Tiskane izdaje
Lana Trotovšek (1983) je najprej študirala na ljubljanski Akademiji za glasbo, na Mozarteumu v Salzburgu je bila študentka Ruggiera Riccija, na podiplomskem študiju na Trinity Collegeu v Londonu se je izpopolnjevala pri Vasku Vasiljevu, Borisu Brovcinu, trenutno pa je v razredu profesorice Rivke Golani.
Kot solistka je nastopila z mnogimi orkestri doma in v tujini. Je članica komorne zasedbe The Greenwich Piano Trio z violončelistom Stjepanom Hauserjem in pianistko Joko Misumi.
Zmagali so na tekmovanju The Cavatina Chamber Music Competition 2006 v Londonu.
Na Ljubljana Festival prihajate s slavnimi Moskovskimi solisti in njihovim dirigentom ter solistom, violistom Jurijem Bašmetom. Kako ste začeli sodelovati z njimi?
Z Jurijem Bašmetom in Moskovskimi solisti bom nastopila prvič. Počaščena sem in hvaležna Ljubljana Festivalu, da me je vključil v program s slovitim violistom in njegovim orkestrom. O programu smo se hitro dogovorili, saj sem si vedno želela igrati Mozartovo Sinfonio Concertante. Predlog je sicer prišel od organizatorjev, vendar bi sama verjetno izbrala isti program glede na to, da sem dobila priložnost za sodelovanje z enim od najbolj uveljavljenih violistov na svetu.
Kako izbirate program? Glede na naročila in želje organizatorjev ali imate raje svojo ponudbo in se odločate po svojem občutku, želji, umetniški zrelosti?
Kakor kdaj, velikokrat se lahko odločim sama, včasih pa pridejo ponudbe v paketu z določenim programom. Izbiram program, ki si ga želim igrati in mi je všeč. Interpretacija skladbe se razvija iz nastopa v nastop. Ne branim se naročil in želja organizatorjev, rada imam izzive. Izziv in pogum mi omogočata napredovanje. Pred kratkim sem dobila povabilo simfoničnega orkestra RTV Slovenija za koncert z Georgeem Pehlivanianom. Za ta koncert sem sama izbrala program, in sicer violinski koncert Petra Iljiča Čajkovskega, ki si ga že dolgo želim igrati.
Pred dvema letoma ste nastopili s Prvim violinskim koncertom Sergeja Prokofjeva s slovitim dirigentom Valerijem Gergijevom, ki zelo dobro pozna rusko glasbo in jo interpretira. Kako nastaja skupno muziciranje, ko imate pred sabo slavnega dirigenta z velikim pedigrejem?
Na (ne)srečo se o interpretacijskih željah nismo pogovarjali, saj smo imeli le dvajsetminutno vajo tik pred koncertom. Na vaji maestro večinoma sploh ni dirigiral, temveč samo poslušal iz dvorane - verjetno je preučeval akustiko ter mojo interpretacijo. Kajti na koncertu se je popolnoma prilagodil. Morda sem se ob pogovoru z maestrom pred koncertom počutila podrejeno, morda zaradi njegovega sloga vedenja, vendar ob igranju tega občutka nisem imela, na koncertu sem se ob njem počutila varno in sproščeno.
Precej let delujete v tujini, največ v Londonu, od tam pa odhajate na gostovanja prav tako v tujini. Je za mlade slovenske glasbenike, ki si želijo narediti solistično kariero, bistveno, da čim prej odidejo v tujino?
Profesorji na ljubljanski Akademiji za glasbo so vrhunski, vendar si je treba razširiti obzorje, ne samo glede izpopolnjevanja. Predvsem je treba vzpostaviti čim več stikov z mednarodnimi glasbeniki in se osamosvojiti tako umetniško kot osebno, raziskati možnosti uveljavljanja klasičnih glasbenikov v večjih mestih; koncertne ponudbe, koncertne agencije, tekmovanja in možnost izpostavljenosti za mlade glasbenike. Metropole so stičišča legendarnih glasbenikov; sama sem tako prišla v stik in imela možnost izpopolnjevanja pri Ivryju Gitlisu, Ruggieru Ricciju, Idi Haendel, Bernardu Greenhousu, Menahemu Presslerju in drugih.
V svetu je ogromno dobrih glasbenikov, v bistvu vedno več, a je hkrati solistov s karizmo vedno manj, zahteve razvajenega koncertnega občinstva pa vse večje in posledično pritiski na nastopajoče. Kako se osvobodite vsega 'balasta' in ovir, tako da zaživite na odru z vsem glasbenim sijajem?
Muziciranje in nastopanje je nekaj, kar si najbolj želim. Če bi se preveč ukvarjala s tem, kaj si vsi mislijo o meni, svoje energije nikakor ne bi mogla osredotočiti na ustvarjanje. Bistveno je, ne le pri sebi, da (za)čutim radost muziciranja, kar velikokrat pogrešam pri nekaterih profesionalnih izvajalcih klasične glasbe. Preveč je ukvarjanja z napakami in premalo s karakterji, ki naredijo glasbo resnično in zanimivo.
V tujini dobijo mladi glasbeniki razne štipendije, mecene, donatorje, več je organizacij, koncertnih agencij, koncertov ... Bi lahko primerjali razmere drugod in doma?
Pred dvema letoma sem iskala pomoč pri nakupu violine. Dokaj hitro se je odzval angleški gospod, velik ljubitelj klasične glasbe, ki je že pred tem pomagal vrsti mladih glasbenikov. Ne bom rekla, da je takih ljudi veliko, ampak v Londonu je kulturno mecenstvo še vedno zelo živo. Koncertnih agencij je veliko, kulturnih dogodkov od petdeset do sto na dan. Ampak govorimo o milijonskih mestih.
Interes za kulturo je velik, koncerti razprodani. Premalo nas je, da bi lahko primerjali razmere doma z mesti, kot so na primer London, Berlin in New York. Vseeno pa se mi zdi čudno, da pri nas ni agencije izključno za klasične soliste ter komorne ansamble, ki bi omogočala slovenskim nadarjenim glasbenikom prestop na tuje koncertne odre. Klasična glasba na žalost nima dovolj velikega občinstva, zato se ne smemo omejiti z delovanjem le v Sloveniji.
Je doma interes in želja, zlasti profesorjev na akademiji in organizatorjev ter vodstev vodilnih orkestrov, da bi se najboljši glasbeniki uveljavili in potem v miru delovali do umetniškega vrhunca?
Vse, kar profesor lahko naredi, je, da spozna talent v svojem študentu in ga spodbuja. Potem je vse odvisno od posameznika. Lahko si zelo nadarjen, lahko tudi manj. Osebna ambicija in močna želja po uveljavitvi ter samodisciplina lahko pripeljejo vsakega tja, kamor si resnično želi, ali kot pravi slikar Dali: 'Inteligenca brez ambicije je kot ptica brez kril.' Vendar želje same nobeno vodstvo vodilnih orkestrov ne more 'zavohati'.
Velik problem je, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi zastopal klasične glasbenike. Menedžment poskrbi za to, da ponudba pride v prave roke in da pripelje do koncerta. Težko je vse to početi sam, organizatorji in vodstva vodilnih orkestrov pa niso seznanjeni z vsakim novim talentom. Nadarjenega glasbenika negotovost kmalu posrka v sistem - 'bolje vrabec v roki kot golob na strehi' -, zato mnogi pristanejo tam, kjer si ne želijo.
Kako premagujete krize, ki nastajajo v tujini, bodisi na umetniški ali na drugih ravneh, na primer glede domotožja?
Včasih je res težko. Ampak ni druge možnosti. Zame ne obstaja. Dokler me vodi strast po ustvarjanju, po igranju, ne bom odnehala. So uspehi in padci, to je povsem naravno. Najbolj hvaležna sem, da sem se naučila padcev. Uspeh je, da se pobereš in greš naprej. Hvaležna sem, da se preživljam z nečim, kar najraje počnem, in tega ne bi zamenjala z nobeno 'vilo z bazenom'. Domotožje je. Najbolj pogrešam starše in hudo mi je, ko pomislim, kako mine ves ta čas, ki bi ga lahko preživela z njimi, in da enkrat te možnosti ne bo več.
V svetu vsako leto nastane nekaj deset novih violinskih koncertov. Mnogi so izvedeni, a žal samo enkrat in v lokalnem merilu, skoraj nobeden ne prestopi domačega praga, kaj šele da bi postal repertoarni. Kaj je narobe, so skladatelji zunaj za občinstvo privlačne glasbene sfere, nimajo novih idej, ni prave in poglobljene duhovnosti?
To se velikokrat sprašujem. Vseeno mislim, da ni problem v komponiranju. Danes deluje veliko več komponistov kot na primer pred petdesetimi leti. Priložnosti se ponudijo le najbolj iznajdljivim. Komponisti, ki so dobro povezani z interpreti in imajo zastopnika, so bolj izpostavljeni in imajo več možnosti, da se bo njihovo delo izvedlo več kot enkrat. Na primer, vemo, da sta bila Šostakovič in Rostropovič dobra prijatelja; violončelist Rostropovič je izvajal Šostakovičevo glasbo, tako kot tudi violinist David Ojstrah.
Ali pa na primer sodelovanje med Brahmsom in Joachimom. Uradna ponudba ne zadostuje, sodelovanje med komponistom in interpretom mora biti osebno in vzajemno. Omenili ste pomanjkljivost tehničnega znanja - s tesnim sodelovanjem je tega manj. Vendar mnogi veliki komponisti v svoji življenjski dobi niso bili popularni. Njihovih del sodobniki velikokrat niso popolnoma dojeli. Verjetno imamo zdaj podobno situacijo.
Je za odličnega violinista bistveno, na kakšen inštrument igra? V svetovnih muzejih je na desetine Stradivarijevih violin, ki bi veliko bolj služile odličnim violinistom, kot pa da jih gledamo v vitrinah.
Na dober inštrument se lažje igra. Če imaš dober inštrument, se lahko bolj posvečaš interpretaciji, saj se ti ni treba ukvarjati s tehničnimi problemi, ki jih inštrument lahko povzroča. Poleg tega mi je všeč specifičen žlahtni ton, ki ga zasledim le pri starih 'italijankah'. Trenutno igram na violino, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa leta 1750 v Trevisu. Zelo sem zadovoljna z violino in srečna, da lahko igram nanjo, saj sem se izjemno trudila, da bi jo dobila v svoje roke.
Si želite, da bi kakšen pomemben skladatelj napisal kakšno violinsko skladbo ali celo koncert samo za vas? Imate takšno možnost in priložnost?
Trenutno nastaja zame violinski koncert ob spremljavi komornega orkestra. Piše ga irska komponistka Roma Cafolla. Pred kratkim sem posnela set njenih komornih kompozicij za violino v triu, kvartetu in kvintetu. Njen stil pisanja mi je zelo všeč in ravno prejšnji teden mi je sporočila, da piše violinski koncert zame. Seveda si želim, da bi kakšen pomemben skladatelj napisal skladbo zame ... Zelo verjetno bo kdo od mojih sodobnikov, prijateljev komponistov, enkrat postal 'pomemben'.
