Tiskane izdaje
»Leta 1984 je bil Rebel Yell kralj plesišč in vpili smo: še, še, še. Dotaknil sem se vas z Eyes Without a Face, bil sem hot in the city, zdelo se mi je, da sem na MTV, bil sem visoko kot luna … Še vedno smo kralji in kraljice podzemlja, če slišite moj glas – jaz sem tu ...«
Ne, to ni nova avtobiografija Billyja Idola. To je besedilo njegove naslovne skladbe jeseni prihajajočega albuma Kings & Queens of the Underground.
Hja, od Billyja nikoli ne bi pričakovali tako nostalgične lirike, sploh ne takšne, ki spominja na Aleša Klinarja – in njegova osemdeseta so b'la leta ... s Krpani smo žgal' Od višine se zvrti, z Agropopom pel' Samo milijon nas še živi ... Le da Billy doda še nekaj kletvic in pove, da »rola džoint«. Da slučajno ne bi pozabili, da je bil nekoč punker!
Ampak Billyju tega pač ne moremo zameriti. Hej, prihodnje leto jih bo dopolnil šestdeset! In ne nazadnje – ni se kaj dosti spremenil, dobro ohranja telesce (je vegetarijanec!), uspešnice, ki jih našteva v pesmi, še vedno odmevajo kot pravi zimzelenčki in generacije osemdesetih let se ga vsakič z veseljem spomnijo kot frika, ikono, idola.
Punk je imel
Pri Billyju Idolu je namreč najbolj zanimiva njegova kafkovska preobrazba iz punkerja v pop ikono. Njegova zgodba je dobila zagon sredi sedemdesetih, ko se je v Angliji pojavil punk, in Billy je hitro padel v samo srce revolucije: fanatično je romal za Sex Pistolsi vsepovsod, kamor so šli.
Tam je »pobral« tudi značilno držo in imidž. Toda ko se je sam podal v glasbo, je njegova lirika hitro začela presegati klasične punk obrazce, ki so se navadno končali pri kritiki sistema. Njegove pesmi – začenši s prvim singlom Dancing With Myself, ki ga je leta 1981 iz matične skupine Generation X prenesel v samostojno kariero – so govorile o plesu, ljubezni, žuru, seksu, fantaziji, poroki ...
Punkerji so primarno uporniško jezo pač odkašljali v sedemdesetih in nato so jih bolj začele zanimati punce. Punk je postal moda, komercialni trend brez družbenokritičnega naboja, in Billy je imel talent in srečo, da se je v novi situaciji odlično znašel.
Uspešnice, kot so White Wedding, Rebel Yell, Sweet Sixteen, Hot in the City, Don't Need a Gun, Flesh for Fantasy in Eyes Without a Face, ki so ga postavile na glasbeni zemljevid, so namreč nastale v pravem času.
Ne le da so šle s posrečeno kombinacijo punkovske preprostosti, pop spevnosti in rockerskih solaž kitarista Steva Stevensa v uho – Billy je učinkovito izkoristil eksplozijo videomedija in televizije MTV, ki sta bila pisana na kožo njegovemu imidžu in izjemno filmični pozi. Postal je ena najvidnejših ikon MTV – v Evropi in Ameriki, ki ga je tako posrkala vase, da se je že takrat (in kot kaže za vedno) preselil v Los Angeles.
Vzponi in padci
Uspeh mu je prinesel hedonistično življenje, ki pa se mu je vrnilo kot bumerang. Začelo se je leta 1990 s težko prometno nesrečo na motorju. Devetdeseta leta glasbeno že tako niso bila naklonjena zvezdam osemdesetih – te so se zdele le še pozabljeni ostanki preživetih časov.
Založbe so jim obračale hrbet, tudi Billyju. S Stevom Stevensom sta se razšla in po letu 1993 skoraj ni več snemal, nastopal je le občasno. No, vmes smo ga videli kot pivskega bratca svojega idola Jima Morrisona v filmu o skupini The Doors.
Trajalo je, preden je našel red v sebi. Najprej se je moral otresti odvisnosti od drog. Rehabilitacija je trajala do začetka dvatisočih, šele po tem sta se spet našla s Stevom Stevensom. Leta 2005 sta posnela nov album Devil's Playground, ki je bil čisto solidna, sveža vrnitev in je ohranil duh klasičnega Billyja.
Billy se strinja, da je v času interneta v poplavi informacij težje promovirati novo glasbo. Ampak on deluje čisto neobremenjeno. Še naprej uživa v karieri in pravi, da se vsekakor zaveda sreče, ki jo je imel v življenju: da lahko živi od hobija. Ohranil je tudi nekaj punkovske navihanosti. S sarkastičnim krohotom še vedno govori o »dreku, ki nam ga dajejo«.
