Lynchevsko distorzirana podoba sveta

Kritiki že odkar se je pojavila­ na sceni hvalijo njen talent, edinstven pristop k improvizaciji, harmonično in melodično kompleksnost, ki se iz osupljive ubranosti naenkrat sprevrže­ v atonalni distorzirani hrup. Mary Halvorson jazz obrača na glavo, so zapisali v New York Timesu.

K projektom, ki redefinirajo glasbene smernice, jo vabijo konceptualni misleci, kot so John Zorn, Marc Ribot in Anthony Braxton. Najbolj čislana mlada kitaristka zadnjega­ desetletja bo nocoj v Klubu Cankarjevega doma predstavila svoj novi projekt Code Girl.

Menda vas je za kitaro navdušila glasba Jimija Hendrixa?

Ko sem bila stara šest ali sedem let, so vsi moji prijatelji igrali violino in sem jo začela tudi jaz, ker se mi je to zdelo kul. Ampak klasične glasbe nikoli nisem zares začutila. Pri enajstih letih sem slišala Hendrixa. Ta glasba se mi je zdela veliko bolj zabavna, zato sem vzela v roke kitaro. Osnove sem poznala, tudi note sem brala, potem sem dobila nekaj knjig in se iz njih naučila prvih prijemov. Ko so starši videli, da mislim resno, so mi našli učitelja kitare.

Kako ste iz rocka prestopili k jazzu?

Postopoma. Učitelj je bil jazzovski kitarist, obdelala sva osnove, potem sva preigravala jazz. Doma smo imeli tudi veliko jazzovskih plošč, ker je moj oče velik ljubitelj te zvrsti. Nikoli prej me niso zanimale, ko pa sem se spoznala z jazzom na urah kitare, sem začela resneje poslušati Milesa Davisa, Theloniousa Monka in Johna ­Coltrana.

Ti nekitarski vplivi so slišni tudi v vašem igranju. Kitaristov niste poslušali?

Prvi kitarist, ki sem ga poslušala, je bil Wes Montgomery, pa Jim Hall, potem sem preskočila na Dereka Baileyja [angleški pionir svobodne improvizacije]. Res sem se na kitariste osredotočila pozneje, ko sem obiskovala univerzo Wesleyan. Marca Ribota in Joeja Morrisa, ki je bil moj učitelj, štejem med svoje junake. Spomnim se Morrisa, ki mi je vedno govoril, naj poskusim najti svoj zvok in naj ne dovolim, da prevladajo vplivi.

Od Dereka Baileyja do avantgardista Anthonyja Braxtona je pot samoumevna. Ste študirali njegovo tricentrično filozofijo? Kako razumete njegovo teorijo in kako je spremenila vaše razmišljanje o glasbi?

Anthony Braxton nas je učil o svoji glasbi, ki je edinstven svet z lastnim sistemom. Prevzela me je njegova knjiga Forces In Motion, ki je nujno čtivo za vse, ki si želijo razumeti njegov način razmišljanja. Njegov opus je gromozanski in zelo raznovrsten. Bilo je skoraj tako, kot bi se učila novega tujega jezika. Mislim, da sem se med študijem z njim naučila to, da je treba biti odprt za vse, spodbujal nas je k poslušanju čim več različne glasbe, k raziskovanju. Vedno je govoril, če ne delate napak, je nekaj narobe. Tudi s svojo energijo in odprtostjo je zelo navdihujoč in že to, da sem bila ob njem, je moje veselje do glasbe in ustvarjanja dvignilo na novo raven.

Vaša glasbena govorica je edinstvena. Ko igrate, ustvarjate nove svetove. Iz znanih koordinat naenkrat prestopite v paralelno dimenzijo, v distorziran svet, vzporedno resničnost. Podobno, kot v filmih počne režiser David Lynch.

Nihče mi še ni rekel tega. Kako zanimivo, da ste omenili prav Lyncha,­ obožujem ga. Ravno sem gledala novi Twin Peaks. Imate prav, morda me res privlači ta vrsta distorzirane resničnosti.

Vaša vzporedna resničnost ni najbolj vedra, kot bi nas hoteli posvariti pred neko neprijetno resnico. Bi se označili za pesimistko, optimistko, realistko ...?

Moja osebnost je optimistična, ne bi pa rekla, da sem optimistična o tem, kar se trenutno dogaja na svetu. Trudim se, da bi bila pozitivna, vem pa, da je moja glasba večinoma bolj temačna, in najbrž je to ventil, skozi katerega izražam svoje nezadovoljstvo.

Kaj poleg glasbe vas navdihuje?

Najbrž name naredi vtis veliko stvari in potem se nezavedno pojavijo v moji glasbi, kot David ­Lynch, ki ste ga omenili. Če govoriva o neglasbenih vplivih, je to gotovo arhitektura. Moj oče je bil krajinski arhitekt in urbanistični načrtovalec. Ko sem bila majhna, sem veliko časa preživela v njegovem biroju, med načrti in maketami. Ko sem se preselila v New York, sem si našla službo v arhitekturnem studiu, kjer sem opravljala administrativna in računovodska dela. Arhitektura me napoti k razmisleku o strukturah, kako stvari sestaviti, povezati, da delujejo.

Vam tak način razmišljanja pomaga pri kompoziciji ali tudi pri igranju? Pri vas je težko razločiti, kdaj improvizirate in kdaj igrate to, kar je napisano ...

Ko igram, kar je napisano, in ko improviziram, vedno razmišljam o strukturah. Všeč mi je, če meja ni jasna. Ko skladam, poskušam preplesti kompozicijo in improvizacijo. Komponiram na improviziran način. Skladam precej hitro in zgolj skiciram glavne poteze, prepustim se kreativni misli, toku in se ne ustavljam pri podrobnostih. K njim se vrnem pozneje. Ko improviziram med igranjem, pa spontano ustvarjam strukture. Zame sta to podobna procesa, ki se dopolnjujeta.

Tudi kot poslušalka uživam ob glasbi, pri kateri ni jasno, ali je komponirana ali improvizirana. Skupina, ki mi pride na misel, ko govoriva o tem, je kvintet saksofonista Wayna Shorterja. Nekajkrat sem jih poslušala v živo, in čeprav glasbeniki, ki poslušamo veliko glasbe, ponavadi vemo, kdaj je nekaj spisano in kdaj improvizirano, pri tem bendu nisem imela pojma, ali igrajo temo skladbe ali improvizirajo, kako so sploh prišli do te točke, kaj se dogaja. Zelo vznemirljivo je bilo!

V Ljubljano prihajate s projektom Code Girl, ki je nekoliko drugačen od vaših siceršnjih projektov, saj vključuje besedila. O čem ­pripovedujejo?

Code Girl se nagiba k liričnosti, saj vključuje pesmi z besedili, ki sem jih napisala sama. Že na kolidžu sem eksperimentirala s poezijo. Tematika besedil je kodirana, kot sporoča ime projekta. Besedila ne izdajo direktno, o čem je pesem, ampak so v njih skriti pomeni in namigi. Uživala sem, ko sem se igrala z besedami, to je bil ­eksperiment.

V ta projekt ste vključili tudi enega najbolj kreativnih trobentačev ta hip, Ambrosa Akinmusira. Povejte kaj več o tem sestavu.

Ambrose je moj najljubši trobentač med sodobniki in dolgo sem iskala priložnost, da bi ga povabila k sodelovanju. Ko sem skladala pesmi za Code Girl, sem v glavi slišala Ambrosov zvok in pomislila, da bi se lepo zlil z glasom pevke Amirthe Kidambi, ki ima velik razpon in je dobra improvizatorka. Iz njenega glasu veje velika moč. Ogrodje sestava je moja stalna ritem sekcija, basist Michael Formanek in bobnar Tomas Fujiwara, s katerima imamo tudi trio Thumbscrew. Poleti bomo izdali dve plošči in jih predstav­ljali na turnejah. To leto bo vznemirljivo in ­pestro.

Ob tem, da imate svojih deset skupin, redno igrate tudi v sestavih Johna Zorna in Marca Ribota. Kako je to vplivalo na vaše ustvarjanje?

Oba sta moja junaka. Njuno glasbo poslušam od najstniških let. Mark Ribot je moj najljubši kitarist. Vse, kar naredi, je tako edinstveno, presenetljivo in v danem trenutku. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Razpon tega, kar počne kot glasbenik, je tako širok! Zorn pa je vizionar, izredno plodovit skladatelj. Njegova ustvarjalnost je osredotočena na skupnost razmišljajočih glasbenikov, ki jo je v New Yorku zgradil okoli kluba The Stone. Tudi sama sem postala del te scene. Pridružila sem se njegovim maratonom Bagatelle, šesturnim koncertom, na katerih izvaja njegove kompozicije po dvajset glasbenikov. Zelo rada interpretiram njegovo glasbo.

Prejšnji mesec so The Stone zaprli in preselili na novo lokacijo, na eminentno glasbeno univerzo New School. Kaj vam je pomenil ta mali klub na vogalu avenije C, kjer se je rojevala in živela eksperimentalna glasba?

Nostalgična oseba sem in pogrešala bom stari The Stone. V New Yorku je bil to edinstveni prostor, kjer si lahko eksperimentiral, preizkušal nove stvari in ob tem imel občutek, da je občinstvo s tabo. Tam sem veliko preigrala in preposlušala veliko koncertov. Še posebej mi je ostal v spominu koncert pihalca Scotta Robinsona, basista Henryja Grimesa in bobnarja Jeffa 'Taina' Wattsa. Neverjetni so bili. Ta koncert je bil dokaz, da lahko nepričakovane kombinacije prinesejo čarobno glasbo.

The Stone je bil prostor, v katerem se je taka čarovnija pogosto zgodila. Zdaj bo spet zaživel na novi lokaciji, a bo gotovo drugače. Vesela sem, da bo novi Stone v središču študentske populacije in se bo njegova tradicija širila naprej.

Opazila sem, da vsakič pridete na oder s torbico in si jo posadite za hrbet na stol. Zakaj?

Tolikokrat so me že okradli in slišala sem že toliko zgodb, kako je komu kaj izginilo iz garderobe v zaodrju, da jo nosim s sabo na oder. Navada je postala kompulzivna, saj postanem živčna, če je nimam ob sebi. Tako se bolje počutim.