Tiskane izdaje
Skupino Laibach smo zmotili ravno sredi turneje po Evropi, za katero na zadnjem albumu Spectre razglašajo, da razpada. Države in sistemi se menjajo, Laibachu pa je doslej uspelo preživeti vse kataklizme in je danes verjetno bend z najdaljšim neprekinjeno delujočim stažem v Sloveniji – kar 34 let!
Projekt Spectre, ki nadaljuje njihov sintetizirani industrial z okrepljeno vlogo ženskega vokala (in z žvižganjem, žvižgačem!), se bo sredi maja ustavil tudi v Ljubljani, mi pa smo poskušali prodreti v možgane vodje kolektiva – Saligerja (Ivana Novaka, na sliki levo).
Lani ste imeli koncert v Harkovu na vzhodu Ukrajine, kjer prav zdaj poka. S čim ste jih prestrašili, da tako krčevito bežijo pred Evropo v Rusijo? Očitno so vaš verz iz pesmi Eurovision »Europe is falling apart« (Evropa razpada, op. p.) vzeli zelo resno ...
Dobro vprašanje, mogoče smo jih malce »sprostili«, pa so preveč »podivjali«. Harkov je bolj ali manj ruska enklava, ne pa v celoti. Napetost je pravzaprav obstajala že, ko smo prišli tja. Tudi Julija Timošenko je bila zaprta v Harkovu, kjer je bila uradno na zdravljenju v Centralni klinični bolnišnici št. 5 (in izpuščena kmalu po našem koncertu).
Kolikor nam je uspelo ugotoviti, so ljudje v Harkovu – ki je nekakšen ukrajinski Maribor – pač malo bolj skeptični do Evrope in malo bolj navezani na mater Rusijo. Kličko je zanje dober boksar in slab politik. Glede politike veliko bolj zaupajo Putinu.
Menda ste tam in v Rusiji igrali petičnežem, oligarhom. Imajo res na koncertih ločen prostor od »malih ljudi«?
V Harkovu je bilo očinstvo precej normalno, prav nič petičnega videza, Moskva in Sankt Peterburg pa v dvoranah res prakticirata »razredni« sistem, kjer bogatejši pač kupujejo dražje vstopnice na balkonih in v ložah. Najvišje cene teh vstopnic so lahko tudi po več tisoč evrov, z njihovim nakupom pa imetniki dokazujejo svoj status. Za te petičneže se preprotsto ne spodobi, da bi kupovali poceni.
Je pa res, da so tudi običajne vstopnice v ruskih dvoranah precej drage za naše razmere, tako da prav »malih ljudi« ni na spregled. Ti imajo za svoje preživetje pač bolj pomembno delo kakor hoditi na koncerte. Sicer pa je Laibach v Rusiji, Belorusiji in Ukrajini od leta 1994 nastopil vsaj dvajsetkrat. Torej nas imajo v teh krajih kar radi.
Pred kratkim ste nastopili tudi v Hongkongu – prvi nastop na Kitajskem in prvi v socialistični državi po 25 letih. Se je film zavrtel nazaj ali je danes drugače nastopati v komunističnem okolju, kot je bilo v Jugoslaviji?
Hja, komunističnega in kitajskega je v Hongkongu zelo malo. Je še vedno posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske, med njima dvema je še vedno meja in Kitajska na ozemlju Hongkonga ne bo uveljavila kitajskega socialističnega gospodarskega sistema vsaj še do leta 2047.
Tudi pravni in socialni sistem, ki ju je tam vzpostavila Velika Britanija, še vedno veljata. Hongkong, kjer živi približno osem milijonov ljudi, je tudi še vedno eno finančnih in logističnih središč sveta, verjetno pa tudi ena od največjih pralnic denarja. Sicer pa se nam je zdelo, da se film tam vrti precej naprej, na trenutke smo imeli občutek, da smo se znašli kar v samem Blade Runnerju ... (smeh)
Kako (ne)občutljivi so bili na vašo priredbo kitajske himne?
Precej so bili občutljivi: med igranjem himne so se slišali protesti iz občinstva, češ da Hongkong ni Kitajska. Kar seveda ni res, formalno Hongkong je Kitajska in mi smo jih na to malce zlobno spomnili. Kljub temu smo tudi ob tej himni dobili nekaj aplavza. Je pa bilo v občinstvu poleg Hongkonžanov res kar nekaj ljudi − od Avstralije, Japonske, Rusije, Amerike do Velike Britanije in Francije. In seveda nekaj tudi iz same Kitajske. Mednarodni nabor, skratka.
Kako ste s svojimi besedili sploh lahko padli skozi sito, saj vemo, da kitajske oblasti zelo proučijo besedila, preden dovolijo nastop?
Te vrste pregleda v Hongkongu nismo doživeli, se je pa koncert dogajal v prostorih precej moderne baptistične cerkve v središču mesta, The Vine Church oziroma The Vine Center, odprte za vse kongregacije. Osrednji prostor te cerkve je dvorana velikosti Kina Šiške, z odrom in vsem, kar spada zraven.
Nekaj tednov pred našim prihodom, ko je bilo že vse dogovorjeno, letala, hoteli in oprema rezervirani ter vstopnice za koncert že nekaj časa v prodaji, so nas organizatorji razburjeno obvestili, da je vodstvo cerkve podvomilo o spodobnosti Laibacha, češ da so slišali, da smo v resnici prikriti satanisti in pornografi. Tako da je bilo potrebne kar nekaj diplomatske spretnosti, da je koncert vseeno bil.
Na sam koncertni dan smo imeli tudi pogovor s pastorjem (ameriškega rodu) in on je naš nastop končno tudi blagoslovil. In tudi po koncertu je deloval zadovoljen, saj se Boga nismo niti dotaknili, pa tudi opolzkost smo večinoma pustili ob strani (razen v priredbi Gainsbourgove skladbe Love on the Beat, ki pa je v francoščini in je pastor očitno ni razumel).
Okrog Laibacha se je zgradila neka fama jasnovidnosti, saj ste v 80. namignili na razpad socializma, v 90. ste svarili pred diktaturo kapitala in Nata. Na Spectri napovedujete, da bo Evropa razpadla, kar se pravzaprav že dogaja. Kaj sledi? Kaos in neodvisne srednjeveške državice kot po rimskem imperiju?
Če se bo to res zgodilo, potem Evropa nima prihodnosti. V tem primeru si jo bodo razdelile korporacije, ki so močnejše od posameznih držav oziroma bodo te državice postale interesni fevdi, kjer se bodo lomila kopja drugih svetovnih velesil.
Evropska plemena pač niso več gospodarji sveta in njihova edina možnost je združitev v gospodarsko, politično in kulturno naddržavo, seveda tudi za ceno izgube suverenosti, ki pa v teh časih tako in tako ne obstaja več. Soodvisnost je preprosto prevelika. In da ne bi kdo mislil, da zlahka zagovarjamo takšno Evropo ...
Navadno je končno sporočilo vaših plošč apokaliptično, tokrat pa ponujate optimistično zrenje v boljši jutri v Koranu. Kakšno ceno bomo plačali, preden bomo uzrli boljši jutri, in kdaj bo res prišel?
Če smo izgubili preteklost in če je zgodovine res konec, še ne pomeni, da ne obstaja tudi prihodnost. Ampak ta seveda ne obstaja sama po sebi. Zanjo se bomo morali pošteno potruditi in se boriti. In to ne s cinizmom, kritikantstvom in negativiteto, temveč z vizijami, ki segajo onkraj možnega, z (za)upanjem, ki je več od vere v boga, in s solidarnostjo ter s sočutjem, ki presega egoizem očiščevalne dobrodelnosti.
Laibacha nikoli ni bilo mogoče razumeti enostransko. Kakšen odnos imate vi do različnih interpretacij svojega dela, ki so si včasih diametralno nasprotne? Vas zabavajo ali vam gredo bolj na živce, morda ob njih obračate oči?
Nam so te interpretacije predvsem v navdih. Vedno dopuščamo možnost, da se motimo, tudi če smo prepričani, da imamo popolnoma prav. Interpretacije nam povedo, kaj sploh počnemo, kdo smo in kam gremo.
