Tiskane izdaje
Savko Bobovnik vodi na nacionalni televiziji informativno oddajo Odmevi. V svojem poklicu velja za neusmiljenega izpraševalca. Že pogled je dovolj, da sogovornik skoraj da podvomi v resničnost svojih odgovorov. Pa naj mu nasproti sedijo bolj zvite lisice ali veliki, lačni volkovi.
Njegova osredotočenost na pogovor je izjemna. In če z odgovorom še vedno ni zadovoljen, lahko oddajo protestno zaključi z molkom, brez pozdrava gledalcem. Tudi to se je že zgodilo.
V svoje delo je vztrajno-zaljubljen. Nekoč je o delu na TVS dejal: Če pa me boste vprašali, kaj rajši počnem, vam moram zelo pošteno povedati, da je kakih petnajst let dnevnika in tri ali štiri leta odmevov premalo, da bi znal odgovoriti na to vprašanje.
Njegovo ljubezen do dela, radi mu pri tem pripisujejo tudi poštenost, so gledalci že večkrat nagradili - je namreč voditelj z največ viktorji, okronan je tudi s titulo (2008) najbolj priljubljen slovenski voditelj.
Nedavno je na svojem twitter profilu zapisal - če je pošteno, naj vsak presodi sam: Še zdaleč niso (mediji) brez napak, a toliko kot politika, jih nimajo.
In katere so knjige vredne branja, filmi vredni ogleda, gledališke predstave, razstave, glasbeni albumi, ki mu jemljejo sapo, ...?
Med drugim je zapisal: »Že nekaj let se borim, da ne zdrknem pod raven povprečnega Slovenca, ki menda prebere dvanajst knjig na leto. Tam v prvi tretjini leta sem še nekako 'na planu', potem pride sonce in jeseni se moram krepko boriti, da spet pridem 'na plan'«.
Knjiga: Magija Beograda, Momo Kapor
Sredi maja mi je storil svojevrstno uslugo sorodnik, ki se je iz Beograda vrnil s knjigo Mome Kaporja Magija Beograda. Saj se še spomnite ljubljenca Miloševičevih medijev v 90. letih, nacionalista, in celo člana komiteja za obrambo resnice o Radovanu Karadžiću. Ko preberete knjigo, imenitno zbirko zgodb, anekdot in čudnih biografij prebivalcev Beograda, vam o avtorju nič več ni jasno. Kako lahko akademski slikar rojen v Sarajevu (ste vedeli, da je scenarij za film Valter brani Sarajevo napisal prav on), izjemno moderen in kozmopolitski pisatelj, po celi seriji uspešnih knjig začne pisati neke drugačne tekste in zaplava v neke druge vode. Devetdeseta leta so Balkan pač postavila na glavo in mnogi so se spremenili. Ne vsi na bolje. In še eno vprašanje: kje se že začenja Balkan? Na avstrijsko-slovenski ali na slovensko-hrvaški meji?
Album: Old Ideas, Leonard Cohen
Malo pred Kaporjem ali malo po njem sem naletel na nov album Leonarda Cohena »Old Ideas«. Cohen se ne spreminja. Ne, ni res. Vedno boljši je.
Razstava: Angeli Apokalipse, Jože Tisnikar in Vladimir Veličkovič
Sram me je, da če v Galeriji Slovenj Gradec ne bi podaljšali razstave del Jožeta Tisnikarja in Vladimirja Veličkoviča, je sploh ne bi videl. Sram zaradi Jožeta, ki mi je na svoj vihrav način mnogokrat poskušal razložiti svoje slike, pa vendar nikoli nisem razumel, kako lahko tako živ človek kot je bil on, slika tako mrtev prostor kot je prosektura. Križ, krokar in sivozeleni ljudje otrplih obrazov. Jože pa se je smejal, igral harmoniko in se precejkrat nelagodno počutil v družbi tistih, ki so razlagali njegove slike. Ob gledanju slik Vladimirja Veličkoviča zagotovo nikoli ne bi rekel, da vidi »...žarečo sublimacijo katarze...» Ne. Takšne besede je puščal piscem katalogov. On je slikal slike, ki jih je treba videti. Tako zelo drugačne kot je bil on sam, potem, ko je oddelal svoje ure v mrtvašnici. Angele apokalipse lahko v Slovenj Gradcu vidite še do 10. Septembra.
Knjiga: Naši olimpijci, Marko Račič
Šport zaradi olimpijskih igre seže tudi do prepričanih »ne športnikov« med katere sodim. In tako ob televizorju, čakajoč na to kako daleč bo Slovenka vrgla kopje listam po knjigi Naši olimpijci. Najstarejši slovenski olimpijec Marko Račič mi jo je poslal, ki je ob svojih 90+ živi leksikon športa. Kot da lista po statistiki, ki jo je pisal dvajset milijonski in ne desetkrat manjši narod. Ste vedeli, da je prvi Slovenec (v avstrijski reprezentanci sicer) prvo olimpijsko medaljo osvojil pred natanko sto leti? In da se jih je v vitrinah slovenskih športnikov doslej nabralo kar 66? Ratejevi se tisti večer sicer ni posrečilo vreči toliko, da bi jih imeli 67, a sem ji kljub temu ploskal. Njej in vsem, ki zmorejo leta trdo delati za nekaj minutni nastop. Kako drugačni so od tistih, ki nastopajo celo življenje in mislijo, da se na te nastope sploh ne rabijo pripravljati.
Knjiga: Ne bodi kot drugi, Feri Lainšček
Kdaj ste nazadnje brali pesmi? Ja, saj ne da bi sodil med one, ki jih berejo sleherni dan. A tiste, ki se jih lotim, berem vedno znova. Na oko drobno Lainščkovo zbirko Ne bodi kot drugi že peto leto zapored. Poskusite kdaj. Na glas. Veseli ali žalostni. Z glavo polno neodgovorjenih vprašanj, ali po dnevu, ki vam je prinesel kaj lepega. Kako čisto drugače zvenijo. Kdo ve kdaj mi vse svoje barve, pomene in skrivnosti razkrije zadnji verz v knjigi.
»Tod teče le reka, ki več ne poplavlja,
in šaš se počasi umika v mrtvice,
tu suhega čolna nihče ne popravlja,
le tja pod večerje minevajo ptice.«
