Tiskane izdaje
Kakšen mejnik je po vaše postavila Ambasada Gavioli na slovenski klubski sceni?
V prvih letih delovanja smo v klubu gostili vrhunske artiste, ki so pripomogli k razvoju slovenskih didžejev. Brez nje v Sloveniji ne bi imeli možnosti slišati tako kvalitetne elektronske glasbe v tako kratkem časovnem obdobju.
Kako ste v programsko shemo zarezali vi?
Pred mojim nastopom so bili večeri v Ambasadi katastrofalni, saj so bili lastniki preveč neučakani in so jo odprli prezgodaj. Imela je tudi slab spremljevalni program, ki v našem prostoru ni imel smisla. Podoba, ki so jo ustvarili o sebi, je bila slaba.
Po šestih mesecih praznih večerov in zapravljanja denarja so lastniki že zlagoma zaupali mojim idejam. Tako smo organizirali prvi mali afterhour po open air partyju v Piranu. Odvijal se je samo v priveju, vendar so si ljudje skozi ogromna stekla lahko dobro ogledali osrednje plesišče. Po uspešni zabavi smo nadaljevali z organizacijo partyjev. Večeri so bili dobro obiskani in vsi smo bili zadovoljni.
Žal pa so bili lastniki znova preveč neučakani, po nekaj uspešnih večerih so želeli, da bi partyje izvajali pogosteje. Pritisk na program in njegovo kvaliteto je bil velik. Hkrati so v nedogled dvigovali cene vstopnic, plačilo zaposlenim pa je bilo slabo, nikakor v skladu z uspehom, ki ga je klub žel. Bili so kapitalisti v pravem pomenu besede. Ko sem se zavedel, s kom imam opravka, sem bil razočaran. Na sestankih sem jim to povedal, vendar me nihče ni poslušal. Raje so zaupali ljudem, ki so jim pripovedovali pravljice o uspehu. Izgubil sem voljo do sodelovanja. Škoda mi je bilo časa in dela.
Je bila idejna, programska zasnova tista, ki je Ambasado Gavioli umestila med najbolj vidne klube v Evropi?
K temu je pripomoglo več dejavnikov, od same arhitekturne zasnove in interierja, do programa, ki je bil v tistih časih dobro zasnovan. Seveda pa ne smemo pozabiti na raznoliko občinstvo. Lokacija je pripomogla, da so se na vsakem partyju srečale vsaj tri narodnosti: slovenska, hrvaška in italijanska.
Če bi bilo vodstvo manj pohlepno in bi našim tedanjim projektom posvečali pozornost in ljubezen, ki so si jih zaslužili, bi bila Ambasada med prvimi klubi še danes.
Veliko se je govorilo o dokončnem zaprtju, zabave pa se še dogajajo, čeprav redko. Zakaj je njen status tako nedorečen?
Ne vem, vanjo nisem vpleten že od leta 1999, prav tako nisem pomagal pri organizaciji večerov, odkar se je staro vodstvo umaknilo in so objekt prodali Mercatorju.
Bo klub preživel nerganje sosedov? Kaj jih je v resnici najbolj motilo?
Klub se nahaja v industrijski coni in je dobro zvočno izoliran, zaradi česar težav s sosedi, sploh ne bi smelo biti. Običajno jih je motil hrup na parkirišču, ko se je razlegala glasba iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko bi kdaj obiskali kakšno zabavo, skušali razumeti, kaj se v Ambasadi dogaja in kakšen pomen ima za Slovenijo, pa so se osredotočili na tisto, kar jih je najbolj motilo in se tako nenehno pritoževali, tudi takrat, ko sploh ni bilo hrupno. Z zabavami niso ničesar pridobili - saj veste, kako deluje tipična slovenska zavist.
»Veteranski« obiskovalci elektronskih zabav pravijo, da so zlata leta, ko so po klubu po njej skakale t.i. veverice, že mimo. Kaj se je spremenilo?
Veverice niso prišle in odšle samo iz Ambasade. Med publiko pa niso bile samo one, ampak tudi odvetniki, zdravniki, poslovneži, direktorji in direktorice televizijskih programov. Žal pa je pohlep lastnikov pripomogel k temu, da se je svoboda bivanja v njej razblinila. Na ključne dejavnike, kot so stalni gosti, niso bili dovolj pozorni. Delavci kluba niso prejemali ustreznih nagrad. Energija se je tako razblinila, klub se je spremenil v navadno tovarno. Sloves, ki ga je imela Ambasada po letu 2000, je bil le odsev legendarnih let od 1996 do 1999.
Ko sva z Umekom odšla, je v klubu nastala luknja, krpanje te luknje pa nikoli ni bilo uspešno. Nato so jo dali v najem in jo s tem še bolj pokopali.
Naša ekipa (Fetch the Vibe) je po letu 2000 organizirala nekaj zelo dobrih dogodkov, kot sta Summer Gathering in Oldies Goldies, toda to je bilo le dvakrat na leto. Stroški pogona so neznosni in infrastruktura slaba, tako da se mora vsak promotor zelo potruditi že za to, da pokrije stroške. Grozno.
Kaj je ostalo iz tistega, še uspešnega obdobja?
Nič ni ostalo, vse je drugače. Le redki dogodki so uspeli pritegniti starejšo publiko in oživeti energijo kluba. Ostali smo pravzaprav le mi, ki smo Ambasado doživeli na njenem vrhuncu in bomo ta spomin obdržali vse življenje.
Vsakič, ko vrtim v njej, se počutim kot del kluba. Z njim diham od začetka do konca dogodka, tako kot sem to počel pred šestnajstimi leti.
Kako globoko se je vanj zažrla še gospodarska kriza? Se pozna na plesišču?
Duh se je izgubil, problem je bil v pohlepu, nerazumevanju in neupoštevanju. Recesija je zgodba iz leta 2008. Seveda je vplivala na klub, tako kot je na vso industrijo.
Naša ekipa je zmeraj delovala z nizkimi vstopninami in, če se je le dalo, z nizkimi cenami pijač. To je bil naš odgovor na recesijo.
Kakšno vlogo je klub imel pri vašem preboju med svetovne zvezdnike?
Ambasada je pripomogla le k temu, da sem si zaželel graditi mednarodno kariero. Medtem ko sem na letališču čakal artiste, sem sanjaril o tem, kako lepo bi bilo, da bi sam priletel na tuje letališče, kjer bi me nekdo pričakal.
Lastniki Ambasade so bili proti temu, da bi se ukvarjal z lastno produkcijo. Zamislili so si, da bom nekega dne vodil klub. Moja artistična kariera jih ni zanimala, tudi zato je prišlo do trenja. Zaradi izjav na sestankih sem dobil velik odpor do dela in sem se odmaknil od farse. Lastniki so tudi zavrnili založniški projekt Next Wave, češ da ni dovolj dober. Z Umekom sva idejo prodala in tako dobila prvi distribucijski posel, Recycled Loops, našo prvo založbo. Seveda, ko sva klub zapustila.
Stereotip, da je elektronska glasba le za mlade, izpodbija denimo vaša mama, ki redno hodi na vaše nastope v Sloveniji. S čim ste jo uspeli uročiti?
Uročil lastno mamo? Mislite resno? Moja mama le uživa v uspehih svojega sina, tako kot to počnejo mame zdravnikov, odvetnikov, novinarjev itd. Prav tako ljubi ples in druženje. Na naših zabavah se ima vedno imenitno. Na njih spozna zanimivejše ljudi, kot bi jih v nedeljo v Mercatorju. Pri šestdesetih je dejavna in mladostna samo zato, ker se ne drži klišejev, ampak si privošči zabavo, ki je mnogim nenavadna.
Na Ibizi sem spoznal ljudi, ki zabave z elektronsko glasbo obiskujejo tudi pri sedemdesetih letih. Mama Svena Vatha in oče Ricarda Villalobosa jih prav tako obiskujeta. S tem ni nič narobe, gre samo za to, ali so ljudje odprti do neznanih stvari. Na žalost pa jih veliko ne sprejema alternativnih načinov zabave, kot na primer sosedi Ambasade Gavioli. Svojim otrokom nikdar ne bi pustili na party, kar je žalostno, saj se zato rahljajo njihovi odnosi. Otroci se nato umaknejo stran, kar lahko vodi v resnične težave, saj staršem ne zaupajo več, otroci se pravzaprav bojujejo s tistimi, ki bi jim morali najbolj zaupati.
