.
Januarja ste izdali sedmo avtorsko ploščo pri barcelonski založbi, ki vam je vnaprej dala sredstva, da ste lahko plačali glasbenike, studio in druge stroške. To se danes v jazzu ne zgodi prav velikokrat. Kako ste se spoznali z njimi?
Založba spremlja mlade in uspešne glasbenike, zato so poznali moje delo in smo se začeli dogovarjati o morebitnem izidu nove plošče. Potem smo z zasedbo, ki je na zadnji plošči, igrali v newyorškem klubu The Jazz Gallery. Na koncertu se je vse zlilo: energija med nami, z občinstvom, zven novih kompozicij, ki sem jih napisal. Nekako se je zgodilo 'tisto', kar je težko opisati z besedami, a se dogaja v jazzu in improvizaciji, ključni 'trenutki', ki jih je bilo tisti večer precej.
Koncert sem snemal, naslednji dan poslušal in bil je res dober. Ko igram, namreč ne razmišljam, kaj je dobro in slabo, temveč sprostim čustva in se prepustim trenutku. Te posnetke sem poslal na barcelonsko založbo. Takoj so se odločili za studijsko snemanje, ki smo ga izvedli v New Yorku, čeprav je založba iz Barcelone. Cede smo izdali januarja.
Kako bi opisali te ključne 'trenutke' sinergije ali presežka v glasbi? Kaj čarobnega se zgodi v njih?
Ta 'trenutek' nastane po dolgoletnem šolanju, vadbi in igranju z raznolikimi glasbeniki, ki različno vplivajo nate. Ne čutim ga kot otipljivo stvar, temveč se zgodi nagonsko, ko te fizično na odru kar privzdigne in odpelje v drug svet. Takrat čutiš, kot da bi bil eno z inštrumentom, kot da ga sploh ne igraš. Ne razmišljaš o nobeni tehnični plati in ne čutiš prstov, ker kar sami letijo po inštrumentu. Vse je kot v transu. Mislim pa, da je to povezano tudi z energijo občinstva v dvorani.
Če niste na turneji, igrate vsak dan nekaj ur, komponirate, ob tem pa vadite vsaj z desetimi različnimi skupinami. Kako se te zasedbe v jazzu zgodijo, kako se najdete?
Svojih zasedb imam vsaj sedem, odvisno od turnej, ki jih delamo terminsko vsaj za leto vnaprej. Ob tem vodim še tri bende in sodelujem kot 'sideman' pri drugih zasedbah, odvisno, kdaj me potrebujejo. V nekem smislu sem kameleon. Igram sicer v okvirih improvizacije in jazza, vendar so med bendi razlike v ritmičnosti ali harmonijah igranja, v interpretacijah in energiji med glasbeniki. Ko v improvizaciji začutiš energijo drugega, jo sprejmeš, poskušaš po svoje nadaljevati in ji nekaj dodati. To je v improvizaciji sodelovanje.
Nekatere glasbenike dobro poznate, z drugimi se srečate prvič. Kako se pred prvim igranjem 'potipate', seznanite?
Vsako novo sodelovanje je zanimivo, ker delaš nekaj zelo intimnega s človekom, ki ga v bistvu ne poznaš, ter se čustveno razgališ pred nekom, ki si ga morda spoznal tik pred nastopom. Odlični glasbeniki imajo močno energijo in smer, v katero hočejo razviti glasbo, po drugi strani pa dopuščajo in hkrati podpirajo tvoj lastni izraz. Takšni glasbeniki potegnejo iz tebe najboljše, zato so tovrstne izkušnje odločilne v karierah mladih glasbenikov. Najraje igram z ljudmi, ki obvladajo inštrumente, so izrazno močni, vedo, kaj je tradicija te glasbe, hkrati pa se ne bojijo 'prekršiti zakonov' in v trenutku oditi v neznano.
Si je teh ducat zasedb, v katerih redno nastopate, instrumentalno podobnih ali raznolikih?
Instrumentarij v jazzu so bobni, kontrabas oziroma bas, klaviature, kitare, trobente, saksofon, pozavne, flavte, tudi klarinet. Delal sem že projekte, pri katerih je bila v orkestru harfa ali tuba.
Kako bi opredelili odlike glasbenika, ki je odličen improvizator?
Tehnično mora popolnoma obvladovati svoj inštrument in poznati tudi zapletene harmonije, ki jih pop glasba ali stare glasbe ne prakticirajo. Podkovan mora biti ritmično in znati obračati ritme, da bi lahko zanimivo igral. Najpomembnejše pa je, kako reagira v trenutku, kako gradi naslednji korak in s tem pot naprej. Lahko se ustavi, leti, hodi počasi, levo, desno ali naravnost. Mojstri improvizacije obvladajo to reagiranje v trenutku, ki pa je nepredvidljivo in odvisno od drugih glasbenikov, s katerimi igrajo.
Dobri glasbeniki imajo tudi izjemno intuicijo, predvsem v čutenju drugih ljudi. Morajo biti odprti in imeti radi ljudi. Jazz je humana glasba, ki se je rodila na bombažnih poljih, na katerih so se temnopolti ljudje borili za osnovne pravice. Improvizacija, ki je stvar trenutka in stika s sočlovekom, je korak blizu temu humanemu. Reakcije glasbenika so rezultat srčnosti in odkritosti trenutka. Lahko pa se odzove tudi agresivno, kar se pozna v glasbi, čeprav jo lahko naredi za poslušalce celo malo bolj zanimivo.
V zgodovini jazza se je zgodilo, da so bili najboljši bendi včasih med sabo sprti na delu turneje ali vsaj na kakšnem koncertu. Miles Davis je imel veliko takšnih zgodb. Enkrat je bil jezen na svojega bobnarja, ker je pripeljal na koncert ženo. Miles mu je zabrusil, da takrat vedno igra bolj osladno.
Ko so jazzisti v petdesetih in šestdesetih začeli improvizirati, so veliko črpali iz indijskega sistema rag, ki temelji na improvizaciji, recimo Miles Davis, John Coltrane, tudi Keith Jarrett. Miles je izjavil, da sta to tako različna glasbena sistema, da ju je težko združiti. Vi ste začeli pri klasiki, ki je zopet samosvoj glasbeni sistem, in nato presedlali na jazz. Kako glasbeniki križarite v teh raznolikih glasbenih sistemih in se iz njih oplajate?
Sistemi in pristopi so resda različni, končni izdelek pa je zelo podoben. Sam sem končal študij klasičnega saksofona in ko sem prešel na jazz, sem nekaj časa težko igral brez notnega stojala in not pred seboj, ker sem bil tako navajen iz klasike.
Se še vračate h klasiki?
Poslušam jo veliko, trenutno skoraj več kot jazz. Zdaj sem pri Scarlattijevih sonatah.
Nedavno ste bili pri sodobni resni spektralni glasbi?
Poslušal sem Steva Lehmana in hotel ugotoviti, od kod ta njegova glasba, kajti vse, kar ustvarjamo danes, prihaja od nekod. Steve Lehman je inovator, ki je združil spektralno sodobno resno glasbo in zlomljene ritme, ki prihajajo iz hip hopa, uporabil mikrotonalno harmonijo in zmanjšal najmanjši interval s pol tona na četrt in potem še na petino, predelal inštrumente, kot je vibrafon, in vse to združil v improvizacijo in jazzovski jezik.
Igrali ste v godbi na pihala, na dveh rock ploščah, potem ste se izšolali v klasični glasbi, jazzu. Zdi se, da glasbo sprejemate izjemno odprto.
Igral sem kitaro in bil v nekem garažnem bendu, potem presedlal na saksofon in študiral klasično glasbo, zraven igral v funk bendu. Zdaj vadim basovski klarinet in sem z njim že nastopal. Igram tudi flavto, bobne in klavir za komponiranje.
Še vedno si rad zavrtim tisto, kar sem poslušal kot najstnik, a tudi Mahlerja, celo Steva Reicha in minimaliste, Glenna Goulda, ki igra Bacha, tudi indijsko klasično glasbo in Ravija Shankarja, hip hop in elektronsko glasbo. Nisem jazz policaj, ki ga zanima samo bebop.
Ko sem živel na Dunaju, sem se gibal po različnih scenah. V mestih se pogosto glasbeniki, recimo beboperji, freejazzisti, razdelijo na sredine, ki se med seboj ne podpirajo in so celo sprte. To je absurd, ker je glasba univerzalen jezik. Če me kdo vpraša, kakšen stil jazza igram, odgovorim, da glasbeni stil. Zato so tudi moje plošče zelo različne. Na eni imam raperja, na zadnji vokalista, ki vleče že v pop.
Kako vas glasbeno navdihujejo vsi ti raznoliki viri?
Verjamem v 'immitation – assimilation – innovation'. Najprej se učiš in kopiraš, potem to znanje preneseš v svoj svet in ga prirediš zase, potem pa, kar se ne zgodi vsem, začneš delati stvari po svoje in na inovativen način. Mislim, da sem zdaj v drugi fazi asimilacije in lahko samo upam, da bom mogoče kdaj inovativen, ampak to ni moj cilj. Verjamem v pot in ne samo cilj.
Že nekaj let živite v New Yorku. Kako vam potekajo dnevi?
Tja sem se preselil, ker sem hotel dobiti več pogona. Samo eno mesto na svetu res živi z jazzom in to je New York. Trenutno sem veliko na turnejah, a ko sem tam, pišem glasbo, vadim in se z drugimi glasbeniki srečujem privatno, doma, nekajkrat na teden, kar je drugje po svetu težko. Takrat igramo, kot bi imeli koncert. Pri nas, jazzistih, ni razlike, ali imamo jam session ali koncert. V improvizaciji greš vedno v trenutek, ki te potegne v drug svet.
To lovljenje trenutka se dogaja tudi doma, privatno, ko vadimo. Je del jazzovskega šolanja, ki se nikoli ne konča. Vedno moraš biti fit in igrati tudi z generacijsko različnimi glasbeniki. Zvečer grem pa na enega od tridesetih do petdesetih jazzovskih koncertov, ki se vsako noč godijo v New Yorku.
Ste preživeli kakšen dan brez glasbe?
Na leto si vzamem deset dni, ko ne poslušam glasbe in ne igram. Takrat sem na morju, se potapljam in lovim ribe.
Čeprav živite v tujini, ste zelo dejavni tudi na domačem prostoru. Še vedno vzdržujete Max Klub Jazz Festival v Velenju?
Vedno bolj. Poteka četrto leto. Sem umetniški vodja in odločil sem se, da bo to festival za slovenske glasbenike, seveda pa lahko pripeljejo kakšnega tujca, če to dopuščajo sredstva. V Sloveniji imamo veliko glasbenega talenta. Veliko prijateljev in kolegov je odličnih glasbenikov, ki so se šolali v tujini, nimajo pa kje nastopati razen na ljubljanskem Jazz festivalu, v Cerknem in na Lentu. Ampak to ni dovolj, to traja nekaj dni na leto, kaj pa druge dni? Manjka nam dober jazz klub. Rad se vračam v Slovenijo, pridem pogosto ter se vedno potrudim nekje odigrati še kakšen koncert.
