Tiskane izdaje
Pred dvema letoma bi morala slavna mezzosopranistka nastopiti s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in pod vodstvom soproga Karla Marka Chichona odpeti recital opernih arij, a je vse koncerte odpovedala, v Rigi je stala ob strani umirajoči mami Aniti Garanča, priznani latvijski glasbeni pedagoginji.
Organizatorji so takrat sporočili: »Prepričani smo, da nas bo s svojim božanskim glasom razvajala v katerem od prihodnjih poletij.« To poletje je zdaj tu in nobenega dvoma ni, da utegne pevka ljubljansko občinstvo navdušiti tako kot pred tremi leti, ko je – kot smo takrat poročali – v nabito polni Gallusovi dvorani ponudila nepozaben večer, ki se je sklenil z izbruhom navdušenja, ovacijami in stoječimi aplavzi. Obeta se izjemen glasbeni večer z izborom ruskega, francoskega in italijanskega opernega repertoarja ter napolitanskimi pesmimi.
Pevki, ki je s temnim, sočnim glasom z izrazito toplino, močjo in eleganco v nižjih registrih v nekaj letih zavzela najpomembnejše svetovne operne odre, od londonske Kraljeve operne hiše do newyorške Metropolitanske opere, večina kritikov pripisuje zelo dobro poznavanje vlog, ki jih prevzema, in njihov natančni študij, predvsem pa poudarjajo njeno preudarnost pri izbiri vlog.
V Dunajski državni operi je debitirala kot Lola v Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana, potem pa se je − še pred belcantom in romantičnim repertoarjem − za nekaj časa predala večinoma vlogam v Mozartovih operah, izjemne ocene je doživel njen Kerubin v Figarovi svatbi pod vodstvom Riccarda Mutija, v spominu pa je poleg Oktavijana ostala tudi njena Charlotte iz Massenetovega Wertherja. K njeni prepoznavnosti je vsaj drobec zagotovo prispeval nagrajen dokumentarni film Ivarsa Seleckisa Primadona na rolkah iz leta 2002.
Odslej nič več v hlačah
Ko jo je konec devetdesetih na enem od pevskih tekmovanj – pela je Oktavijana iz Straussovega Kavalirja z rožo – poslušala direktorica Südthüringisches Staatstheater iz Meiningena Christine Mielitz in ji po nastopu oznanila, da ravno išče novega Kavalirja z rožo, se je Garanča v hipu odločila in se pri dvaindvajsetih, brez znanja nemščine, odpravila v Meiningen, nekoliko pozneje pa v Frankfurt v tamkajšnjo opero. Glas, da se je pojavila najboljša mezzosopranistka svoje generacije, se je vse bolj širil.
Po tistem, ko je nadaljevala zasebno izobraževanje pri dveh romunskih profesoricah, najprej na Dunaju pri Irini Gavrilovici in nato pri Virginii Zeani na univerzi Indiana v Bloomingtonu, in zmagala na helsinškem mednarodnem tekmovanju Mirjam Helin, je potrebovala vsega deset dni, da je v vlogi Giovanne Seymour vskočila v produkcijo Donizettijeve opere Anna Bolena, debitirala na Salzburških slavnostnih igrah v vlogi Annia v Mozartovi operi serii La clemenza di Tito pod vodstvom Nikolausa Harnoncourta. Ko je podpisala pogodbo z Dunajsko državno opero, je New York Times zapisal, da so jo v srednji Evropi, kjer operne zvezde še lahko pridejo v tabloide, poimenovali »blond Netrebkova«, a dodal, da je več kot to, vsekakor pa zvezda najvišje magnitude. Mediji so takrat ugotavljali, da ima diva iz Rige vse, občutek za muzikalnost, tehniko, glas, samozavest, dramski obseg in videz filmske zvezde.
V nekem intervjuju je o svojem zvezdniškem statusu stvarno pripomnila, da je to zgolj medijski pomp, in ne njena izmišljotina, sploh pa zaradi takih poimenovanj življenje največkrat ni nič lažje. Na Dunaju se je v dveh letih in pol naučila veliko, je povedala, pred štirimi leti pa jo je doletela čast, da je postala najmlajša pevka doslej, ki so ji namenili nagrado za komorno pevko oziroma naziv Kammersängerin. Ne brez razloga, od debija leta 2003 je v Dunajski državni operi nastopila v osemnajstih vlogah in pela na več kot sto petdesetih predstavah.
Konec letošnjega marca je Garanča na svoji spletni strani objavila, da se z nastopom v novi produkciji komične opere Richarda Straussa Kavalir z rožo v Metropolitanski operi sredi aprila dokončno poslavlja od vlog v hlačah, to je bil njen zadnji Oktavijan.
Že pred časom je v pogovoru za londonski Telegraph razkrila načrte, da bo v svojih štiridesetih začela peti velike Verdijeve vloge, omenila je princeso Eboli iz Don Carlosa in Amneris iz Aide (»Najbolj zaokrožena vloga, ki jo mezzosopranistka lahko dobi, to bo moj Everest čez šest, sedem let, pred koncem kariere jo bom vsekakor pela,« meni pevka), Saint-Saënsovo Dalilo, o Wagnerju pa je dodala, da zdaj nanj niti še ne pomisli in da bo šele prišel čas zanj.
Včasih, je omenila v nekem drugem intervjuju, si zgolj za užitek prebere part Amneris, nič manj je ne privlači Tatjana iz Jevgenija Onjegina Petra Iljiča Čajkovskega in seveda Puccinijeva Tosca: »Morda jo bom nekega dne odpela na koncertu, samo toliko, da jo lahko odkljukam. Poleg tega pa, mezzosopranistke se imamo tako fino, igramo prav vse mrhe in čarovnice, kar jih je!«
Na njenem letošnjem koledarju so po ljubljanskem nastopu recitali v Avstriji, pred gostovanjem na salzburškem festivalu bo v Parizu nastopila v Bizetovi Carmen in na münchenskem festivalu v okviru Bavarske državne opere v Favoritinji Gaetana Donizettija, jeseni, oktobra, bo − da, drži se obljubljenega − princesa Eboli v Verdijevem Don Carlosu, novembra in decembra pa bo v londonski Kraljevi operi nastopala v Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana.
