Tiskane izdaje
Zjutraj najprej prižgemo radio, ne? Časopis se bere na stranišču ali med zajtrkom, televizija je za zvečer. Takšno je (bilo) dobro urejeno življenje. Nič več! Zbudi nas telefon in najprej pogledamo e-pošto, med tavanjem proti kuhinji si namesto skozi okno ogledamo vreme na telefonu, med zajtrkom in na stranišču pišemo sporočila ali igramo igrice.
In vendar mora nekje v ozadju igrati radio, da zakrije klikanje tipk telefonov, tablic, teleprinterjev in druge telekomunikacijske navlake, ki omogoča stike na daleč in preprečuje tiste na blizu.
Kako je živeti brez televizorja? Gre. To izkušajo zdaj moji vnuki, ker je očetu prekipelo in jim je peklensko škatlo zaplenil. Brez radia? Ne gre. Čeprav bi v afektu podavil dve tretjini in več tako imenovanih voditeljev, ki morajo s čvekom in menda popularno glasbo zapolniti čas med slaboumnimi in vsiljivimi reklamami. Toda Slovenija je majhna, radijskih postaj pa ogromno in preprosto nimamo dovolj nadarjenih, z dobrim okusom in lepim jezikom opremljenih voditeljev. Ali pa to ni moderno? Dolgoletna nesistematična raziskava poslušalskih navad slovenskih avtomobilističnih novinarjev je pokazala, da si v avtomobilih v veliki večini nastavijo komercialne radijske postaje, ki informirajo tudi o postavitvi radarskih hitrostnih nadzorov. Precej izbirajo še lokalne radijske postaje svojega bivališča ali rojstnega kraja. Prefinjene osebe, kot so uredniki, poslušajo še prvi in drugi program RTV Slovenija ter tudi z lastnim izborom glasbe posnet CD ali ključek. Najbrž samo en ekscentrik redno poslušam ugasnjen radio in kvečjemu še program ARS ali radio Študent. Kar zadeva avdio nastavitve, imajo skoraj vsi za najmanj tri klike ojačane nizke tone, oni, ki so že naglušni, pa tudi visoke.
Radio ostaja osnova avtomobilskih medijskih naprav in je postal enako ali še bolj pomemben sestavni del od četrtega kolesa. Na splošno velja, da bo avtomobil v takšni ali drugačni obliki obstajal do konca človeštva, in enako življenjsko dobo napovedujemo radiu.
Radio kot javno oddajanje ima že cirka sto let. Okrog natančne letnice in primata se lahko neskončno prepiramo. Še pred tem in posebno med prvo svetovno vojno se je za radio zelo zanimala vojska. Naj omenimo, da je naš prvi avtomobilist in izumitelj, Anton Codelli, za nemško (takrat zavezniško) vojsko v afriškem Togu postavil radijsko postajo z močnim oddajnikom.
Javne radijske postaje so se v Evropi razbohotile po prvi svetovni vojni, v ZDA pa malo prej. Ljubljana je dobila svojo leta 1928, torej z razmeroma majhnim zaostankom – sintetični razpoznavni zvok kukavice je še od takrat. In naša radijska postaja je bila med prvimi v Evropi, ki je na predlog Avtomobilskega kluba Kraljevine Jugoslavije leta 1933 uvedla kolikor toliko sprotne informacije o stanju cest in prometa. Niti pri ilegalnem radiu nismo zaostajali: uspešen oddajnik med drugo svetovno vojno je bil Radio Kričač.
Lastno televizijo smo čakali dvaindvajset let, če za prvo evropsko redno oddajanje štejemo prenos berlinskih olimpijskih iger leta 1936. Radio ni bil poceni, še najmanj so stali detektorji iz tuljave, diode in slušalk. Takšne smo izdelovali po drugi svetovni vojni pionirji pri tehničnem pouku ali radioamaterskem krožku. Bili so prima reč za prepovedano nočno poslušanje radia! Če si dodal vrtljivi (spremenljivi) kondenzator, si v primerni noči morda ujel celo piratski radio Luxemburg in neko skupino Beatles, ki je delala čisto novo in omamno muziko.
Sicer je velika večina družin poslušala radie z imenom kosmaj in savica. Ob sobotah zvečer smo poslušali kriminalne nanizanke, kot je bila Dovolite, ime mi je Cox. Ob nedeljah pa smo nekako zdržali otroške pesmice tik pred pravljico ob osmih (kako smo otroci sovražili nedeljske izlete, ki so nam pravljico prekinili!), potem je bila poslušanja vredna oddaja Še pomnite, tovariši?, ki bi bila danes najstrože prepovedana. Nato je svoje odgrmel kakšen partizanski pevski zbor. Ob dvanajstih so se na široko odprla okna in po ulici je enovito odmevala edina alternativa, Plošče po željah. Dišali so pražen krompir, morda košček prašiča in kakšen jabolčni zavitek. Kako človek ne bi imel rad radia?
Dostikrat so poleg sv. Tita kakšno neomajno povedali Miha Marinko, Edvard Kardelj ali Matija Maček. In je drugače kot pri današnjih politikih držalo kot zabito, kar so rekli – so že naredili tako. Raje smo poslušali Avgusta Stanka s harmoniko in neizogibnega Ježka, ki si je nekam dosti upal in ni bil vedno samo smešen, kot smo si mularija želeli. Pa Marjana Kralja ...
Precej kasneje smo otrpnili ob Sašu Hribarju in Radiu Ga-ga ali še bolj ob Filipčičevi Butnskali. Še vi pristavite svoje najljubše; morda so to postaje spletnega radia. Naj bodo! Radio je radio, če je dolgovalni, UKV, DAB ali spletni. Danes je izbira tolikšna, da najbrž neprestano spreminjate postaje in se ne morete odločiti – kot pri televizorju.
Radio je tudi predmet oblikovanja, dosti bolj od televizorja, ki mu obliko kruto narekuje zaslon. Radio je bil sprva silno drag in trajna dobrina, pri izdelavi katere so imeli dosti besede prvovrstni oblikovalci in mizarji. Če vam pride v roke, si oglejte arhiv izdelkov znamenite danske tovarne Bang & Olufsen. Je vredno, kajti oni so šli skozi vse sloge in oblikovalska obdobja. Tam je cela vrsta naprav v kitajskem slogu, ki je zavladal v dvajsetih letih, najdete nekaj minimalističnih izdelkov v slogu Bauhausa ter kopico glamuroznih radiev in glasbenih skrinj obdobja art deco. Uspešne in manj uspešne primerke iz bakelita in drugih zgodnjih plastičnih materialov.
Prenosni radio na baterijo je stara stvar, a je bil neroden zaradi velikih baterij in požrešnih elektronk. Šele izum tranzistorja je izpopolnil prenosni, tranzistorski radio v zgodnjih 50. letih. Tranzistor je postal kulten, vedno znova nas preplavljajo mehke, nostalgične oblike s sodobno vsebino. A dolgo je trajalo, da je dobil tranzistorski radio enako kakovosten zvok, kot ga ima radio na elektronke.
Autovox
Če se vrnemo k avtoradiu: ta je sprva stal skoraj toliko kot avtomobil sam! To je bilo v norih dvajsetih letih, ko je bilo vredno zafrčkati denar za zadevo, ki je pritegnila občudovanje. Si predstavljate: velik, odprt avtomobil, v njem polno operesenih, hihitajočih se deklet z dolgimi cigaretnimi ustniki, za volanom zavidan moški z belim slamnikom, ki uravnava gumbe naprave, ki okrog počasi vozečega avtomobila širi elektrizirajoči ritem čarlstona ... Ni čudno, da sta bila eno vojno kasneje autovox iz Trsta ali licenčna tara iz tovarne Rudi Čajavec najbolj zaželena dodatna oprema vsakega lastnika fička. Dalo se je poslušati nogometni prenos, pravljico, partizane in Marjana Kralja. Ne, kljub reklamam, politiki, obupni slovenščini, zlajnani glasbi in celo spletu radia ne bo konec. Dokler bomo ljudje gnjavili ta ubogi planet!
