Maceo Parker je mister funky

Ljubljana – Ameriški saksofonist in pevec Maceo Parker je sinoči v razgreti Cvetličarni na skoraj triurnem koncertu s svojo spremljevalno skupino pripravil pravo učno uro funka. Glasbenik, ki sicer nima velikih uspešnic, ki bi nas nadlegovale iz radijskih zvočnikov, je pravi starosta funka, oziroma njegov DNK.

Hodil je na dve najbolj prestižni in primerni glasbeni šoli za takšno glasbo, in sicer je bil dolga leta vodja spremljevalne skupine Jamesa Browna, prav tako pa se je dokazoval v angažiranem revolucionarnem kolektivu Parliament-Funkadelic Georgea Clintona. To sta tudi najvišji funky akademiji in Maceo je bil odličen učenec. Sčasoma pa je obveljalo, da je tudi sam, s svojo izjemno spremljevalno skupino, postal glasbena inštitucija funka, ki navdihuje naslednje generacije glasbenikov.

In da je njegovo koncertiranje res atrakcija tudi za glasbenike, je dokaz sinočnji koncert v nabito polni ljubljanski Cvetličarni, v kateri je med občinstvom kar mrgolelo slovenskih glasbenikov vseh možnih provenienc. Občinstvo ni prišlo poslušat nizanja uspešnic, temveč začutiti groove pristnega mojstra funka, ki svojo glasbo definira kot 98 odstotkov funka, 2 odstotka jazza – in še ščepec soula, bi lahko dejali. Čeprav nam je ponudil pregled svojega polstoletnega ustvarjanja, je bilo na koncertu čutiti tudi duha tako Jamesa Browna kot Raya Charlesa ter Marvina Gayja in drugih velikanov, ki so ga sooblikovali.

Gibčen in poskočen 73-letnik je očaral ne le z mojstrskim obvladovanjem saksofona, temveč predvsem kot bandleader, kot vodja svojega mini orkestra, ki mu je dirigiral na način Jamesa Browna, kar je pogosto izgledalo kot neka koreografija, kot nek ples. Sicer pa je razigrani Maceo, ki je med premori rad pripovedoval zgodbice, dejansko premogel kar nekaj pravih plesnih gibov.

Zanj pravijo, da ima vedno največji mali orkester na svetu ob sebi. Temu bi se dalo pritrditi, pa tudi obnaša se do svojih glasbenih sotrudnikov, ne kot šef, ampak kot kolega. Vsak je med koncertom dobil dovolj prostora, ravno prav, da se občinstvo ni začelo vpraševati - a nismo na koncertu Macea Parkerja.

Koncert so začeli, kot to počnejo na tej turneji z obljubo, da bo to vesel poskočen večer, kar beseda funky tudi pomeni, zato so uvodoma zaigrali skladbo Funky Fiesta.

In ker Maceo Parker ne goljufa, se vedno potrudi, da njegovi plesni koncerti trajajo dovolj dolgo, da so tako občinstvo, kot tudi nastopajoči imeli kaj od koncerta. Tako so svoje dodali baskitarist Rodney 'Skeet' Curtis, s katerim se poznata še iz časa Parliament-Funkadelic. Kitarist Bruno Speight je stalno skrbel za lebdeče funky kitarsko ozadje, pozavnist Greg Boyer je imel nekaj izjemnih solističnih izpadov, klaviaturist Will Boulware pa je deloval kot večna povezujoča sila v vseh skladbah. Žal ni bilo napovedane bobnarke Core Coleman Dunham, ki jo je nadomestil drug bobnar. Za vokalne harmonije in nekaj solo točk pa sta poskrbeli še pevki Martha High, ki je z Maceom sodelovala že v spremljevalni skupini Jamesa Browna, ter Parkerjeva sestrična Darliene Parker, ki je zapela edino zimzeleno melodijo tega večera Stand By Me Bena E. Kingova.

Učna (tri)ura o funku in njegovih rahlih odklonih, s precejšnjim prostorom za improvizacije, je bila več kot zabavna, poskočna in plesna. Ker so koncertne različice Parkerjevega funka narejene za komunikacijo z občinstvom, je bilo precej starodavnega komuniciranja v slogu klic in odgovor.

Sinočnji koncert v ljubljanski Cvetličarni je tudi zaznamoval dvajset let od njegovega prvega nastopa pri nas 24. avgusta 1995. Ne vem, kako je bilo takrat, vem pa, da je bila sinoči Cvetličarna polna pristnega funky groova in da je občinstvo imelo pravo funky fiesto.