Maceo Parker premore 98 odstotkov funka, 2 odstotka jazza

Končno bo pri nas spet nastopil­ saksofonist, ki je bil dolgo vodja spremljevalne­ ­zasedbe botra soula Jamesa­ Browna ter član revolucionarnega glasbenega kolektiva­ ­Parliament-Funkadelic Georgea­ ­Clintona, od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa večinoma­ koncertira pod svojim imenom.

Njegov nocojšnji koncert v ljubljanski Cvetličarni bo zaznamoval dvajset let od njegovega prvega nastopa pri nas. Bilo je 24. avgusta 1995, ko je igral v Križankah na ljubljanskem poletnem festivalu. V Cvetličarni bo ta znameniti­ saksofonist in pevec nastopil s programom, ki ga je poimenoval Funky Good Time: Funk 98 % + Jazz 2 %. Predstavil se bo ob spremljavi skupine, v kateri so Greg Boyer (pozavna), Will Boulware (klaviature), Bruno Speight (kitara), Rodney »Skeet« Curtis (bas), Cora Coleman Dunham (bobni) in pevki Martha High ter Darliene Parker.

Maceo Parker se je rodil 14. februarja 1943 v Kinstonu v ameriški zvezni državi Severna Karolina. Prihaja iz glasbene družine: njegov oče igral klavir in bobne, z materjo pa sta pela v cerkvenem zboru. Leta 1964 sta se z bratom Melvinom pridružila skupini Jamesa Browna. Ta je v svoji avtobiografiji zapisal, da je hotel imeti le Melvina za bobni, vendar se je strinjal, da se jim pridruži še Maceo. Po najustvarjalnejšem obdobju z Jamesom Brownom sta Maceo in Melvin leta 1970 s še nekaj člani Brownove skupine zapustila velikega šefa in ustanovila zasedbo Maceo & All the King's Men, ki je preživela dve leti na turnejah. Leta 1974 se je Maceo vrnil k Brownu, tistega leta so kot Maceo & the Macks ustvarili uspešnico Parrty – Part I. Zapustil ga je že naslednje leto skupaj z nekaj člani spremljevalne zasedbe in se pridružil glasbenopolitičnemu kolektivu Parliament-Funkadelic, ki je preigraval angažiran funk jazz. K Jamesu Brownu se je Parker vrnil še enkrat, in sicer je z njim igral med letoma 1984 in 1988.

Samostojna kariera

V devetdesetih letih se je dokončno odločil za samostojno kariero in postal glasbenik, čigar ime in priimek enačijo z izrazom funky glasba. Že s prvencem Roots Revisited (1990) je odločno opozoril nase. Sledil mu je soliden album Mo' Roots (1991). Šele njegov tretji album z živimi posnetki Life on Planet Groove (1992) pa je bil pravi preboj na glasbeni sceni in velja za vzorčen živi album dinamičnega funky jazza oziroma jazzy funka s ščepcem soula. Na njem je prvič sodeloval z eno svojih najboljših učenk, nizozemsko saksofonistko Candy Dulfer, ki je pri nas že dvakrat nastopila.

S tem albumom je zaživela njegova poved »98 odstotkov funka, 2 odstotka jazza«. Sledila so leta odmevnih turnej z vrhunsko zasedbo in izjemnimi nastopi. O turnejah Maceo Parker pravi: »Čutim dolžnost, da kot umetnik potujem v čim več krajev, posebno če si ljudje to želijo.« Doslej je izdal dvanajst samostojnih albumov ob spremljavi »največjega majhnega funk orkestra na svetu«, kot kritiki imenujejo njegovo spremljevalno skupino. Poleg Jamesa Browna, Georgea Clintona in Candy Dulfer je sodeloval s številnimi stilsko različnimi glasbeniki, kot so Prince, Hans Theessink, Bryan Ferry, Ray Charles, Ani DiFranco, James Taylor in drugi.