King Kong - Mogočna gorila kot svetovno filmsko čudo

V začetku marca pred 74 leti je prišla v ameriške kinematografe grozljivka King Kong in postala eden najprepoznavnejših in najvplivnejših filmov. Govori­ o prazgodovinski velikanski gorili, ki živi na tropskem Otoku lobanj in se zaljubi v lepotico ter nato divja po New Yorku z rušilno močjo, na koncu pa jo ljudje pokončajo. Te dni v kinematografih vrtijo zadnjo različico filma, Kong: Otok lobanj.

Na Zemlji so svojčas nedvomno živela ogromna bitja, ki jih več ni ali pa ne vemo zanje. Še vedno pa na nas naredijo močan vtis sloni ali kiti, zato bi se najbrž prav tako odzvali na ogromne bobre, gigantske veverice ali gorile v velikosti stolpnice. Ko je angleški pisatelj, dramatik in novinar Edgar Wallace pobegnil pred svojimi dolgovi v Veliki Britaniji in Južni Afriki ter dolžniki v Združene države Amerike, si najbrž ni mislil, da bo sodelovanje pri pisanju edinega filmskega scenarija zadnje, kar je naredil v življenju. Pa še sadu svojega dela si ni mogel ogledati, ker je prej umrl.

Kralj domačinov

Hollywoodski studio Radio Pictures je tega pisateljskega avanturista najel za pisanje osnovne zgodbe zato, ker je svojčas pokrival dogodke v zasebni afriški koloniji belgijskega kralja Leopolda II., ki jo je poimenoval Svobodna država Kongo in v njej dal pobiti več kot deset milijonov ljudi. Seveda se konflikt med domačini, ki so bili praviloma temnopolti in naj bi bili manj vredni, in belopoltimi prišleki, ki naj bi bili večvredni, vleče skozi vse različice filma o ­velikanski gorili.

Prvi film King Kong iz leta 1933 je še posebej očaral oziroma prestrašil gledalce s posebnimi učinki stop motion animacije Willisa O'Briena, ki je oživil velikansko gorilo in njene spopade z dvokrilnimi letali naredil zelo resnične. Po drugi strani velja za prelomnega tudi zaradi glasbene teme filma, ki jo je napisal Max Steiner. Osnovna zgodba King Kongov je, da se zahodnjaki odpravijo na Otok lobanj, da bi snemali eksotične nenavadnosti, a se zapletejo v nesporazum z domačini, ki se bojijo in kot boga častijo veliko opico Kong, ki je njihov kralj, King Kong. King Kong ni edina velika zver na tem otoku. Spopade se tudi z velikimi prazgodovinskimi živalmi, kot so stegozaver, brontozaver, tiranozaver, elamozaver in pteradonon.

Ko Konga omamijo s plinom, ga vklenjenega prepeljejo v New York, na Broadway, da bi ga tam razkazovali kot Konga – osmo svetovno čudo. Tam prepozna lepotico, ki mu je bila pri srcu že na otoku, jo ugrabi in pobegne z njo na vrh Empire State Buildinga. Tu umre v spopadu z letali, toda reši lepotico. Ob koncu filma pravijo, da »niso letala ubila zveri, temveč lepotica«. Tu se zgodba navezuje na sorodno in prav tako velikokrat uprizorjeno temo Lepotice in zveri, ki v najnovejši različici prihaja tudi v naše kinematografe. Film King Kong iz leta 1933 je bil kritiško zelo odmeven in tudi finančno donosen. Prav tako je postal ena od orientacijskih točk filmske produkcije spektakelske grozljivke.

Filmu so očitali rasističen podton, saj so bili ljudje afriškega porekla pogosto vizualno predstavljeni tako, kot da so zelo podobni opicam, kar je postalo klasičen rasistični predsodek. To se je odražalo tudi v filmih. Čeprav King Konga pogosto primerjajo z zgodbo Lepotica in zver, so nekateri razi­skovalci v njem videli rasističen odziv na nesprejemljivost medrasne ljubezni oziroma poroke, saj v filmu nosilec črnskosti ni človek, temveč opica. Producenta Merian Caldwell Cooper in Ernest Beaumont Schoedsack sta zavračala tovrstne trditve in vztrajala, da filmska zgodba nima skritih podtonov.

King Kong je bil tudi dobesedno oče največje filmske franšize sprva japonske, kasneje pa tudi svetovne filmografije Godzilla oziroma Godžira po japonsko, kar je preplet japonskih besed gorira (gorila) in kudžira (kit). Svoj pohod je ta prav tako svetovno znana pošast začela leta 1954 v filmu Godzilla. Da gre za podobno uničevalno pošast, ki se bojuje z drugimi tovrstnimi pošastmi, priča tudi film, v katerem se spopadeta Godzilla in King Kong (Kingu Kongu tai Godžira, 1962).

Film iz leta 1933 je dobil še dve različici, prvo leta 1976 v produkciji Dina De Laurentiisa in v režiji Johna Guillermina. Takrat je za posebne učinke poskrbel Carlo Rambaldi, igrali pa so Jeff Bridges, Charles Grodin in Jessica Lange v svoji prvi filmski vlogi, kot lepotica, ki omehča srce velike opice. Končni spopad tokrat poteka v New Yorku, na severnem in južnem stolpu Svetovne trgovinske organizacije. King Kong iz leta 2005 v režiji Petra Jacksona je bolj zvest izvirniku iz leta 1933. V njem so odigrali že znano zgodbo Naomi Watts, Jack Black in Adrien Brody ter Andy Serkis, animator, ki je vrhunsko odigral veliko gorilo in postal svetovno znan po vlogi Goluma iz Jacksonovih filmov Gospodar prstanov.

Arhetipski človeški junak

Sveža različica filma o King Kongu ima naslov Kong: Otok lobanj in je nastala v režiji Jordana Vogta-Robertsa, igrajo pa Tom Hiddleston, Samuel L. Jackson, John Goodman, Brie Larson in drugi. Vogt-Roberts je režiral po scenariju Dana Gilroya, Maxa Borensteina in Dereka Connollyja, ki je nastal na podlagi zgodbe Johna Gatinsa. Producirali so Thomas Tull, Mary Parent, Jon Jashni in Alex Garcia. Izza kamer so sodelovali še direktor fotografije Larry Fong, scenograf Stefan Dechant, za oskarja nominirani montažer Richard Pearson in dvakratni nominiranec za oskarja, strokovnjak za vizualne učinke podjetja Industrial Light & Magic Stephen Rosenbaum. Glasbo je zložil ­Henry Jackman.

Tokrat so se na raziskovanje mitičnega otoka sredi Pacifika, ki ga ni na zemljevidu, odpravili znanstveniki, vojaki in pustolovci. Dogaja se kmalu po koncu vietnamske vojne in to je zadnja misija teh vojakov, preden se bodo vrnili domov. Zgodba pa je zelo drugačna. Njihova odprava, ki naj bi bila namenjena raziskovanju, postane boj za obstanek. Eni bi radi preverili teorijo o votli zemlji, drugi pa teorijo o ogromni pošasti. Izkaže se, da imajo oboji prav in da je Kong, ki je na tem otoku kralj in ga tako častijo tudi domorodci, v bistvu stražar in varuh človeštva. Njegovo osnovno početje je ubijanje prazgodovinskih plazilcev, ki hočejo požreti vse, kar se premika. Čeprav to počne tudi iz maščevanja, saj so mu te »beštije« pobile starše, je on ključni člen ekosistema.

V filmu ni osrednja tema zaljubljenost v lepotico, tokrat v podobi fotografinje, temveč boj za nadvlado. Od časa industrializacije si namreč človek vse bolj agresivno lasti naravo in si jo podreja, saj naj bi bil on kralj vsega. To je le utvara, iluzija, kajti Kong, ki v bistvu simbolizira moč narave, je kralj tako na Otoku lobanj kot v svetu, kakršnega poznamo. Kong, mogočna gorila, se je tako iz antijunaka prelevil v arhetipskega človeškega junaka.