Kriza rock‘n‘rolla na domačih tleh

V Menzi pri Koritu na Metelkovi je bil 10. in 12. novembra že dvanajsti FV festival rokenrola.

Objavljeno
14. november 2011 17.51
Posodobljeno
14. november 2011 20.00
Andraž Kajzer
Andraž Kajzer

V Menzi pri Koritu na Metelkovi je bil 10. in 12. novembra že dvanajsti FV festival, na katerem so se predstavili tako tuji kot tudi domači izvajalci rocka ali ožje rokenrola. »Sem edina organizatorka rock'n'rolla, ki počne le to. Garage Explosion je mogoče drugi, ostali klubi pa tega večinoma ne počnejo, ker ni zanimanja. Včasih kdo zaide na koncert in se mu kar 'utrga'. To pomeni, da zanimanje je, niso pa ti bendi medijsko pokriti. Če bi bili, bi bilo verjetno na FV koncertih precej več obiskovalcev, saj je to v osnovi žur muzika in ljudje imajo tako glasbo radi,« trdi organizatorka FV festivala Monika Skaberne, »one woman band« najstarejše alternativne neodvisne založbe in koncertne agencije pri nas.

Če se zdi rock'n'roll samoumeven in v večini medijskega prostora izvzet, ravno zaradi samoumevnosti, saj je ta žanr verjetno eden najprepoznavnejših v popularni glasbi, to ni čisto res. To je pokazal tudi četrtkov in sobotni obisk FV festivala. Menza pri koritu je bila polna le do polovice, kar ni obetavno za vodilni rock'n'roll festival v Sloveniji. Monika Skaberne vidi težavo že v domači produkciji: »Domačemu rock'n'rollu gre precej slabo. Take bende, s katerimi se ukvarjamo zadnjih petnajst let, je težko dobiti, saj se, vsaj na festivalu, ne želimo ponavljati.« Prav zaradi širine, ki jo ponuja žanr, je recimo vseeno uspela zamenjava bluesovsko-punkovskega Atile, ki nastopa zaradi bolezni ni mogel izpeljati.

Dvorana kot dnevna soba

Zamenjava – kantavtor Tadej Vesenjak je tako odprl dvanajsto edicijo festivala in morda v malce predolgem nastopu ustvaril domačno vzdušje. S krajšimi monologi kot uvodi v precej družbenokritične skladbe je poskrbel, da je dvorana delovala bolj kot dnevna soba, koncert pa kot prijateljsko druženje. Preprost kantavtorski izraz je z melodijami orglic uspešno dopolnjeval Robert Ivačič, tandem pa je dokazal, da očitno uživa v svoji glasbi in se z govorico (Vesenjak namreč prihaja iz Prlekije) in besedili močno veže na domače okolje.

Drugi del četrtkovega večera je prevzel ameriški trio The Reverend Peyton's Big Damn Band, ki se ukvarja s country bluesom, odigra po dvesto petdeset koncertov letno in ima za seboj že sedem plošč. Družinska zasedba, poleg Reverend Peytona jo namreč sestavljata njegova žena Breezy in bratranec Aaron, uporablja zanimiv nabor instrumentov. Aaronov majhni bobnarski set na primer vključuje vedro, Breezy v rokavicah s kovinskimi konicami igra na perilnik, Reverend Peyton pa zaigra tudi na kitaro, narejeno iz škatle za cigare. Zasedba je gotovo poskrbela za enega izmed vrhuncev festivala in navdušila s preprostostjo in z odrsko prezenco.

Od punka do rocka

»Leta 1985, ko se je FV ustanovil, so ga vodili člani zasedbe Borghesia. Želeli so mašiti luknje v levi populistični glasbi, ki ni imela založbe in koncertnih promotorjev. Ukvarjali so se s punkom, hardcorom, electrom, technom. Sama sem po duši bolj rokerica in ko sem leta 1987 prevzela FV, sem seveda počela raznovrstne stvari. FV je prvi v Slovenijo pripeljal hip-hop zasedbo, morda tudi rap in še marsikateri žanr, tudi po času Borghesie.

V času zasedbe Metelkove, torej pred osemnajstimi leti, je nastala luknja pri organizaciji na področju rock'n'rolla. Ko ni bilo prostorov in interesa, tako občinstva kot medijev, sem nekako ugotovila, da smo edini, ki bi se lahko tega lotili. Nato smo se specializirali za rock 'n' roll, punk 'n' roll …,« o razlogu za osredinjenje na izročilo rock 'n' rolla razloži Skabernetova. Sobotni, glavni del festivala s petimi zasedbami ni uspel napolniti Menze pri koritu. »Rock 'n' roll je absolutno zapostavljen. Tudi na Radiu Študent,« je komentirala Monika Skaberne.

Zvezde sobotnega večera, angleški trio Thee Vicars, je tako vizualno – v belih srajcah, črnih kravatah in celo z legendarnim Hohnerjevim basom, ki ga je za svojega že pred desetletji vzel Paul McCartney – kot tudi zvočno spomnil na šestdeseta in na legendarne The Beatles. Seveda na njihovo najbolj preprosto rock 'n' rollovsko obdobje s kratkimi drvečimi skladbami in nalezljivimi napevi. Sicer suverenemu nastopu bi lahko očitali nekaj monotonosti, zasedbi pa morda manjka tudi stik z današnjim časom.Nostalgični Thee Vicars so se tako zdeli kot še eden izmed bendov, kot so Yardbirds ali The Kinks, le nekaj desetletij pozneje. Zasedba je hitro očarala občinstvo, toda nastop je služil bolj zabavi – morda spominu na kos zgodovine.

Švicarji Lombego Surfers so ponudili precej bolj premišljene skladbe, ki se opirajo zdaj na izročilo rock 'n' rolla drugič pa surf rocka. V surferski različici se ne osredotočajo na vokal, najboljši trenutki so bili verjetno ravno križanci med žanroma, ko je trio dosegel tudi energijski presežek in odrsko držo pospremil še korak dlje.

Domači The Frictions z v Ljubljani živečim kitaristom in pevcem Chrisom Eckmanom so ponudili morda najbolj čuten nastop festivala. Uigrana zasedba, ki se nekako drži sredinskega tempa, je ponudila suveren koncert, manjkalo je le nekaj več dinamike. Junkers 5, nova zasedba Mira Kusačića, vodje hrvaške zasedbe Messerschmitt, je pokazal zelo generičen rockovski nastop z veliko odrskega nastopaštva in s predvidljivimi skladbami, ki jih sicer plemeniti soulovsko obarvan glas pevke Elizabete Petrič, toda vse skupaj preveč spominja na kakšno ameriško klasično rockovsko zasedbo, ki je precej neosebna in brez vsebine.

Ljubljanski Dandelion Children so pokazali največjo širino rokenrola in prek funka, soula, countryja in progresivnega rocka vseeno obdržali svoj izraz. Zaradi dolgega premora jim lahko oprostimo nekaj napak, saj bend poseduje močan potencial. Sicer se še preveč ozira na vzornike, a spretno išče svoj izraz v močni dinamiki in v občasni neklasični postavitvi skladb.