Laibach: Jasnovidci? Ah, samo dobri opazovalci zgodovine.

Veliko vode je že preteklo od časov, ko je slovenska rockovska avantgarda na čelu s Pankrti, Lačnim Franzem, Buldožerji, Janijem Kovačičem in drugimi, razburjala okosteneli socialistični establišment na krilih civilnodružbenega zagona, ki je – skupaj z drugimi »škandali«, kot je bila Nova revija – nazadnje pripeljal do »slovenske pomladi«.

Med njimi je bil nenavaden kolektiv iz rdečih revirjev, ki je umetnost in družbeno kritiko združil tako provokativno, da ni nikogar pustil hladnega. Vse, ki so ga skušali razumeti enostransko (beri: kot fašiste), pa je begal z izjavami, kot je bila »Mi smo fašisti, kolikor je bil Hitler slikar.«

A medtem ko se je večina prodemokratičnih rockovskih in punkovskih glasnikov po zmagi nad socializmom v samostojni Sloveniji 90. let začela vdajati folk hedonizmu (ker je pankerski upor v demokraciji pač izgubil naboj), so Laibach ohranili apokaliptičen pristop do uglasbljanja družbene okolice. Njim je bilo namreč že takoj jasno, da je tudi demokracija slepilo z istim imenovalcem kot totalitarizmi. Že v 90. letih so v Natu in kapitalu prepoznali »zlo«, ki je šele prihajalo (na vzhod). Zato se jih je prijela celo etiketa jasnovidcev. Oni sami pa so si vedno nonšalantno laskali, da znajo le dobro opazovati zgodovino sveta, nič drugega.

In danes, 34 let po nastanku benda, nas še vedno strašijo. Le da namesto nevarnih (fašističnih) rušiteljev (socialistične) družbe veljajo za cinične umetniške komentatorje samouničevalne globalne družbe. Tokrat na aktualnem albumu Spectre v pesmi Eurovision (v kateri, mimogrede, kritiki zmotno iščejo povezavo z Evrovizijo) vpijejo, da Evropa - medtem ko se vztrajno širi na vzhod - v resnici razpada. No, glede na to, kako se širi, za takšno napoved ni treba biti pretirano jasnoviden ...

So se pa Laibach še po nečem bistveno razlikovali od kolegov: medtem ko so slednji večinoma drgnili prvinski rock, folk in etno, kar je sploh sredi 90. let delovalo kot protiutež takrat vzpenjajočemu se tehnu, so šli Laibach na »sovražnikov« teritorij: v svet elektronike, samplov (vzorčenja), računalnikov, didžejev in industrijskih ritmov. Sami pravijo, da zato, ker jih je klasična zasedba kitara-bas-boben hitro začela dolgočasiti, virtualni svet pa jih je tako zelo potegnil, da so (v okviru umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst) ustanovili celo virtualno državo – NSK.

In v tem duhu se nadaljuje tudi Spectre. Pesmi so še vedno kompleksne in temačne, a tokrat imajo veliko več prostora melodije z ženskim vokalom, ki posvetli klasično brundajočo vokalno sliko Laibacha (kar je delno nakazal tudi že konceptualni album predelav državniških himn Volk). Butajoči tehnoritmi pa so se prav tako dokončno umaknili minimalističnim, prečiščenim sintesajzerskim podlagam, s trendovskimi okraski (dubstep, trap).

No, kljub kompleksnosti se je Laibach v tem času izučil, da nam zna na vsakem albumu zvito podstaviti tudi kakšno melodijo za preprostejše uho. Hitič, skratka. Tokrat nam v požvižgavanje daje pesem Whistleblowers. Ki je stereotipni Laibach: sam po sebi bi bil čisto korektna skavtska koračnica, a v luči direndaja okrog žvižgačev dviguje obrvi in odpira debate na številnih ravneh. Ki jih Laibach nikoli ne zapre.

Prav ta kombinacija apokaliptičnosti, žvižgajočih melodij in kultnosti je Laibachu prisodila nenavaden status: po glasbi in drži so ostali v alternativi (undergroundu), a so hkrati postali eden največjih, najuspešnejših in tudi najdražjih bendov v Sloveniji. In edini slovenski bend, relevanten od Los Angelesa do Hong Konga.

Ne morem pa se znebiti občutka, da tudi člani Laibacha sami nimajo vedno jasno izdelane interpretacije svojega dela. In da sami sebe včasih jemljejo manj resno kot drugi. Da se pa zelo zabavajo ob intelektualističnih debatah o prahu, ki ga dvigajo. Ali kot sami pravijo: »Vedno dopuščamo možnost, da se motimo - tudi če smo prepričani, da imamo popolnoma prav!« A treba je priznati: dobro nam znajo metati kosti!