Koncert za Tanjo in Nadjo, ki strežeta tako okusen čaj

Transibirska dogodivščina Davida Bowieja.

Sun, 17.01.2016, 09:00

Rusija oziroma Sovjetska zveza je bila za legendarnega britanskega glasbenika Davida Bowieja, ki se je poslovil pred tednom dni, velik vir navdiha. »Obseden je bil s srednjeveško angleško in sodobno rusko zgodovino, češ da dajeta odličen material za rock glasbo,« je v intervjuju za Guardian leta 2013 izjavil njegov nič manj legendarni producent Tony Visconti, ko je izšel glasbenikov 25. album The Next Day. »Rusija je očarljiva država,« je Bowie zapisal v pismu prijateljici in tiskovni predstavnici Cherry Vanilla.

V Rusiji je Bowie nastopil enkrat samkrat – leta 1996, dvakrat pa je obiskal Sovjetsko zvezo in sodeč po njegovih pismih ga je povsem prevzela. Leta 1976 sta v Moskvi s svojo ekstravagantnostjo zbujala pozornost skupaj z Iggyjem Popom, tri leta prej pa je s slovito transsibirsko železnico potoval od Vladivostoka na ruskem Daljnem vzhodu do ruske prestolnice. Njegova pisma s poti so daleč najboljši opis transiba, kakor Rusi pravijo skoraj 10 tisoč kilometrov dolgi železniški progi, ki je navdihnila številne knjige, filme in legende.



»Sibirija je bila neverjetno impresivna. Ves dan smo se vozili vzdolž veličastnih gozdov, rek in širokih ravnic. Nisem si mogel predstavljati, da na svetu še vedno obstaja tako nedotaknjena divjina. To, kar se je odpiralo pred mojimi očmi, je bilo podobno, kot bi vstopil v neke druge čase, v neki drug svet, in je v meni zbudilo najmočnejše občutke. Precej čudno je bilo sedeti na vlaku, ki je sam po sebi izdelek sodobnih tehnologij, in potovati skozi kraje, ki so tako čisti in jih človek še ni uničil,« se glasi odlomek iz njegovega pisma 23. maja 1973.

Nič manj kot pogled skozi okno ga ni navdušil utrip na vlaku, na katerem je preživel sedem dni in pol. »V našem vagonu smo imeli dve pravljični sprevodnici, Tanjo in Nadjo. Zjutraj sta nam prinesli čaj, oziroma če sem natančen, sta nam ga nosili ves dan. Priznati je treba, da je bil zelo okusen. Naši očarljivi sprevodnici sta bili vedno veseli, pripravljeni na družbo in sčasoma smo se vsi zaljubili vanju. Ob večerih, ko se je njuna služba končala, sem jima pel svoje pesmi. Niti besedice nista znali angleško in seveda nista poznali niti enega mojega teksta! To ju ni niti najmanj motilo, da mi ne bi ure in ure sedeli nasproti, se smejali, pozorno poslušali in ob koncu vsake pesmi razposajeno ploskali!« je zapel hvalnico sprevodnicama. Ob postankih na železniških postajah sta za nenavadno druščino od domačinov pridno kupovali domači jogurt, pelmene in varenike ter drugo tradicionalne izdelke. »Tanja in Nadja sta seveda najbolje vedeli, kaj se najbolj splača kupiti na kakšni postaji,« je poudaril v pismu 2. junija 1973.

                            

Kot v romantičnem romanu

V njem med drugim opisuje svojo dnevno rutino. »Dolgo strmim skozi okno, poskušam pa se tudi čim več pogovarjati z ljudmi. Zgodaj odhajam spat, ob 21. ali 22. uri, kar je za glasbenika zelo zgodaj. Spanje na vlaku je zame pravzaprav edina oblika počitka. Na vlaku tudi odlično delam. Strogo se držim urnika: zgodaj vstajam, obilno zajtrkujem, potem berem ali pa ves dan pišem glasbo. Ljubim potovanja z vlaki, ker na njih odlično počivam in mi omogočajo spoznavati svet in ljudi. Veliko mojih pesmi je nastalo na poti, zato se v njih čuti ozračje države in način življenja tamkajšnjih ljudi. Napisal sem več pesmi o Rusiji,« je med drugim razkril, da so bila potovanja z vlaki zanj pravzaprav meditacija in vir navdiha.

Z železnico je potoval zaradi strahu pred letenjem: »Ne letim z letali, saj sem dobil z nebes znak, da bom umrl v letalski nesreči. Če se mi do leta 1976 ne bo nič zgodilo, bom znova začel leteti. Všeč so mi vlaki.« Zanj najlepši je bil ruski vlak, na katerega se je vkrcal v pristaniškem mestu Nahodka v bližini Vladivostoka, pristaniškega mesta na ruskem Daljnem vzhodu, ki je bil za tujce zaprt do leta 1992. »Predstavljajte si star francoski vlak z začetka stoletja, s prečudovitim lesenim opažem in starinskimi ovalnimi ogledali v bronu ter žametnimi sedeži. Dobesedno padli smo v romantični roman ali pa starinski film,« je kar malo obžaloval, ko je moral v Habarovsku presesti na navaden vlak transsibirske železnice, na katerem so imeli nizkocenovne kupeje za Ruse in nekoliko boljše, ki so bili rezervirani za tujce.



Ladja z imenom Feliks Džeržinski

Že pred tem je bilo Bowiejevo popotovanje prava avanutra. V japonskem pristanišču Jokohama se je vrcal na ladjo, poimenovano po Feliksu Džeržinskem, zloglasnem ustanovitelju sovjetske tajne policije, ki je nato čez dva dni pristala v sovjetski Nahodki. »Ladja je bila dobra, v nekaterih pogledih celo glamurozna. Za druge potnike sem imel v kajuti celo koncert. Nekaj pesmi sem preprosto zaigral na akustično kitaro in poslušalcem je bilo zelo všeč, vsaj sodeč po njihovih odzivih,« je nanizal svoje spomine.

Na romantičnem popotovanju po sovjetskih prostranstvih so ga spremljali njegov bobnar Geoff MacCormack, osebni fotograf Lee in novinar tiskovne agencije UPI Robert Musel, ki je razkril, da so doživeli samo dve negativni izkušnji. »Prva se je zgodila v Sverdlovsku, kjer so nam pojasnili, da lahko fotografiramo, če seveda ne bomo fotografirali vojaških objektov. Ko smo se fotografirali na železniški postaji, se nam je približal moški v temnih očalih in usnjenem plašču in od nas zahteval film. Zavrnili smo ga. Mislil sem, da se bodo začele težave, vendar je ravno takrat vlak speljal in skočili smo v vagon. Mislim, da je šlo za uslužbenca KGB. Drugo neprijetnost smo doživeli takoj, ko je vlak presekal geografsko mejo med Azijo in Evropo. Vsi smo takoj razumeli, kako prijazni ljudje živijo v Sibiriji in da postajajo čedalje bolj temačni, bolj kot se približujemo Moskvi,« je zapisal Musel.



Samo na dekadentnem Zahodu!

Njegovo poročanje se je sicer osredotočalo na Bowieja in pozornost, ki jo je zbujal s svojo ekstravagantno opravo, denimo oranžno obleko Yvesa Saint Laurenta, rumenimi škornji z 10-centimetrskimi podplati in svilenim površnikom čokoladne barve z zelenimi dodatki, kakršen je na končni postaji v Moskvi izstopil iz vlaka. »Ljudje so pred njih obstali kot vkopani. Takšno reakcijo je doživel na vseh 90 železniških postajah do Moskve. Bil je visok, vitek, mlad in plenilsko lep. Lase je imel pobarvane v rdečo barvo, njegova polt pa je bila mrtvaško bleda. To se lahko zgodi samo na dekadentnem Zahodu, je ob pogledu nanj navrgel Rus na železniški postaji Jerofej Pavlovič, ki je bila še vedno pokrita s snegom,« je glasbeni novinar strnil vtise o dogodivščinah rockovske druščine za železno zaveso, kjer je bila Bowijeva glasba prepovedana. »Resnično svobodo lahko najdem samo v cesarstvu lastne originalnosti,« je rad poudarjal preminuli umetnik.

Po branju Bowijevega potopisa s transsibirske železnice, po kateri so potovali tudi številni znani politiki in pisatelji – od nekdanjega severnokorejskega voditelja Kim Džong Ila, vietnamskega komunističnega revolucionarja Ho Ši Minha do avtorja velike potopisne uspešnice Veliki železničarski bazar Paula Therouxa, ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina, neskončen vlak pa je na železniški postaji v Vladivostoku menda občudoval tudi britanski romanopisec, dramatik in avtor kratkih zgodb Sommerset Mougham –, mi je še bolj žal, da si med sedemletnim bivanjem v Rusiji nisem vzela časa za to fantastično doživetje.


Prijavi sovražni govor