Kulturaža: oživljena mestna »ptičja kletka«

Po krstu paviljona na Kongresnem trgu, ki ga je s koncertom Prelepa si bela Ljubljana pred tednom dni uspešno speljala Nuška Drašček s pianistom Blažem Jurjevčičem, je v sredo sledil drugi večer s pevko Ivo Stanič. Staničeva, ki ima najlepše pesmi Burta Bacharacha na repertoarju tudi s svojim kvartetom, je tokrat v intimnejši različici, zgolj ob spremljavi pianista Gregorja Ftičarja, odpela nekaj zimzelenih skladb tega ameriškega pianista in skladatelja. V izboru iz obsežnega Bacharachovega opusa niso manjkale niti uspešnice Walk On By, Alfie, I Say a Little Prayer in That's What Friends Are For, ki so jih prepevale številne zvezde, od Dionne Warwick, Isaaca Hayesa, Cher, Arethe Franklin do Barbre Streisand.

Všečen repertoar ni mogel biti kriv za to, da se je pod pročeljem Slovenske matice zbralo bistveno manj ljudi kot na prvem večeru. Prej bi krivdo lahko pripisali julijskemu hladu, ki je te dni zajel našo deželo in možnosti, da so pred njim v južne kraje pobegnili vsi domorodci. 
V bližnjih lokalih, Platani in Zvezdi, je posedala mestna smetana, okoliški stanovalci so dobili koncert tako rekoč na dom. Bacharachovi zimzeleni so privabili pretežno starejše občinstvo in turiste, ki so omamljeni od nežnih, zasanjanih zvokov in zares romantičnega ambienta postavali okoli mestne »ptičje kletke«, v kateri je žgolela pevka, na mestu, kjer se je še pred kratkim gnetla ­pločevina.

Zdi se, kot bi z novim prostornim trgom središče mesta zadihalo s polnimi pljuči. Čeprav se po trgu ljudje sprehajajo nekoliko previdno, kot da še ne bi bili prepričani, da se to sme. Veduta, obdana 
z najlepšimi mestnimi zgradbami, je navdihujoča. Na travnatih zaplatah parka Zvezda pod platanami čez dan sproščeno poseda mladina, ki je šele v zadnjih letih odkrila in ponotranjila to intimnejšo vlogo javnih mestnih površin.

Lepo je, da se je mesto odločilo oživeti primarno funkcijo glasbenega paviljona na Kongresnem trgu, kjer je v prejšnjem stoletju igrala predvsem vojaška godba. Postavitev paviljona ob zastekljeni izhod oziroma vhod v podzemno garažo na južni del trga je zaradi koncentričnega avditorija morda nekoliko nerodna, nedvomno pa boljša od prvotne pozicije ob hrupni Slovenski cesti. Morda bi bilo smiselno razmisliti le o nekoliko naravnejšem »lajtšovu« ob nastopih, ki z lila-pink-rumeno-turkiznimi odtenki ne prispeva k razgibanosti ambienta, ampak prej daje umeten, poceni učinek.

Kot rečeno, Ljubljana je poleti vabljiva, sproščena in odprta, kar bi bilo škoda prepustiti le turistom.