Katja Šulc: »Poezija je nujnost, ki nam napolni življenje«

Mil(in)o poezijo so zamenjale igrive ljubezenske osebne izpovedi, te pa romske ode svobodi, zaljubljenosti v zelena polja in prašne poti. Njena glasbenopoetična vizija se spleta med Mehiko, New Yorkom, Parizom in povsod vmes ter se z domačimi in tujimi glasbeniki združuje v čarobne splete okoliščin.

Na začetku je bila beseda. Mar ne?

Najprej je bil gotovo zvok, ki je nekaj sporočal, ampak če govoriva o prvem albumu Mila, je bila res najprej beseda, torej poezija Mile Kačič. Njene besede, tako melodične in spevne, so mi odzvanjale v glavi že med branjem in razmišljala sem, v kakšno glasbo bi jih oblekla. Poezijo zelo rada berem, in ko zazveni v glasbi, dobi poseben čar. Kot so besede Daneta Zajca poletele z ­Janezom Škofom­.

Se spomnite, kdaj vas je uglasbena poezija prvič začarala?

Nisem je iskala, kar padla sem vanjo. Prvič, ko me je Nino de Gleria kot vokalistko povabil k projektu Odpeti: Dane Zajc, pesmi za mlade. Potem sem se spet srečala z njo v New Yorku. Pesmi velikokrat ostajajo zaprte v knjigah in ob tem pozabljamo, kako pomembna je poezija. Je nujnost, ki nam napolni življenje. Prek glasbe morda poezija lažje spet najde pot v naš ­vsakdan.

Poezijo v glasbi oživljate na različne načine, skozi šanson, jazz, plesne ritme ...

Vsaka poezija te nagovori drugače. Nagnjena sem k prepletanju glasbenih žanrov, eksperimentiranju z govorjeno besedo, popom, glasbami sveta. Mila je denimo klicala k šansonu, tudi jazz ji je bil zelo ljub. Všeč mi je njegova odprtost, spontanost, senzibilnost, norost. To, kako se morajo glasbeniki med sabo zliti, da se zgodi tista čarobnost trenutka. Že zgodaj sem se odločila, da bom v tej smeri nadaljevala glasbeno izobrazbo in se vpisala na priznano newyorško šolo za jazz in sodobno glasbo New School, kjer se mi je odprlo široko polje sodobne, eksperimentalne, komponirane, improvizirane, pop, etno glasbe, skratka širok pogled.

Tam ste obiskovali tudi predavanja o literaturi in poeziji, se učili pisanja sonetov ...

Tuji študentje smo imeli obvezni izbirni predmet iz angleškega jezika. Večina se je odločila za gramatiko, jaz pa sem izbrala kreativno pisanje. Hotela sem zgolj izboljšati pisanje besedil, a se je pokazalo, da je bil to zelo poglobljen študij. Dril. V prvem semestru smo morali vsak teden napisati novo pesem. V drugem sem obiskovala še delavnico soneta, ki mi sicer ni bil blizu, ampak ob mentorici, ki je poznala tudi poezijo Daneta Zajca, me je ta forma zasvojila. V tem obdobju je nastala večina pesmi, ki so kasneje končale na albumu Twisted ­Delight.

Malo je znano, da je recimo naslovna skladba z vašega omenjenega drugega albuma sonet.

Da, tudi Dreams on Canvas. Presenetilo me je pravzaprav, kako navdihujoč ventil je izpisovanje občutkov skozi štetje taktov in ­lovljenje rim.

Navdihuje vas slovenska poezija, lastne verze pa pišete v angleščini in pri tem kujete zanimive besedne zveze, kot je neprevedljiva 'birdsongs flute in the morning'.

V slovenščini nisem napisala še ničesar uporabnega. Ne vem, zakaj je tako. Morda sem korenito zaznamovana z glasbo, ki sem jo poslušala v mladosti, in ta je bila po večini v angleščini. Te nenavadne besedne zveze so opazili tudi kolegi na delavnicah, všeč so jim bile, primerjali so jih z Björk.

Ste kdaj pomislili, da bi izdali pesniško zbirko?

Nikoli. Menim, da ta poezija samostojno na papirju ne stoji, razen v knjižici, priloženi k cedeju. Morda bi morala še na kakšno pesniško delavnico.

Uglasbeno besedo ste popeljali še korak dlje in jo v sodelovanju z umetnico Nejo Tomšič ­vizualizirali.

Z Nejo, ki je tudi pesnica, raziskujeva področje, ki bi ga lahko imenovali uprizarjanje poezije – poésie-performée. Ta žanr je zelo razvit denimo v Franciji. Raziskovali sva ga na umetniških rezidencah, prvič na Madeiri, potem v Parizu, letos na Azorih, nazadnje pa v Kranju, na rezidenci Dvocikel, ki združi sodelovanje dveh umetnikov. Nov projekt Magmalaska prepleta uglasbeno in vizualno poezijo. Sama ob tem razvijam solo performans, z različnimi efekti, loopi, delayi. Vleče me tudi v solistične vode. Drugače je, ko si na odru sam. To je drugačna odprtost, lahko se marsikaj zgodi ali pa tudi ne, ko si odvisen samo od sebe.

Lahko na primer uglasbiš novo vrsto poezije – petje kitov ...

Živali me od nekdaj navdihujejo. Njihovo obnašanje, oglašanje, paritveni rituali. Zelo me zanima bioakustika, torej veda o tem, kako se živali oglašajo in kaj s tem sporočajo. Kiti so razvili posebej kompleksen in zanimiv izraz. Njihove vokalizacije so osupljive. S petjem kitov sem se prvič srečala ravno na Azorih, kjer se zadržuje največja populacija kitov. Raziskovala sem njihovo oglašanje in boleča zgodba kitolova je bila navdih za Ljubezensko pesem kitov. Pesem sva v okviru koncerta na festivalu Azores Fringe predstavili v muzeju kitolovcev, v dvorani, ki ti daje občutek, kot bi bil v kitovem trebuhu. Repertoar je bil sestavljen še iz različnih pesmi, od romske poezije do majevskih urokov.

Majevskih urokov?

V San Cristóbalu v Mehiki sem nekoč kupila knjižico majevskih urokov. Maji in Romi imajo podobno zgodbo s svojim položajem v družbi in jezikom, ki izginja.

Zdi se, da je vaše ustvarjanje močno povezano s potovanji, spoznavanjem dežel, kultur in ljudi. V tem smislu zadnji projekt z romsko poezijo ni presenečenje. Je izraz vaše nomadske duše.

Rada se umaknem nekam drugam. Odmaknem tudi od sebe. Ne, da bi bežala. Na neki način na potovanju prideš bliže k sebi. Zato mi ni treba daleč. Že ko stopim do Triglavskih jezer, me prevzame drugačen občutek do stvari, sveta, projekta, o katerem razmišljam. Tujina zelo vpliva name. Doma se včasih ujamem v okvire, zunaj se mi razprejo krila. To čutim in se temu prepustim. Srečo imam, da si to lahko privoščim.

'Pot sreče, ki vodi ljudi v boljše življenje,' pravi romska poema, ki ste jo uglasbili na albumu Kamlisajlan.

Ciganski način življenja mi je blizu. Znajo živeti v trenutku. Od tu tudi njihova neverjetna muzikalnost, v trenutku, ko igrajo, so stoodstotni. Ko gledajo zvezde, je to edino, kar zanje obstaja, ko divja veter, norijo z njim.

Ko ustvarjate, se tudi vi povsem posvetite samo tej stvari.

Ne mudi se mi iz projekta v projekt. Bolj se mi zdi pomembno, da nekaj, v kar sem vložila toliko časa in energije, res zaživi. Zanima me, kako uglasbena ciganska poezija zaživi v različnih okoljih in okoliščinah – tu, v Franciji, Mehiki, ali pa na Kitajskem, kamor bomo šli čez mesec dni. Zanima me, kako zveni v različnih zasedbah, v duetu, kvartetu, remiksih in pred različnim občinstvom. Navdihnila me je knjiga Davida Byrna How Music Works [Kako deluje glasba], v kateri so številni premisleki ravno na to temo. Projekta se lotim, ko me nekaj nagovori. To jasno začutim in sledim občutku. Zaupam svojemu prav. Ko se ustavi, ko pridejo dvomi, znam počakati, se tudi ­umakniti.

Govorite o luksuzu, ki danes ni samoumeven. Danes umetniki živijo v produkcijski mrzlici, medtem ko ustvarjajo eno predstavo, film, album, sliko, hkrati snujejo že tri nove. V novem sistemu smo izgubili pravico do 'oddiha', ki je ključni moment ustvarjalnega procesa. Da stvari premisliš, reflektiraš, umestiš ...

To pravico si nekdo vzame, drugi pa ne. V zadnjih letih sem imela srečo, da so me sprejele umetniške rezidence, ki v času ustvarjanja ponudijo umetnikom tudi štipendijo, kar jim omogoči lagodnejše bivanje in ustvarjanje. Romski projekt je podprlo mesto Pariz, z njim rezidenci Récollets in Cité International des Arts. Tako se lahko osredotočiš na projekt, kar je v današnjih časih, ko je podpora kulturi in umetnosti podhranjena, res luksuz. Sama se lahko na srečo posvečam samo glasbi.

Morda sem se takega načina oziroma življenjskega sloga navadila v Mehiki. Tam so zadovoljni z manj, glasba je povsod in visoko na piedestalu, ljudje v stiku s sabo, je veliko pristnosti, prizemljenosti, začinjene z magično realnostjo, ni izumetničenosti. Naučiš se slišati samega sebe, si prisluhniti in slediti glasu. Da ne bo zvenelo preveč mistično: če se v nekaj poglobiš, o tem veliko razmišljaš in si osredotočen na to. Naenkrat se zgodijo stvari, ki ti pomagajo uresničiti vizijo, pridejo ljudje, ki ti odprejo nova vrata.