Tiskane izdaje
Trobenta je bila za Igorja Matkovića samoumevna izbira. Bila je namreč pri roki, saj jo igra tudi njegov oče, sicer ravnatelj na cerkniški glasbeni šoli. Zato je imel mladi trobentač temeljito glasbeno vzgojo, najprej v šoli, potem še doma. Najprej je »pela« klasika. »Potem je nekoč oče šel na koncert Duška Gojkovića in se vrnil s ploščo Soul Connection in trobento, ki jo je kupil od legendarnega srbskega trobentača. Ta novi akustični, naravni zvok me je osvojil,« se spominja Matković, ki si je prve lekcije jazza dal kar sam. »Začel sem se poglabljati v Clifforda Browna, Cheta Bakerja, Luisa Armstronga, Freddieja Hubbarda ... Lotil sem se jih sistematično, po obdobjih. Nekatere albume sem naštudiral do potankosti, a pri poslušanju vsakič odkrijem kaj novega.« Čeprav je bil v nižji glasbeni šoli dvakratni državni prvak v igranju klasičnega repertoarja, ga je to novo odkritje tako prevzelo, da je na srednji glasbeni šoli poleg klasične trobente pri profesorju Franciju Žuglju vpisal še jazz pri profesorju Davidu Jarhu.
Že pri osemnajstih je v Cerknici ustanovil big band, ki letos obhaja že osmo leto. Na koncertih igra tudi z drugimi big bandi in je član European Movement Jazz Orchestra.
Njegova drzno zastavljena glasbena pot pa se je sredi študija v Gradcu na oddelku za jazz ustavila. »Vadil sem po pet ur na dan, a napredka ni bilo. Zvok, ki je prihajal iz trobente, me ni navdihoval. Zapletal sem se v tehnične težave. Bil sem izgubljen,« podoživlja krizo zdaj sedemindvajsetletni Cerkničan. Po pomoč je šel celo v New York, preizkušal različne metode igranja z različnimi mentorji in ker izhoda iz zagate ni našel, je med študijem trobento celo zamenjal za klavir. A mu je tudi ta stranpot pozneje koristila, saj se je v tem času posvetil glasbeni produkciji, skladanju in aranžiranju ter kot klaviaturist, trobentač ali producent sodeloval s popularnimi izvajalci, kot so Alenka Godec, Magnifico, Jadranka Juras in drugimi.
Rešitev se je prikazala po dveh letih v obliki knjige. »Knjiga The Balanced Embouchure Jeffa Smileyja mi je odkrila nov, nekonvencionalen pristop. Nova metoda je zahtevala, da zavržem vse, kar sem se doslej naučil, in začnem znova.« Kmalu so se začeli kazati prvi rezultati in zopet je igranje trobente dobilo smisel.
Kot praktični del njegove magistrske naloge na temo dueti je letos s pianistom Markom Črnčecom izdal album Motion in Two Dimensions s svežimi priredbami jazzovskih zimzelenov, kot so Dolphin Dance (Herbie Hancock), Dear John (Freddie Hubbard), Triste (Antonio Carlos Jobim) in Marmaduke (Charlie Parker). »Iskal sem načine, kako bi jih na novo predstavil, in duet se mi je zdela zanimiva zasedba, ker je intimna in dopušča intenzivnejšo komunikacijo,« razlaga glasbenik, ki zdaj na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana poučuje trobento.
Prav tako je letos izšla plošča 2phat Generation Come2gether, na kateri je sodeloval z basistom Anžetom Langusom in bobnarjem Juretom Rozmanom. V prihodnje pa se Igor Matković namerava lotiti predelave starih slovenskih popevk; tako bi se poklonil svojima vzornikoma v slovenskem prostoru Jožetu Privšku in Petru Ugrinu.
