Kulturaža: vroč začetek v poklon Bojanu Adamiču

Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija sta izvedla delček iz opusa velikega skladatelja, dirigenta in pianista.

tor, 13.03.2012, 18:53

Slovenski glasbeni dnevi so se v ponedeljek začeli vroče. Zares vroče. Z 41 ˚C vročine pravzaprav. Kakopak, saj je uvodni poklon veljal mojstru Bojanu Adamiču, skladatelju, dirigentu in pianistu, ki je v osmih desetletjih ustvaril enormen opus. Tako zajeten, da v uri in pol ni bilo mogoče predstaviti niti najpomembnejših del.

Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, tokrat združena v pihalni sekciji, ki je tudi v klasične skladbe in aranžmaje narodnih napevov (Potrkan ples, En hribček bom kupil) vnašala jazzovske motive in ponazarjala rdečo nit Adamičevega ustvarjanja, prežetega z ljubeznijo do jazza. Toda že naslednja skladba, dinamična in vročekrvna Sopraniola, napisana za legendarnega Atija Sossa, tokrat v izvedbi Primoža Fleischmana na sopran saksofonu, je pridala novo, obratno dimenzijo glasbe – v jazz vtkano balkansko folklorno motiviko. V tem registru se je koncert nadaljeval, namreč s sopranistično izvedbo skladbe Beli kurir, ki jo je operno odpela Nuška Drašček. V osrednjem delu koncerta, nekakšnem popevkarskem hommageu mojstru, se ji je na odru pridružil Oto Pestner in z zimzeleni Prelepa si bela Ljubljana, Ko boš prišla na Bled, Punčka iz cunj in Kostanji sta prisotne prevzela z originalnimi aranžmaji večnih napevov. Čeprav se čez interpretacijo in izvedbo Nuške Drašček in Ota Pestnerja ni pritoževati, je morda Adamičevi živopisani glasbi le umanjkal še kakšen drug vokalni spekter.

Med glasbenim delom se je nad orkestroma kot deus ex machina vsake toliko spustilo platno in prikazalo umetnikovo ustvarjanje še s filmske plati. V kratkih insertih smo ga lahko gledali med intervjuji, kjer sta mu sloneč na klavirju koketno mežikali mladi Olga Rems in Polona Vetrih, ter se spomnili nekaj naslovov iz zajetnega seznama filmov, za katere je ustvaril glasbo. Izbor je bil izključno slovenske produkcije, od zadnjega dela trilogije o sinu planin, Kekčeve ukane (1968), kjer je viža Dobra volja je najbolja dobila nekoliko drugačno melodijo, do dramatično doneče glasbe, ki je partizanski vojni drami Trenutki odločitve (1955) dala pravi suspenz in pomenljivost vesternsko dolgih srepečih pogledov. Ti so bili še toliko bolj doživeti, saj so insert v neopaznem prehodu v živo pospremili simfoniki. Seveda ni umanjkal žalostno zasanjan Blues hrepenenja iz kultnega prizora Marušine reminiscence mladosti v Hladnikovem Plesu v dežju (1961), nič manj čuten od Jeanne Moreau v filmu Dvigalo na morišče (1958), za katerega je glasbo s prefinjeno subtilnostjo ustvaril Miles Davis. Nekaj navdiha za glasbeno atmosfero pri Plesu v dežju naj bi Adamič dobil ravno pri njem.

In skoraj bi že dočakali maj (tega nadaljevanja Vesne, mimogrede, Adamič ni glasbeno opremil), ko se je v zaodrju le prebudila violinistka Anja Bukovec in odigrala Pomladno prebujenje iz filma Vesna (1953). Program se je v velikem slogu končal z Ljubljanskim koncertom s solistom pianistom Hinkom Haasom. Čeprav je Adamiču srce utripalo v ritmu jazza – o njem se celo pravi, da je jazzu pri nas priboril domovinsko pravico –, kakšna Sopraniola več ne bi škodila. A kot da bi jazz hotel imeti zadnjo besedo, je po odigranem repertoarju in priklonu odhajajoče občinstvo na stole prikoval še en jazzovski udarec Big Banda.

»To je ustvarjalec, ki preseneča še po smrti! Z iskrivostjo, strokovnostjo in opusom,« je po koncertu dejal Adamičev soborec Mojmir Sepe. Ob vodstvu dirigenta Žareta Prinčiča, ki je oba orkestra suvereno vodil po glasbenih pokrajinah mojstra Adamiča (in nas ob tem spomnil, da bi ga kot izkušenega dirigenta lahko večkrat videli na odrih), smo doživeli lep predvečer slovenskih glasbenih dni.

Prijavi sovražni govor