Tiskane izdaje
Zažvižgaj mi nežno na uho zadnjo uspešnico zasedbe Laibach. Kam je prišel ta svet, da si požvižgavamo uspešnico slovenskih komercialnih temačnežev? Svojčas smo lahko brez zadržkov žvižgali koračnico iz filma Most na reki Kwai, v katerem se je natančno vedelo, kdo je »good guy«, kdo pa »bad guy«. V sodobnem svetu pa te ločnice skoraj ni več in to nejasnost poosebljajo ravno Laibach. So dobri ali zli, so naši ali njihovi, so pristni ali lažni? Laibach so vse to, so celoten spekter črne.
Spectre je naslednik stranskega projekta in poklona velikemu geniju Johannu Sebastianu Bachu Laibachkunstderfuge iz leta 2008 ter zadnjega običajnega studijskega albuma Volk iz leta 2006. Če so na Volku udarili po jasnih nosilcih imperializma, so na novem albumu Spectre, ki je nedavno izšel pri založbi Mute, skoraj vzorni retrogardistični odsevniki našega vsakdana, tistega vidnega na ulicah in v medijih ter tistega nevidnega, ki se dogaja za trdno zaprtimi vrati in kjer padajo najpomembnejše odločitve.
Vprašanje svobode in nesvobode v najboljšem od mogočih sistemov družbene ureditve, s katerim smo obkoljeni v tej evroameriški pasti, je osrednja tema laibachovskega preizpraševanja lastne vesti in vesti sveta. Daleč od cenenih, a všečnih prežvekovanj tujih pesmi. Močno avtorsko delo, v drzni zreli maniri zgodnjega Laibacha. Narejeno za globalni trg.
Laibach, ki spet osvajajo Evropo in svet, se bodo 16. maja ustavili tudi v ljubljanskih Križankah in zažvižgali pesmi z novega albuma Spectre, na katerem je deset pesmi. Odpre jo žvižgaška The Whistleblowers o ljudeh, ki so pripravljeni žrtvovati skoraj vse, da bi se razvedele nečednosti velikih in močnih. No History spregovori o redefiniciji zgodovine oziroma o laibachizaciji preteklosti, ki se lahko vidi le skozi prizmo optikuma, imenovanega Laibach. Eat Liver! je elektronski trans, kakršnega smo vajeni iz zgodnejšega obdobja, Americana pa je posvečena največji, najmočnejši in najbolj vase zaverovani državi na svetu, ki v mogočem ne ve, kaj bi s sabo. Zato pa vedo Laibach, svet je treba spremeniti z občutkom. We Are Millions And Millions Are One je antiutopija, povzeta po romanu Jevgenija Zamjatina Mi, Eurovision pa je zgodba našega vsakdana o razpadu Evropske unije. Zato se je najbolje predati Laibachu, iti z njim v pesmi Walk With Me in spremeniti svet, zaplesati temačno Bossanovo, kajti vsak odpor je povsem brezploden, nas obveščajo v pesmi Resistance Is Futile. Sklepna pesem Koran pa je optimistična, hipijevsko religiozna oda svetli prihodnosti?
