Kaja Draksler: orkestriranje omejitev, ki osvobajajo

Pianistka in skladateljica ustvarja presunljive nove glasbene svetove.

sob, 03.12.2011, 15:00

V zamaknjenem stanju kreiranja trenutka se na obrazu zaprtih oči riše nežen nasmešek. Nato izzivalen pogled, namenjen basistu, ko ga zdraži z novo harmonijo. Mehki gibi rok, ki včasih zaplešejo po zraku, iz klavirja izvabljajo svetlo, energično glasbo, včasih polno domiselnega humorja.

Pianistka in skladateljica Kaja Draksler ustvarja presunljive nove glasbene svetove.

Pred mesecem ste nastopili na jazz festivalu v Skopju z Acropolis quintetom, ki se je kot prva slovenska zasedba na festivalu 12 Points v Dublinu uvrstil med tri najbolj obetavne evropske skupine, ki jim organizatorji 'poklonijo' niz koncertov po Evropi. Kaj ta nagrada pomeni za mlad bend?

Misija festivala 12 Points je pomagati evropskim glasbenim skupinam različnih zvrsti, ki pokažejo dovolj visok nivo igranja, da si s koncerti pridobijo prepoznavnost. Pomembno je, da nekdo poskrbi za promocijo. Po Skopju bodo prihodnje leto predvidoma sledili koncerti na Norveškem, v Estoniji in drugod po Evropi. Gre za festivale in dogodke, na katerih si mladi glasbeniki lahko nabirajo kilometrino na tujih odrih in vzpostavijo stik z menedžerji.

Z vašim prvim jazz projektom Akropola se vam je uspelo uvrstiti na 49. ljubljanski jazz festival že pri rosnih enaindvajsetih letih.

Takrat sem bila zelo presenečena, da so me povabili. Mislim, da je Bogdan Benigar tedaj videl neki moj posnetek in me najprej povabil oziroma predlagal v EMJO, European Movement Jazz Orchestra, potem pa moj projekt Akropola predstavil še na jazz festivalu. Plošča je nastala tako, da sem leta 2007 v okviru delavnice Jazzinty v Novem mestu zmagala na tekmovanju Jazzon za najboljšo kompozicijo. Nagrada je bila snemanje v studiu. Tako sem se v studio podala s tedanjo zasedbo, ki sem jo kot kvartet sprva ustanovila z bobnarjem Kristijanom Krajnčanom, tubistom Goranom Krmacem in kitaristom Georgejem Dumitriujem med študijem jazz klavirja v Groningenu na Nizozemskem, v studiu pa sta se nam kot gosta pridružila še Jure Pukl in Robert Jukič.

Z Acropolis quintetom ste za Akropolo posneli precej drugačno ploščo Turku , ki vključuje aranžmaje turških tradicionalnih pesmi. Tudi s svojo drugo zasedbo Katarchestra ste posneli ploščo z ljudskimi slovenskimi, bolgarskimi in italijanskimi pesmimi. Od kod zanimanje za ljudsko glasbo?

To se je zgodilo zelo spontano. S pevko Sanem Kalfa sva bili cimri in govorila mi je o svoji ljudski glasbi, ki me je prevzela. Začeli sva igrati v duetu, potem sem pesmi aranžirala za bend. Pri Katarchestri smo zbirali ljudsko glasbo držav, iz katerih so prihajali člani zasedbe. Tradicionalno glasbo najraje spoznavam osebno, prek ljudi – v živo. Pri obeh zasedbah je šlo za različen pristop, z Acropolisom smo aranžmaje razvijali skozi igranje, pri Katarchestri sem stvari vodila kot skladateljica, glasba je bila bolj določena. Zdaj z Acropolisom izvajamo avtorske kompozicije – večinoma moje, pa tudi nekaj Kristijanovih in Georgejevih.

Po drugi strani je opaziti navduševanje nad antično mitologijo. Že z imeni, ki jih dajete svojim zasedbam in nekaterim skladbam, kot so Orfej in Evridika, Perzej, Olimpija...

Za to so 'krivi' na škofijski gimnaziji, kjer smo se veliko učili o starih Grkih in Rimljanih. (smeh) Antična zgodovina, filozofija in kultura so me tako prevzele, da sem hotela študirati latinščino ali staro grščino. Ko bereš njihovo mitologijo, je kot bi se potopil v vzporedni svet. To me je dolgo navdihovalo, zdaj sicer malo manj, z Acropolis quintetom še vedno igramo skladbo, napisano po zgodbi o Perzeju. Sicer pa sem uglasbila tudi nekaj slovenske poezije. Nazadnje pesem Kajetana Koviča, sicer pa tudi pesmi štirih in Prešerna. Zdi se mi, da tako širim svoj glasbeni jezik. Včasih me navdihne le en stavek. Kot recimo stavek, ki ga je enkrat izustil naš bobnar 'My soul is sexy' (moja duša je seksi). Nastala je jazz skladba, ki jo igramo z BadBooshBandom. Napisala bom tudi skladbo na stavek 'Chestnut is the best nut', ki ga je zadnjič med sprehodom izrekla naša pevka Sanem in se mi zdi res posrečen. Take stvari si poskušam zapomniti ali pa jih kar zapišem.

Ravnokar ste končali turnejo z jazz triom, ki (fonetično) nosi dokaj provokativno ime BadBooshBand. Ste kdaj čutili potrebo skozi svojo glasbo komentirati stanje v družbi?

Svet, v katerem živimo, hitrost informacij, večna tekma s časom... se vedno izražajo v improvizirani glasbi, ki je ustvarjena v trenutku. Na to seveda vplivajo tudi občinstvo, ambient in tvoje počutje. Kar zadeva skladanje in ideje, bi rekla, da bolj izhajam iz sebe. Dnevnopolitičnega dogajanja ne spremljam toliko, da bi ga lahko komentirala na tak način. Morda bo to prišlo sčasoma. Občudujem umetnike, ki to znajo. Sama sem v obdobju, ko me bolj zanimajo sestavine glasbe. Koncert si predstavljam tako, da z igranjem zapelješ ljudi na čustveno potovanje.

Ponavadi se pri učenju inštrumenta glasbeniki najprej spoznajo s klasično glasbo, šele pozneje odkrijejo jazz. Veliko ljudi tudi pravi, da so klasično glasbo zares doumeli šele skozi jazz. Vaša pot je tako rekoč obratna. Najprej ste diplomirali jazz klavir in nato vpisali magisterij klasične kompozicije.

Po diplomi sem bila gotova v eno – da nočem več študirati jazza. Prepričana sem namreč bila, da program in učne metode na jazzovskih konservatorijih niso prave, ker ustvarjajo neko uniformiranost. Veliko bolj 'naraven' in učinkovit je oseben odnos mojster – vajenec. Tako bi gotovo dobili veliko več kreativnih, samosvojih in edinstvenih glasbenikov. Kompozicija me je od nekdaj zanimala, zato sem se odločila, da se bom vanjo res poglobila, saj si sicer za kaj takega nikoli zares ne vzameš časa.

Kako vam klasični prijemi pomagajo pri jazzovskem skladanju?

Zanimivo je bilo že spoznanje, kako moji 'klasični' kolegi popolnoma drugače dojemajo glasbo, kako se lotijo poslušanja in skladanja glasbe in kaj jih poleg tega še zanima. Profesorjem na naši šoli se ne zdi pomembno, da znaš napisati fugo ali kantato, ampak da znanje ustvarjalno uporabiš. Sama se ukvarjam s tem, kako elemente klasične glasbe prilagoditi improvizirani glasbi. Namesto da izpišem melodijo in spremljavo, se zdaj več ukvarjam z obliko, zgradbo skladbe, dinamiko in teksturo zvoka. Pri pisanju kompozicij gre za abstraktna določila, ki glasbenika v bistvu omejijo. Zame predstavlja izziv, da glasbenika s temi omejitvami in določili motiviraš. Kot nekakšna vodena improvizacija. Zdaj se dosti ukvarjam tudi z orkestracijo – koliko prostora pustiti določenemu inštrumentu. Odkar poslušam veliko klasike, glasbo slišim drugače.

Odnos mentor – učenec, ki ste ga omenili, ste izkusili na privatnih urah klavirja pri enem najboljših jazzovskih pianistov mlajše generacije Jasonu Moranu. Kako vas je ta provokativni mislec jazza, kot ga imenujejo, razsvetlil?

Kot pianista sem ga od nekdaj zelo spoštovala, zanimali so me njegovi komentarji na moje igranje, zato sem mu poslala mail, ali bi se lahko dobila na privatnih inštrukcijah. Ko sem prišla v New York, kamor sem med študijem odšla na izmenjavo za pol leta, me je sprejel na domu v Harlemu. Najprej sem mu zaigrala neko slovensko skladbo – imela sem res veliko tremo. Vmes me je ustavil in mi predlagal še druge načine igranja te skladbe. Tako na primeru raziščeš različne pristope k igranju. Potem mi je pokazal vaje svojega učitelja Jakija Byarda, mi pripovedoval o svojem junaku Andrewu Hillu, pogovarjala sva se o igranju leve roke, stride tehniki. Povedal mi je, da on med igranjem znotraj strukture skladbe išče okna, jih odpre, malo pogleda skoznje in jih potem spet zapre. Drugič sva igrala skupaj, vsak za svojim klavirjem. To je bilo posebno učno doživetje. Med poslušanjem in odzivanjem drug na drugega se naučiš veliko novih stvari.

Potem ste si omislili še enega slavnega mentorja, pianista Vijaya Iyerja, ki smo ga pred nedavnim lahko poslušali tudi v Mariboru. Kakšna okna vam je odprl on?

Njegovo glasbo mi je predstavil Jure Pukl in ta sodobna newyorška scena mi je bila takoj všeč. Med transkribiranjem in preigravanjem njegovih skladb so se mi porodila vprašanja in poslala sem mu mail. Takoj mi je odgovoril. Ko sem bila v New Yorku, sem ga prosila, če bi lahko imela pri njem uro. Takrat me je že 'poznal' prek mailov. Sprejel me je, potem sva se srečevala tudi na koncertih po Evropi in se počasi začela družiti. Spominjam se, da me je po prvem srečanju še tri ure bolela glava. Je zelo intenziven človek. V eni uri sem izvedela ogromno novih podatkov, ki ti jih sicer nikoli nihče ne pove. Govoril je o uporabi registrov na klavirju. Ponavadi ti v šoli dopovedujejo, da vsak akord spada v svoj register, če to prekršiš, že posegaš na tuje teritorije in lahko recimo 'nagajaš basistu'. Vijay je to razložil na veliko bolj kreativen, neomejen način. Pokazal mi je veliko nove glasbe. Tedaj sem pisala skladbo za violino in klavir, ki ga je spominjala na Quatuor pour la fin du temps Olivierja Messiaena, in mi tako odprl povsem nov svet.

Ste kdaj imeli težave s tem, da ste ženska in povrh še vodja benda v pretežno moškem jazzovskem svetu?

Na začetku je kdaj padel kakšen komentar v smislu, 'saj za punco še dobro igraš'. Lahko rečem, da je način igranja v jazzu res zelo testosteronski. (smeh) V nekem trenutku sem celo začela razmišljati, ali sem nekaj odigrala dovolj moško ali preveč žensko. Ko sem bila majhna, sem se večinoma družila s fanti, zato se dobro počutim v njihovi družbi. Avtoriteto v bendu pa tako ali tako vzpostaviš z znanjem in dobrim igranjem.

Povezane novice

Nova jazz generacija - Od Avsenika do Gonzala Rubalcabe
30. avgust ob 12:00
Petindvajsetleni pianist Marko Črnčec, ki ga predstavljamo v seriji portretov navdihnjenih mladih jazz glasbenikov, je v jazz sceno vstopil skozi stranska ...
Prijavi sovražni govor