Magnifico - Kič, ki ga moraš imeti rad

Slovenski glasbeniki in glasbenice dobivajo svoje mesto tudi v produkciji dokumentarcev. Večina teh filmov nastane­ v sodelovanju z nacionalno televizijo. Tudi nedavno predvajani glasbeni dokumentarec Charlatan Magnifique. Prišel je pravočasno, v obdobju Magnificove kariere, ko se je njegov šarmantni glasbeni­ pristop razlezel v tivolske razsežnosti.

Ogrodje filma je pogovor z Magnificom, prekinjajo pa ga skladbe, ki so presek njegove kariere, ter izjave njegovih sopotnikov. V bistvu je to predvsem izpoved, skorajda spoved, v kateri Magnifico ostaja zvest sebi in svoji nepreračunljivosti. Ne trudi se biti všečen, on tak preprosto je. Njegova življenjska in ustvarjalna sopotnica Barbara Pešut iskreno spregovori o njem, njegov mentalni brat dvojček, črnogorski filozof Rambo Amadeus, ki se prav tako ukvarja z glasbo, pa absolutno najbolj duhovito in pronicljivo spregovori o tem glasbeniku vse bolj svetovnega kova.

Iskrivi sogovornik

Magnifico na novem albumu Charlatan de Balkan, s katerim se film tudi konča, ni staromoden, je po lai­bachovsko retro, v bistvu vintage, kot bi rekla zadnja generacija hipsterjev in hipsterk. Zanje je vzorčni primer glasbenika in glasbe, ki jo ti morajo poslušati. V filmu mrgoli šal in duhovitosti, prav tako številnih podrobnosti iz ozadja Magnificovega uspeha. Zaradi hitrega tempa je film priporočljivo pogledati še enkrat. Na nacionalni televiziji so se odločili, da bodo dokumentarec predvajali v dveh delih, zaradi česar je bil vmes predolg enotedenski predah, veliko bolje bi ga bilo použiti na mah.

Pogrešal sem kakšno smiselno izjavo o njegovi glasbi, o izvirnem prepletanju glasbenih stilov ter dobri intuiciji, ki mu vedno pomaga izbrati najboljše in najprimernejše sodelavce. Gotovo bi bilo treba spregovoriti o njem tudi kot vodji zasedbe ter seveda o njegovem izrednem občutku za magnificovski esperanto, v katerem rad prepeva brez zadrege. Seveda je čas realna omejitev in avtorica je gotovo sprejela obilo težkih odločitev, ko pri montaži ni mogla vsega vključiti v film. Magnifico je iskriv sogovornik, z njim se da ure in ure pogovarjati o glasbi in seveda tudi drugih temah.

Vsekakor drži, kot je dejala njegova Barbara, da je Magnifico kič, ki ga preprosto moraš imeti rad. V filmu kar nekajkrat ponovi, da on ni glasbenik, je pa glasba edino, s čimer se zna ukvarjati in od česar lahko živijo on in njegova družina. Po krajšem razmisleku, kaj bi še znal delati v življenju, v smehu dahne, da bi mogoče znal biti natakar, v tretji, nočni izmeni. Sicer pa je Magnifico s svojo skupino idealen »šmeker« za hotelsko teraso, če se le da, ob morju, za ples do ranih jutranjih ur.

Slabe razmere za izvoz slovenske glasbe

Zakaj ni Magnifico zvezda svetovnega formata, če je že zvezda pravega kalibra, med drugimi pojasni njegova menedžerka Cveta Spasova, ki pove, da se je v glasbi težko mednarodno uveljaviti, in Magnifico je eden tistih iz nekdanje skupne države, ki mu je to uspelo. Vendar bi za pravi uspeh bilo nujno tudi sodelovanje države, Slovenija pa nima niti pisarne, ki bi se ukvarjala le z izvozom slovenske glasbe. Lahko ji pritrdimo in se zgražamo nad brezbrižnostjo politikov in birokratov predvsem kulturnega in gospodarskega ministrstva do popularne glasbe, ki je ena največjih svetovnih industrij, pri nas pa še vedno na ravni manufakture. Brez izvoznih stimulacij gre težko vsakršni, tudi kulturni, industriji.

Res je tudi, da mora glasbenik biti pripravljen na svetovno slavo. Magnifico je bil, vendar pod svojimi pogoji. Pokazalo se je, da je vendarle boljše biti car na vasi kot hlapec v mestu. Ne glede na vse je točno takšen, kakšen je, z vsemi presežki in pomanjkljivostmi, najboljši in (najbrž) edini Magnifico na svetu.