Janko Kastelic, dirigent: Ko je dom ves svet, prestolnica pa Dunaj

V prestižni dunajski ustanovi Hofmusikkapelle je prevzel mesto stalnega dirigenta.

Objavljeno
02. junij 2015 18.22
 Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura
Slovenski Kanadčan ali pa ravno obratno – bi lahko rekli za Janka Kastelica, 46-letnega glasbenika, ki je bil rojen v Ljubljani, mladost preživel v Kanadi, dirigiral po vsej Evropi in zdaj živi na Dunaju. V mariborsko Opero je prišel leta 2008 kot umetniški vodja in jo predčasno zapustil zaradi zdravstvenih razlogov. Prvega maja letos je postal stalni dirigent Dunajske Hofmusikkapelle.

To znamenito evropsko glasbeno institucijo je pred več kot petsto leti ustanovil cesar Maksimilijan I., njen prvi glasbeni vodja pa je bil prvi dunajski škof, Slovenec Jurij Slatkonja, ki je takrat dirigiral zboru otrok. Poimenovali so se Dunajski dečki.

V Sloveniji se je hitro razširila novica, da je spet Slovenec prevzel Dunajske dečke.

Ne, nisem prevzel Dunajskih dečkov, kot stalni dirigent ene najstarejših evropskih glasbenih ustanov Hofmusikkapelle pa bom dirigiral vsem zasedbam, ki delujejo pod okriljem kapele: tako zboru Dunajskih dečkov, orkestru, sestavljenem iz Dunajskih filharmonikov, ter moškemu zboru, ki ga sestavljajo pevci Dunajske Državne opere. Zame je vse novo, nisem še vseh srečal.

Kaj pomeni biti stalni dirigent?

To pomeni najmanj sedem do dvanajst koncertov letno, 21. junija imam svoj drugi koncert, za naslednjo sezono pa moramo program še pripraviti. Moja poglavitna naloga bo slediti tradiciji in obdržati kvaliteto ustanove.

In za to mesto imajo razpis, avdicijo, vabilo?

Razpis je bil. Osmega februarja, na slovenski kulturni praznik sem imel koncert in očitno je pomagal Prešernov duh ali duh Slatkonje ... Stalnega dirigenta so iskali dobro leto dni in me na nek način preizkušali, skratka s prvim majem sem postal njihov. Po pošti sem prejel pogodbo za pet let, vendar gre za formalnost, v zgodovini so dirigenti večinoma tam ostali do smrti. Ustanova spada pod zvezni urad kanclerja in ima poseben status, tako kot Dunajska državna opera. Konec koncev so bili tukaj veliki glasbeniki, Salieri, Bruckner, Hayden. No, pravzaprav vso zanimivo zgodovino šele spoznavam.

Čaka vas torej doživljenjska funkcija?

Zame ni nič doživljenjskega. Je pa res, da so šele v 20. stoletju dirigenti odhajali tudi drugam.

Hofmusikkapelle izvaja pretežno cerkveno glasbo.

Od 19. stoletja dalje pravzaprav izvaja tudi koncertno glasbo. Nedeljski koncerti v Hofburgu imajo poudarek na glasbi od renesanse do sodobnosti, posebej pa na dunajski klasiki in romantiki.

Kakšno je torej poslanstvo ustanove?

Trenutno je to predstavljanje bogate tradicije svoje več kot petstoletne zgodovine: od komponistov, ki so tukaj komponirali, dirigirali, muzicirali, notnega materiala, ki je ostal za njimi. Imam rad moderno glasbo zato bo tak repertoar, želim, da se repertoar odpre, da ni vse tako mistično. A vse ni odvisno le od mene.

O kakšnem korpusu glasbenikov pravzaprav govorimo?

Dunajski dečki imajo štiri zbore po najmanj 25 pevcev, filharmoniki rotirajo, a jih je v orkestru najmanj petdeset, moški zbor pa sestavlja 12 pevcev.

Mesto umetniškega direktorja SNG Maribor ste zapustili predčasno.

Zaradi zdravstvenih razlogov in potem dve leti pravzaprav nisem delal. Iz zahvale, da sem preživel, da sem še na tem svetu, sem lani Piranu poklonil svoj klavir in ustanovil festival CulturePoint, namenjen mladim talentom iz Slovenije.

Ste Slovenec, odraščali ste v Kanadi in zdaj živite na Dunaju.

V Torontu je sicer zelo znana akademija, toda vsak, ki hoče v svet klasične glasbe, mora v Evropo. Nekaj časa sem bil v ljubljanski Operi, potem sem zmagal na tekmovanju dirigentov na Dunaju, v Parizu, se vrnil na Dunaj in poskusil v Mariboru. Pripravljal sem tudi Brittnovo in Wagnerjevo leto v Hamburgu, to sta moja najljubša skladatelja. Zdaj sem na Dunaju, kjer ima bazo tudi moja družina. Jeseni za Teater an der Wien pripravljam komorno opero.

Kje je torej dom?

Dom je svet.

Je v tem svetu Dunaj še vedno glasbena prestolnica?

Brez dvoma. Ni tako bogatega glasbenega mesta, ki bi nudilo vsak večer toliko koncertov. Ga ni in ga ne bo.