Luka Šulić: na turneji z Eltonom Johnom sanja o mamini joti

Ko je Mariborčan Luka Šulić združil moči s Puljčanom Stjepanom Hauserjem, sta s priredbo skladbe Smooth Criminal za violončelo obnorela svet. Iz klasičnih dvoran sta se preselila na velike odre. Včeraj sta v sklopu turneje z Eltonom Johnom končala nastope v Las Vegasu. Preprosti 24-letnik že z nestrpnostjo odšteva dneve do petka, ko bosta igrala v Mariboru.

Leto 2012 sta začela na treh celinah. V treh tednih sta igrala na Japonskem, v Južni Ameriki in ZDA. V Las Vegasu sta izvedla sedem koncertov v devetih dneh. Dan pred pogovorom za Nedelo ste imeli z Eltonom koncert, nato vaje, čaka vaju še en nastop. Kako zmoreta ta naporni ritem?

Mladost premaga vse napore. Pa veliko tekočine je treba piti (smeh). Mlada sva in to je v natrpanem urniku velika prednost. Člani Eltonovega benda so, denimo, na poti že 40 let in se jim izčrpanost vidi. Vsekakor bi nama ustrezalo, da bi imela med turnejo kakšen teden prost, vendar počitnic ne poznava. Ko ima Elton s skupino premor, se midva osredotočava na najin projekt; lastne koncerte, promocijo albuma... Najbolj naporna so potovanja, najhujši scenarij so tri celine v štirih dneh. V Vegasu je lažje, saj sva ves čas na istem kraju. No, pravzaprav nič ne spiva, saj se samo potikava po igralnicah (smeh).

Kakšni so bili odzivi občinstva treh zelo različnih kultur – v ZDA, Južni Ameriki, na Japonskem?

Komunikacija z občinstvom je zelo pomembna. Vesela sva, kadar je glasno, kadar ljudje kričijo. Na Japonskem je drugače, ne oglašajo se, čutiš pa, da zelo pozorno poslušajo. Tudi novinarji zelo podrobno sprašujejo, kako se lotiva aranžmaja, pa o različnih tehnikah igranja, res gredo v detajle. In tudi na koncertu občutiš, da jih najino igranje resnično zanima. V ZDA pa je drugače. Bolj so sproščeni, kričijo: oh yeah, yeah! Tudi razpoloženje v Južni Ameriki mi je bilo zaradi temperamenta zelo všeč... Japonci so bolj introvertirani. In odličen ritem imajo. Ko začnejo ploskati, ploskajo kot stroj (zaploska z rokami). Ali naju njihov ritem zmoti? Ne, to je super! No, če bi mi pri Bachu ploskali, bi me verjetno motilo (smeh).

Zanimivo je opazovati, kako vaju igranje prevzame. Je to nekakšna ekstaza ali morda terapija?

Povsem »padeš notri«, prepustiš se trenutku, občutku. Z glasbo izražaš sebe, svoja čustva, razgališ svojo dušo pred občinstvom. In pomembno je, da občutiš še njegovo energijo. Poskušaš najti navdih v danem trenutku in zaigrati najbolje, kar zmoreš.

Violončelo je ves čas ob vas. Koliko ste najdlje zdržali brez inštrumenta?

Nanj igram od svojega petega leta. V vsem tem času sem si morda vzel kak­šen teden dni počitnic. Čelo je zelo zahteven inštrument in potrebuješ veliko vadbe. Pri igranju nam­reč uporabljaš mišice na prstih, ki jih v vsakdanjem življenju ne. Če jih zanemariš, potrebuješ precej časa, da se vrneš v formo.

Zdi se, da imata s Stjepanom ob izjemnem uspehu svet na dlani oziroma celo pod seboj. Je v tej evforiji težko ohraniti razum?

Srečo imava, ker sva odraščala v drugačnih okoliščinah kot večina vrstnikov. Nenaden uspeh bi naju drugače lahko zmedel, a se to ni zgodilo, ker sva rigoroznih situacij in pritiskov vajena z različnih tekmovanj klasične glasbe, seminarjev in vadbe. Gre za red in disciplino, ki ju negujeva od otroštva. In trezno glavo sva ohranila tudi v tej eksploziji. Vedno si je treba postavljati cilje za prihodnost in najin naslednji korak bo drugi album. Skratka, treba je delati, biti ustvarjalen, discipliniran, vse drugo pride samo.

So priredbe pop-rock skladb, ki jih izvajata, samo popestritev vajine kariere ali dolgoročna smer ustvarjanja?

Poleg pop-rocka igrava na koncertih tudi klasično glasbo. Dobro glasbo, skratka. V klasiki so note napisane že 200 let in tega ne moreš kaj dosti spremeniti. Z ustvarjanjem novih aranžmajev pop-rock komadov pa sva lahko še bolj kreativna, veliko svojega lahko dodava. Klasika ponuja druge izzive. Rad bi jo igral, ko bom starejši. Zdaj, ko sem mlad, pa mi je v užitek, denimo, igrati AC/DC. Če bi se usmeril samo v klasiko, bi lahko padel v rutino, ki zame kot umetnika ne bi bila zdrava. Kar zdaj počneva, pa me izpolnjuje.

Vajin cilj je mladim rodovom približati violončelo. Stjepan je popularno glasbo v nekem intervjuju primerjal s hitro hrano. Je sodobna mladina premalo kritična do ponujenega?

Ne bi rekel, da je vse, kar mladi poslušajo, slabo. Pop mi ne ustreza, ampak obstajajo tudi dobre stvari. Všeč so mi Muse in Kings Of Leon. Obstaja pa seveda tudi glasba, ki je tisti, ki smo odrasli s klasiko, ne moremo prebaviti. S Stjepanom poskušava izbrati tisto, ki ima neko umetniško vrednost, sporočilo, in ji z aranžmaji dodati še neko drugo, klasično razsež­nost. S klasično glasbo, ki je polna čustvene subtilnosti in sensibilnosti, sva izostrila svoje uho. In s tem občutkom poskušava na primer neki pesmi skupine U2 pričarati še močnejša čustva, kot so v izvirniku.

Na poti do svojega cilja sta ustanovila tudi humanitarni sklad za mlade glasbenike.

Delovati bo začel čez dva meseca. Pomagal bo pri nakupu inštrumentov za mlade glasbenike na Hrvaškem. Deloma se bodo vanj stekali najini prihodki, svoj delež pa bodo lahko prispevali tudi drugi.

Zanimivo je, da se je na Hrvaškem z vajinim uspehom povečal vpis v glasbene šole za učenje violončela.

Tudi v Sloveniji. Moj oče poučuje v glasbeni šoli in pravi, da je zanimanje precej večje kot v preteklosti.

Oče, doma iz Dubrovnika, je torej violončelist, mama, Izolanka, je glasbena teoretičarka. Sta tudi starejši brat in mlajša sestra vpeta v glasbo?

Brat se ukvarja z glasbeno produkcijo, torej hiphopom, elektronsko glasbo. Sestrica, ki ima šele 13 let, igra violino. Z njo in očetom včasih doma tudi kaj zaigramo. Zanimivo mi je opazovati njen razvoj. Včasih smo mladi res veliko vadili, ona pa bi kar takoj prešla v crossover. Rekel sem ji, počakaj še vsaj deset let, pridno vadi, da boš napredovala. Potem pa se prodaj, tako kot se je brat (smeh)!

Po osnovni šoli ste se s petnajstimi leti že vpisali na glasbeno akademijo v Zagrebu. Vzporedno ste obiskovali srednjo glasbeno šolo v Mariboru in umetniško gimnazijo. Šolali ste se še na Dunaju. Preden sta se s Stjepanom osredotočila na snemanje plošče, ste uspešno končali študij v Londonu. Je vaš dan daljši kot dan navadnega smrtnika?

(smeh) Pravzaprav sem magistriral na Royal Academy of Music v istem času, kot sva posnela ploščo. Magisterij bi moral opravljati dve leti, a sva vmes zaslovela na youtubu in začel se je ves ta »kaos«. Podiplomski študij so mi skrajšali oziroma strnili v eno leto. Leto 2011 je bilo res naporno.

Se je bilo v otroštvu težko odrekati običajnemu življenju?

Včasih bi raje igral nogomet, a sem takrat vadil. Nisem hodil ven kot moji vrstniki, a sem to nadoknadil na poletnih šolah. Tudi glasbeniki namreč radi kaj spijemo (smeh). Nikoli nisem čutil, da sem za kaj prikrajšan.

Ob vajinem uspehu se pojavljajo tudi kritike, češ da nista odkrila nič novega. Pred vama je v tem slogu igrala Apocalyptica.

Zanimivo, da take opazke slišimo samo na Hrvaškem ali v Sloveniji. Drugje tega nihče ne omeni. Naši aranžmaji so povsem drugačni, ne igramo iste vrste glasbe, oni so metalci, več jih je, midva sva dva, pa tudi bolj sva aktivna v klasični glasbi kakor oni in v prihodnosti bi rada posnela klasični album, se ukvarjala s filmsko glasbo... Prisluhnil sem jim šele, ko sem slišal, da nas primerjajo z njimi. Všeč mi je, kako so naredili Sepulturino Inquisition Symphony. Vendar smo povsem drugačni. Morda se te kritike pojavljajo zato, ker so metalci znani kot zelo predani in zagrizeni oboževalci.

Glasbo katerih izvajalcev bi še hotela izvajati?

Počasi bova začela pripravljati drugi album, ki bo vključeval tudi goste vokaliste. Ne bi pa še rad preveč razkril. Nekatere pesmi, ki jih bova uvrstila na ploščo, že igrava na koncertih, imava pa še veliko zanimivih zamisli.

Ob turneji z Eltonom Johnom sta gostovala še v znanih ameriških oddajah, denimo pri Ellen DeGeneres in Jayu Lenu, nastopila sta v nadaljevanki Glee.

Nastop v nadaljevanki Glee, ki jo spremlja vsa Amerika, je bil zanimiva izkušnja. Odprl nama je veliko priložnosti. V posebni epizodi Tribute to Michael Jackson sta igralca odpela pesem Smooth Criminal v podobni sceni, kakršna je bila v najinem spotu. Midva sva igrala. Najin singl je bil najbolj prodajan te epizode, uvrstil se je med deset najbolj prodajanih na lestvici Billboard. In to je za violončelo res velik dosežek! Zaradi tega nastopa, pa tudi v šovu pri Ellen in Jayu Lenu, se je najin album uvrstil med sto najbolj prodajanih v ZDA. Teden dni sva bila tudi na vrhu lestvice Classical Crossover.

Zdaj osvajata ZDA, kam pa potem, ko bosta osvojila Ameriko?

Toliko glasbenikov je na sceni, da moraš biti ves čas aktiven, deloven, ves čas slediti novim ciljem. Nikoli se ne smeš zadovoljiti s tem, da si nekaj osvojil in nimaš več kaj početi. V prihodnje imava še veliko prostora v Veliki Britaniji. Sony na Otoku ni bil v najboljšem stanju, zato naš album tam ni zares uspel. Morda se bova zato pri drugem bolj osredotočila na britanski trg. Tudi v Franciji vidim še priložnost, saj tam najin CD sploh ni izšel. Založbe imajo neko svojo politiko...

Pa domači trg?

V petek imamo koncert v Mariboru, evropski prestolnici kulture, mojem rojstnem mestu. V Zagrebu sva izved­la velik koncert decembra, razprodali so ga v dveh dneh. Nasled­njič se bo treba lotiti večje dvorane. Vendar sva za zdaj bolj osredotočena na tujino. Nima se smisla preveč pojavljati doma, pustimo ljudi raje malo lačne (smeh). Razumljivo pa je, da najraje nastopava pred domačim občinstvom, a to je treba pamet­no odmerjati.

Lani sta nastopila v Stožicah z Eltonom Johnom. Koncert v Mariboru pa bo prvi samostojen na domačem odru po velikem uspehu. Je trema kaj večja?

Pravzaprav ne, gre bolj za tisti prijet­ni občutek pričakovanja. Koncerta se zares veselim, ker bo prišlo veliko ljudi, ki jih poznam, tudi nekdanji sošolci iz osnovne šole. Vsi sprašujejo, kdaj prideva. Komaj čakam!

Kaj je tisto prvo, kar si boste zaželeli ob prihodu domov?

Da mi mama skuha joto (nasmešek). Violončelo je duša Luke Šulića, ki vso svojo glasbeno pot prehiteva čas. Po osnovni šoli je odskočil na akademijo, nazadnje pa namesto v dveh letih kar v enem magistriral v Londonu in hkrati snemal ploščo 2Cellos. Foto Stephan Lupino Čeprav bi bil raje zunaj igral nogomet, je doma vadil. Nikoli ni čutil, da je za kaj prikrajšan. Foto osebni arhiv Za violončelo sta hotela prirediti vsaj deset skladb, a je že prva obnorela svet. 2Cellos se po petkovem koncertu v Mariboru vračata na turnejo po ZDA.

*

Sorodni duši

Luka Šulić in Stjepan Hauser sta se spoznala pri petnajstih letih in ugotovila, da sta sorodni duši. Njun prvi projekt je bila lanska priredba pesmi Michaela Jacksona Smooth Criminal. Na portalu youtube sta objavila videospot in imela v treh ted­nih tri milijone klikov. Na spletu ju je našel tudi Elton John in ju povabil na turnejo. Preden sta se Mariborčan in Puljčan podala za novim izzivom, sta se za dva meseca zaprla v studio v Zagrebu in delala tudi po dvanajst ur na dan. Stjepan je medtem posnel album z Oliverjem Dragojevićem in Damirjem Urbanom, Luka pa je končal študij v Londonu. Na svoji premier­ni plošči 2Cellos preigravata pesmi Nirvane, Stinga, U2, Muse, Coldplay, Guns N'Roses... Na Japonskem je njun album postal številka ena med tujimi albumi, prehitela sta Beyonce, Red Hot Chili Peppers in Lady Gaga, zasidrala sta se tudi na vrhu iTunes v Nemčiji.

Domača vitrina je polna

Šulića odlikuje izjemen glasbeni talent. Med svojim šolanjem je sodeloval s priznanimi profesorji, lahko pa se pohvali tudi z bogato zbirko priznanj z uglednih tekmovanj. Na mednarodnem tekmovanju Čajkovskega za mlade glasbenike na Japonskem (leta 2004) je bil v močni konkurenci šesti, v Bratislavi mu je pripadla prva nagrada, naslov novega talenta leta (2006), zmagal je na izboru najbolj nadarjenih mladih violončelistov na svetu v Varšavi (2009) in na Music Patron's Award na londonski kraljevi akademiji za glasbo (2011). Lani je prejel tudi Glazerjevo nagrado, najvišje mariborsko priznanje na področju kulture.