Kaj imata skupnega David Bowie in Berlin?

Berlin – Berlinska hitra mestna železnica je navdihnila­ zdaj že nesmrtne pesmi. Jaz sem potnik in se vozim in vozim, poje Iggy Pop.

Ujel sem vlak s Potsdamskega trga, nisi vedel, da je to mogoče, poje David Bowie, vse v prostem prevodu. Ustvarjanje zadnjega, a tudi njune skupne berlinske čase med letoma 1976 in 1978, zdaj predstavljajo v berlinski galeriji Martin-Gropius-Bau.

»Da, zgoraj v prvem nadstropju je živel David Bowie, a ga že dolgo ni več!« je zavil z očmi lastnik salona za tetoviranje na berlinski Hauptstraße 155. V tesni čakalnici se sveti harley davidson muzejske vrednosti, ljudi pa zdaj zanima samo Bowie, Bowie, Bowie.

Pri tem je petnadstropna stanovanjska hiša na las podobna tisočem drugih v mestu ali pa je še malo bolj zanemarjena. Ob mojem obisku je na dvorišču moški z nahrbtnikom brskal po velikih smetnjakih,­ zraven so si stanovalci ustvarili parkirišče.

Za Davida Bowieja je bila hiša med letoma 1976 in 1978 tako pomembna, da je njegovemu berlinskemu obdobju posvečen del razstave, ki pravkar gostuje v berlinski galeriji Martin-Gropius-Bau. Ena najlepših galerij nemške prestolnice leži tik ob nekdanji meji med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom in Bowie je samo streljaj stran posnel albume berlinske trilogije − Low, Heroes in Lodger.

Studio Hansa je bil zanj »hall by the wall«, o vlakih s Potsdamskega trga, ki so zdaj samoumevni za milijone obiskovalcev stare in nove nemške prestolnice, pa poje zato, ker v njegovih berlinskih časih seveda niso bili. Danes eden osrednjih mestnih trgov z veličastnimi visokimi novogradnjami je bil med hladno vojno porušen in zapuščen kraj, pred katerim so prihajajoče z zahoda svarili z velikimi napisi.

Del razstave v muzeju Martin-Gropius-Bau, ki so jo pripeljali v Berlin iz londonskega Victoria and Albert Museum, je posvečen tudi pesmi Space Oddity in majorju Tomu, ki je Bowieja konec šestdesetih let izstrelil na svetovno pop rock sceno.

»Ponavadi se mi ni niti sanjalo, kaj smo delali, saj sem se duhovno oddaljil od te pesmi,« na enem od posnetkov multimedijske razstave snemanje videa komentira Bowie, morda ni bil pri stvari tudi iz drugih razlogov.

Vemo, da je bil major Tom džanki, je leta kasneje pel britanski pevec in res je na posnetkih iz predberlinskega obdobja videti grozljivo zdelan zaradi drog in drugih ekscesov. V Berlinu ni ostal niti dve leti, a ga je mesto spremenilo. »Tega naslova ne bom nikoli pozabil,« je o Hauptstraße 155 veliko kasneje povedal Bowie. »Življenje v Berlinu je bilo zame osvobajajoče.«

»Berlin je poln barov za žalostne in razočarane ljudi,« je nekoč »svoje« mesto opisal Bowie. In res današnje nemške prestolnice, ene najbolj priljubljenih izletniških in priseljenskih točk sveta, ni mogoče primerjati z razdeljenim mestom nenehno na robu jedrske vojne.

V Berlin so se tedaj naseljevali avanturistične duše in čudaki, očitno idealno mesto za Bowieja po kalifornijskem utapljanju v mamilih in slavi, Berlinčani pa so bili hvaležni vsem, ki so prišli. In kljub temu da je dva milijona ljudi živelo na majhnem prostoru, obdanim z zidom, je pevca presenetil občutek svobode.

Trenutek z Davidom

Pravijo, da se vsak Berlinčan iz tistih časov spominja svojega trenutka z Davidom Bowiejem. Eni so ga videli, kako je na vogalu jedel sendvič, drugi, ko je ob koncih tedna kolesaril proti jezeru Wannsee z Iggyjem Popom, s katerim je najprej živel v istem stanovanju s sedmimi sobami, a ga je kasneje zato, ker mu je praznil hladilnik z drago hrano iz luksuzne veletrgovine KaDeWe, preselil v stanovanje na dvorišču.

Sosedje se še spomnijo, kako je na okenski polici igral kitaro, v Berlinu pa se navdušil tudi nad slikarstvom. Še posebej mu je prirasel k srcu mali dahlemski muzej, posvečen skupini Brücke, eni prvih nemških skupin modernistične umetnosti iz prvih desetletij 20. stoletja. V slogu Roquairola Ericha Heckla se je Bowie slikal na naslovnici albuma Heroes.

V Berlinu je veliko slikal tudi sam in, kot pravi na posnetku v muzeju, ga je prav slikanje vrnilo h glasbi, nanj pa so vplivali tudi Bertolt Brecht, Marlene Dietrich ter splošno ozračje mesta z bogato kulturno preteklostjo ter skoncentrirano sedanjostjo tistega časa.

Seveda je bilo tu tudi nočno življenje. Sedim v Dschungel na Nürnberger Straße, izgubljen v času v bližini KaDeWe, poje v lani objavljeni in Berlinu posvečeni pesmi. Kje smo zdaj? Tam, kjer zdaj stoji luksuzni hotel, je nekoč v znani berlinski diskoteki srečal dekle s podgano na rami in čudovitega transvestita, s katerim se je menda zapletel v romantično razmerje.

V lanski pesmi, posvečeni svojemu berlinskemu obdobju, danes 67-letni Bowie ne kliče nazaj prelepega androginega bitja, kakršen je bil nekoč tudi sam, je starec, ki se ozira na pomembno obdobje svojega življenja, a vseeno veliko mlajši od utrujenega mladega moža, ki je prišel iz Los Angelesa.

Obraza na lutkah, sedečih na kavču, je mogoče videti tudi na razstavi, a sta v nasprotju s tistima iz videa omenjene pesmi oba Bowiejeva. Če je eden zamišljen, je drugi veselo nagajiv, spogleduje se z obiskovalcem in mu pošlje poljub.

Če je Berlin spremenil Bowieja, je mesto spremenil tudi Britanec. Če je najprej sam iskal inspiracijo tudi v berlinskih glasbenih skupinah, kot so Kraftwerk, Cluster, Can ali Neu!, je kasneje Zahodni Berlin dokončno postavil na svetovni zemljevid sodobne glasbene kulture. Sledili so mu mnogi drugi.