Tiskane izdaje
Kaj bo med največjimi zanimivostmi, gostovanji, uprizoritvami ali dogodki letošnjega leta na glasbenem področju? Festival Ljubljana je doslej skrbno varoval informacijo, da prihaja Kitajska nacionalna opera iz Pekinga, v Cankarjevem domu pa bodo sklenili leto s »pekinško opero«.
Petčlanska kitajska delegacija je decembra obiskala Ljubljano (prvič sploh) in si podrobno ogledala prizorišče v Cankarjevem domu. Prišli so tehnični vodja, režiser in namestnik direktorja Kitajske nacionalne opere ter »vzeli mere« za svoje gostovanje in pripravo predstav Puccinijeve opere Turandot v optimalnih razmerah.
Za gostovanje Kitajske nacionalne opere iz Pekinga, kot je povedal direktor Festivala Ljubljana in predsednik Evropskega združenja festivalov Darko Brlek, so se dogovorili v sodelovanju s slavnim Puccinijevim festivalom v Torreju del Lago v Italiji, kjer sicer vsako leto (letos že enainšestdesetič) poteka ta njihov odmevni festival.
Tako sodelovanje z dvema nekonkurenčnima, a kakovostnima festivaloma je dobra poteza z vidika delitve stroškov, pa tudi pripravljenosti ansambla, ki raje gostuje tako daleč, če ima na voljo več predstav. V kraju Torre del Lago bodo Kitajci pred prihodom k nam nastopili dvakrat, v Ljubljani, kot rečeno, pa v začetku septembra kar trikrat. Brlek pravi, da bodo Kitajci prišli v Ljubljano sami, kar pomeni, da bo celotna predstava, s pevci vred, kitajska. Še posebej poudarja kitajske kostume iz materialov in v slogu, ki je bil značilen za čas opernega dogajanja na Kitajskem. Čeprav naj bi bil to »pravljični čas«, ga najraje povezujejo s cesarsko palačo v Prepovedanem mestu v Pekingu v zgodovinskih časih.
Puccini je napisal Turandot (v treh dejanjih in petih slikah) kot svojo zadnjo opero in je ni dokončal. Krstna predstava opere je bila v milanski Scali 25. aprila 1926. Na tej predstavi je dirigent Arturo Toscanini izvedel samo izvirno Puccinijevo glasbo. Po skladateljevih skicah jo je efektno sklenil Franco Alfano in v tej obliki opero izvajajo še danes, a se je medtem pojavila še ena verzija konca, kot ga je napisal italijanski skladatelj Luciano Berio in ga bodo letos izvedli v Scali na odprtju Expa
V Ljubljani bo kajpada zanimivo slediti pristni kitajski izvedbi, predvsem pa temu, ali Kitajci dojemajo Puccinija v italijanski ali svoji podobi; ali bo več kitajske Italije ali italijanske Kitajske.
Kitajska nacionalna opera (China National Opera House ali China Central Opera) je bila ustanovljena leta 1952 in obsega velik ansambel z opernim orkestrom ter zborom, odrsko tehniko, scensko in kostumsko delavnico ... Med njihovimi velikimi opernimi dosežki omenimo samo Turandot z Lucianom Pavarottijem leta 1986 v Prepovedanem mestu, koncert Treh tenorjev (2001) ter postavitev Turandot na Pekinškem nacionalnem stadionu v režiji slavnega filmskega, gledališkega in opernega režiserja Zhang Yimouja (2009), ki je režiral še slovesnost ob odprtju olimpijskih iger v Pekingu leta 2008.
Tradicionalna gledališka zvrst
Konec decembra bodo v Cankarjevem domu gostili pekinško opero Opičji kralj v izvedbi Kitajskega narodnega gledališča za pekinško opero (The China National Peking Opera Company). Januarja 1955 je gledališče v Pekingu ustanovilo Ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske. Njegov prvi direktor in pobudnik je bil igralec Mei Lanfang, nad katerim se je navduševal tudi zahod, še posebej Bertolt Brecht, Charlie Chaplin in Albert Einstein. Njegova življenjska zgodba je bila tudi navdih za film Zbogom, moja konkubina. Naloga CNPOC je ohranjanje kulturne dediščine znamenite tradicionalne kitajske gledališke zvrsti, ki izvira iz 8. stoletja, danes v svetu imenovane pekinška opera. CNPOC sestavljajo trije ansambli z več sto igralci, ki gojijo starodavno tradicijo posebne igralske tehnike, akrobatike, ličenja in kostumov. Redno gostujejo na velikih svetovnih odrih, od Kennedyjevega centra v Washingtonu do Théâtre du Châtelet v Parizu.
Kot pravijo v Cankarjevem domu, je Opičji kralj poleg Bele kače ena najbolj reprezentativnih zgodb te zvrsti. Glavni junak Sun Wukong oziroma Opičji kralj je eden najbolj znanih likov iz kitajske literature. Je glavna oseba enega od štirih temeljnih klasičnih kitajskih romanov Potovanje na zahod iz 16. stoletja (Branko Gradišnik, Pomurska založba 1988). Opičji kralj je čudežen lik, ki obvladuje raznovrstne čarodejske veščine, pretkan in spreten, ki mu je kos edino Buda. Še posebej se odreže kot spremljevalec in pomočnik znamenitega budističnega meniha Xuan Zanga, z duhovnim imenom Tripitaka, ki ima nalogo na Kitajsko iz Indije prinesti izvirne budistične spise, na poti pa se mora spopasti s številnimi preizkušnjami.
Klasična uprizoritev tega dela v zvrsti pekinške opere s petdesetimi nastopajočimi bo prava paša za oči, napovedujejo v CD. Odlikujejo jo bogati kostumi, vrhunski igralci, ki poleg zahtevne igralske tehnike obvladujejo še akrobatske veščine in zapleteno umetnost ličenja. Za evropskega gledalca pravo potovanje na Daljni vzhod.
Opera ali cirkus?
Marsikoga lahko zmedeta poimenovanji nacionalna opera in pekinška opera, vendar med njima ni povezave. Težava je ta, da v kitajščini evropski operi pravijo »ge-ju«, pekinški operi pa »jing-ju«, beseda »ju« pa ne pomeni »opere«, ampak »predstavo na gledališkem odru«. Toda zaradi praktičnih razlogov so začeli uporabljati isto besedo.
Nacionalna opera je opera v evropskem pomenu besede, torej gre za operni ansambel, ki izvaja evropske opere. Povezana je z osrednjo vlado in je seveda nastanjena v Pekingu kot glavnem mestu. Ta operna skupina ima položaj državnega ansambla, kar pomeni, da ga financira kulturno ministrstvo. Kitajci so že dolgo obsedeni s Puccinijem. Neki tajkun je celo zgradil posebno gledališče in ga poimenoval Nessun Dorma, v njem pa vsako leto prireja Puccinijev festival. Turandot je njihova priljubljena opera.
Kitajci na splošno obožujejo spektakle – tako v Prepovedanem mestu kot na Delavskem stadionu, in sicer tako, da si gledalci dobro zapomnijo izvedbo, če že ne po dobrem petju, pa po razkošnem prizorišču, svetlobnih učinkih ter celo po tigrih in slonih, ki jih privlečejo na oder.
Pekinška opera je nekaj popolnoma drugega. To ni glasbena, ampak gledališka umetnost, in čeprav je v njej slišati tudi petje, ki ga spremlja majhen spremljevalni orkester, nima nobene povezave z našo opero. Pekinška opera je, kakor razkriva njeno ime, vrsta gledališke umetnosti, stara približno dvesto petdeset let. Gre za združevanje igralstva, petja, akrobatike in pantomime, in ker so ta žanr razvili na odru cesarjev Qing, jo na Kitajskem izjemno cenijo. Mei Lanfang je bil eden od najpomembnejših igralcev in reformator pekinške opere, saj je od njegovih časov dovoljeno, da ženske vloge igrajo ženske. Pred njim so tudi ženske vloge igrali moški. Oddelek za pekinško opero deluje na popolnoma samostojni akademiji, študij pa traja vsaj sedem let. To je zelo zahtevna umetnost.
Opičji kralj je ena najzanimivejših pekinških oper zato, ker je Sun Wukong – opica, ki spremlja budističnega meniha na poti v Indijo – zelo slikovit lik. Igralec, ki igra opico, pravzaprav ne igra nič drugega. V življenju se specializira samo za to vlogo, najpogosteje pa se tradicija igranja vloge Sun Wukonga prenaša z očeta na sina. Eden najbolj znanih igralcev opice je predstavnik pete ali šeste generacije družine, ki se je posvetila tej vlogi.
Kitajci so slabši v evropski operi, a zato toliko boljši v pekinški. Vendar je treba pri pekinški operi evropskim gledalcem pojasniti ozadje, sicer ne bodo nič razumeli.
