Tiskane izdaje
Če kateri zvok povezuje precej raznovrstno norveško glasbeno pokrajino, je to žvenket denarja. Tako so pred časom v prispevku za spletni ameriški nacionalni radio (NPR) humorno komentirali državno podporo glasbeni industriji na Norveškem, kjer izvažanje svojih kulturnih dobrin jemljejo resno. Na letošnjem 55. Jazz festivalu Ljubljana je v fokusu prav norveški jazz.
Tudi ko gre za podpiranje marginalizirane glasbene zvrsti, kot je jazz, z nafto bogata država, z nekaj več kot pet milijoni prebivalcev, ne odpove. Ravno norveško novo jazzovsko gibanje v zadnjem času velja za še posebno udarno in inovativno.
Od leta 2005 si je kulturna politika v sredinsko naravnani norveški vladi prizadevala, da bi en odstotek državnega proračuna namenila kulturi (z novo desnosredinsko vlado se je odstotek zmanjšal). To naj bi še bolj dvignilo raven umetniškega ustvarjanja in izboljšalo življenjske razmere umetnikov.
Poleg ministrstva za kulturo in ministrstva za zunanje zadeve ter številnih zasebnih podjetij, ki podpirajo kulturo, za razvoj in promocijo jazza skrbijo številne institucije in skladi, s krovno organizacijo Norveški jazz forum (NJF) na čelu. Za primerno zastopanost jazza med drugimi žanri skrbijo še državna jazzovska založba, jazzovski arhiv in zveza jazzovskih glasbenikov. NJF podpira tudi delovanje približno 60 jazz klubov, ki so raztreseni po vsej državi.
Ekskluzivna ali
Projekt, imenovan Cultiva, razpolaga s približno 164 milijoni evrov, ki jih namenja kulturi, umetniškim projektom in izobraževanju. Mestna fundacija si prizadeva svojim umetnikom zagotoviti službe in dobre življenjske razmere.
Štirje večji in več manjših skladov jazzistom ponuja subvencije na različnih področjih; za tekoče delovanje, za snemanje albuma, za glasbeno produkcijo, za nakup glasbene opreme, za turneje, za potne stroške, podeljujejo štipendije in denarne dodatke za pretekle in posebne zasluge, to, kar glasbeniki sami imenujejo »jack pot«, pa je do triletna podpora za delovanje in promoviranje glasbe. Med srečnimi dobitniki »glavne nagrade« so tudi ljubljenci tujih odrov, udarni Jaga Jazzist, ki so Križanke hipnotizirali prvi dan ljubljanskega jazz festivala.
Lars Horntveth, eden od multiinštrumentalistov v zasedbi, pravi, da kljub dobri podpori ta nikakor ni samoumevna ali avtomatična. »Obvezali smo se, da bomo v tem obdobju posneli album, imeli vsaj 30 koncertov na leto, in če ne izpolnimo zastavljenih ciljev, moramo denar vrniti.« Devetčlanska skupina, kot je Jaga Jazzist, bi sicer težko financirala potovanja v sklopu mednarodne turneje, zato je državna finančna injekcija zanje ključnega pomena.
Drugi sklad (Norvegian Jazz Launge) pa podpira obetavno mlajšo generacijo jazzistov, ki nadaljujejo ustvarjalni pohod po poti, ki so jo v sedemdesetih letih preteklega stoletja tlakovali Karin Krog, Jan Garbarek, Arild Andersen in Terje Rypdal. Med uspešno srednjo generacijo sta tudi Nils Petter Molvær in Arve Henriksen – oba sta pri nas nastopila v maju. Med mlajšimi pa na primer Morten Qvenild, pianist zasedbe In the Country, ki je nastopila drugi dan jazz festivala s fokusom na norveško.
Tudi ta skupina je zadnjih šest let uspešna pri črpanju sredstev iz državnih skladov, predvsem po zaslugi basista zasedbe Rogerja Arntzena, ki je prevzel skrb za papirologijo. Dvakrat so dobili večjo podporo za dve leti, sicer pa so uspešni tudi pri manjših skladih, kjer jih financirajo z okoli 15.000 do 20.000 evri. Vsako leto pa se prijavijo na več različnih skladov.
Tako širokogrudna podpora ima tudi drugo plat. V norveški javnosti se porajajo dvomi o ustreznosti usmerjenega financiranja. Nekateri so mnenja, da bi bilo sredstva bolj smiselno razpršiti med več posameznikov kot pa izdatno podpreti zgolj nekaj izbrancev. »Pomembno je, da se shema podpore uravnoteži na nacionalni ravni. Menim, da bi z demokratičnim načinom subvencioniranja kar povprek utegnili izgubiti tiste posameznike, ki imajo res potencial,« razmišlja Roger Arntzen.
V glasbeni skupnosti tudi dejstvo, da NJF subvencionira na podlagi članstva, dviga prah, ker nekateri glasbeniki niso sprejeti v forum, saj niso »dovolj jazz« in zato niso upravičeni do »jazzovskih sredstev«. Seveda se krešejo mnenja tudi o kompetentnosti članov komisij in žirij, ki razpolagajo z državnim denarjem.
Čeprav je kakovost njihove glasbe nesporna, zaradi zavidljive državne podpore norveške glasbenike v tujini marsikdo gleda postrani, češ da so jih festivali polni samo zato, ker jih podpira država. Plačani potni stroški namreč prikladno razbremenijo festivalske proračune. Po drugi strani pa, pripoveduje Roger Arntzen, jim nekje ravno zato namenijo nižje honorarje, češ, saj je za vas tako ali tako že poskrbljeno.
Glasbeniki, posebno tisti, ki so se izurili v administraciji, so s takim sistemom v glavnem zadovoljni, »Sistem deluje in glasbena industrija raste,« sta potrdila oba sogovornika.
