Tiskane izdaje
Pričakovali bi, da bo megalomanski uspeh pesimistično razpoloženega albuma Born To Die, na katerem je »obračunala« s temačno preteklostjo in osebno negotovostjo, Lano Del Rey osrečil in jo navdal z bolj optimističnim pogledom na svet.
A čeprav tudi novemu albumu Ultraviolence kaže zelo dobro (tako po kritikah kot prodajno), je Lana zasebno še vedno nesrečna. Zdaj celo slavi prezgodaj umrle zvezdnike. Teoretiki zarot pa si še naprej belijo glavo s tem, ali ni morda tudi to le del njene poze.
V nedavnem intervjuju za revijo Guardian je dvignila prah, ko je izrazila romantično odobravanje prezgodaj umrlih zvezdnikov iz »kluba 27« (Kurt Cobain, Amy Winehouse, Jimi Hendrix, Janis Joplin ...), češ da si tudi ona želi, da bi bila že mrtva. Ko jo je novinar vprašal, ali zgodnjo smrt vidi kot nekaj veličastnega, je rekla: »Ne vem. Hm ... ja!« Na to se je odzvala hči Kurta Cobaina Frances in Lano opozorila, naj ne romantizira tega »fenomena«, saj ona zaradi njega nikoli ni poznala očeta. (Lana se ji je potem tudi opravičila.)
Ne želi provocirati?
Ja, Lana daje ves čas vtis krhke, negotove, občutljive, nesamozavestne, zmedene osebe. Obremenjene s tem, kako jo vidijo drugi. Pogosto govori, da je nesrečna – celo v PR-sporočilih. Da ne uživa v zvezdništvu. Da se ji zdi, kot da se mora ves čas opravičevati za stvari, ki jih počne.
Čeprav so kritiki večinoma hvalili njeno glasbo (in jo še vedno), so jo zbodli očitki, da v živo ne zna peti in da je tudi ona le marketinški produkt korporacij, postavljen namenoma kot kontrast sodobnicam iz elektronske veje popa. Poglejte, so vpili, saj ima vendar umetne ustnice! Tudi vse medijske pritikline, kaj naj bi jih Lana predstavljala (»hollywoodski sadcore«, »gangsterska Nancy Sinatra«), naj bi si izmislili strici iz ozadja.
Ko ji je novinar Guardiana naštel sodobnice, ki so prav tako stalna tarča opravljivcev (Miley Cyrus, Lady Gaga, Lily Allen …), je odgovorila: »To so provokatorke, ki si zaslužijo takšne opazke, ker jih same iščejo … Jaz nisem nikoli provocirala, vsaj ne namenoma, mislim, da v mojem delu ni nič šokantnega – razen kakšnega bolj čudaškega besedila …«
... in marsikatera scena iz njenih videospotov, dodajamo mi!
Založba je odkimavala
Že pred nastajanjem novega albuma Ultraviolence je bila rahlo depresivna, ker se ji je muza ves čas izmikala, kot je rekla. Kajti ustvarjalnost je bila za njeno krhko dušo vedno edina rešilna bilka – že v burni mladosti, ko je tavala po svetu, se družila s tolpami, zahajala v čudna razmerja in pila kot žolna. Šest let ni imela stika s starši, pravi, zato so jo še posebej bolela natolcevanja, da ji je prav oče (bogataš) financiral kariero.
Zdaj jo je skrbelo to, da nima več kaj povedati, saj je že na albumu Born To Die (2012) obračunala s preteklostjo. Ko je po preplesani noči z Danom Auerbachom iz skupine Black Keys vendarle našla pravega producenta (delo z njim je tudi edina tema, o kateri ves čas govori v presežnikih), je svoje dodala še založba, ki ni bila navdušena nad novim gradivom, saj je še bolj temačno in psihedelično od prejšnjega. »Ko sem jim predvajala pesem West Coast, so rekli: 'Nobena od pesmi ni dobra za na radio, tu pa si še v refrenu tempo upočasnila, namesto da bi ga poživila.'«
No, z odzivom glasbenih kritikov na Ultraviolence in s prodajo res ne more biti nezadovoljna (samo v prvem tednu je prodala skoraj milijon izvodov). V reviji Entertainment Weekly so zapisali, da bi režiser Stanley »Kubrick Lano oboževal – visoko stilizirano lisičko, ki romantizira fatalizem skoraj do pornografske ravni in ustvarja fantastično dekadentne momente melodramatičnosti filma noir …«.
Rada bi mir in spoštovanje
Toda tako kot njene izjave o nesrečnosti zvenijo naivno, so po drugi strani površinski tudi komentarji dvomljivcev, ki ji ne verjamejo, da je nesrečna – saj ji je vendar uspelo, pravijo: ima slavo in denar! In prav na to se nanaša njena pesem Money Power Glory, v kateri sicer razglaša, da so denar, moč in slava vse, kar si želi – seveda je pesem treba jemati sarkastično, kajti »če je vse, kar naj bi po njihovem imela, denar, moč in slava, potem naj gre vse v ...« pravi Lana.
Na vprašanje, kaj pravzaprav želi, pa odgovarja: »Imeti mirno življenje in biti spoštovana v umetniški srenji, stran od medijske evforije, ki ti vedno pritika pridevnike in to ne lepih.«
No ja, nekaj podobnega se je dogajalo tudi njenemu vzorniku Kurtu Cobainu, ko je bila Nirvana na vrhuncu popularnosti. Tudi o njegovem nezadovoljstvu z uspehom hita Smells Like Teen Spirit in s tem, da je Nirvana postala blagovna znamka, so dvomili, češ da je vse zaigrano za še večjo pozornost; saj je vendar živel ameriške sanje! Obmolknili so šele po tem, ko si je pognal kroglo v glavo.
Bogve, kaj se plete po glavi Lane Del Rey. Je pristna ali samo igra? Mi pravimo: če je glasba dobra, to niti ni pomembno.
