Mahlerjeva simfonija Vstajenje dvignila občinstvo na noge

Občinstvo je mlade glasbenike nagradilo z ovacijami, kar je v Zlatem abonmaju precej redka poteza.

Objavljeno
08. april 2015 15.41
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Na tretjem koncertu Zlatega abonmaja Cankarjevega doma je v Gallusovi dvorani nastopil Mladinski orkester Gustava Mahlerja z dvema slovenskima zboroma: Slovenskim komornim zborom in Komornim zborom Megaron ter dvema solistkama: sopranistko Chen Reiss in mezzosopranistko Christo Mayer pod dirigentskim vodstvom Jonathana Notta. Na koncu veličastne izvedbe Mahlerjeve Druge simfonije Vstajenje je dvorana več kot dvesto mladih glasbenikov nagradila s stoječimi aplavzi in ovacijami, kar je v Zlatem abonmaju precej redka poteza; mora že biti več kot zgolj »zlati« abonma!

Slavni, žal že pokojni italijanski dirigent Claudio Abbado, ki je z istim in lahko bi rekli kar svojim Mladinskim orkestrom Gustava Mahlerja pred tridesetimi leti gostoval na istem odru, ko sedanje akustične školjke še ni bilo in je vse bilo še precej improvizirano, bi bil ob tem glasbenem dogodku prav gotovo zadovoljen in ponosen (no, bil je preskromen, da bi se hvalil!), da je orkester z mladimi glasbeniki pretežno iz Srednje Evrope ustanovil in ga kot prvi dirigent umetniško vodil.

Dobra ideja se ohrani, vzdržuje in raste z velikimi rezultati. Mladinski orkester Gustava Mahlerja predstavlja evropsko idejo, ki je povezala evropsko kulturo bolj ali v večjem obsegu, kot je bilo tedaj članic Evropske unije. Danes je držav članic EU več kot je držav, iz katerih prihajajo mladi glasbeniki v Mahlerjev orkester, a so nekatere zunaj EU; ohranila se je tradicija glasbenega in metropolskega obzorja, v katerem je deloval, vsaj dokler ni odpotoval v New York, sam Gustav Mahler.

V orkestru le štirje slovenski glasbeniki

Ljubljana je bila zanj pomembna dirigentsko in repertoarno vzgojna postojanka, zato bi morali biti do Mahlerjevega orkestra bolj pozorni in vanj prispevati več glasbenikov kot le štiri. Ali to kaže, da naša Akademija za glasbo ne vzgoji toliko odličnih inštrumentalistov, da bi lahko nastopili v orkestru in avdicij ne naredijo ali pa nanje sploh ne pridejo?

Najmlajši v orkestru je bil naš kontrabasist, sedemnajstletni Todor Marković, sin kontrabasista Zorana Markovića, potem so bili še violistka Gea Pantner Volfand (študentska Prešernova nagrada, članica Simfonikov RTV Slovenija) ter klarinetista Jernej Albreht (Kraljeva akademija za glasbo v Londonu) in Matic Kuder (prejemnik študentske Prešernove nagrade). Precej premalo, zlasti še če pomislimo na veliko glasbenikov iz Španije (26) in Nemčije (29). Lepo pa je, da so se v orkester vključili glasbeniki, na primer, iz Turčije, Danske, Armenije, Belorusije, Rusije, Velike Britanije, Latvije, Grčije, Finske, Litve, s Cipra ...

V Ljubljani so nastopili v okviru svoje velikonočne turneje, ki se je začela v Lizboni, sledil je koncert v Aix-en-Provence, tretji je bil v Ljubljani, sledi Dunaj z Musikvereinom, potem Hamburg, Madrid in Barcelona. Za mlade glasbenike bo ta izkušnja nekaj izjemnega, saj se jim bo povsod pridružil nek, pogojno rečeno, lokalni zbor in bodo tako le sami lahko presodili, kje je bila njihova skupna interpretacija Mahlerjeve Druge simfonije v c-molu Vstajenje najboljša.

Naštejmo nekaj zborov; Coro Gulbenkian, Choeur Régional Provence Alpes - Côte d'Azur, Wiener Singverein, Europachorakademie, Coro Nacional de España, Cor de cambra del Palau de La Música Catalana, Orfeó Catala. Taka glasbena izkušnja in koncertna turneja se v življenju več ne ponovi! Potreben pa je še organizacijski podvig!

S to zavestjo in že dvema koncertoma so mladi glasbeniki prišli v poln Cankarjev dom. Njihova koncertna vnema je zgledna, da ne rečem navdušujoča; žar, volja, celo prehitevanje vstopov (violončeli) takoj na začetku kot rezultat neke nestrpnosti in notranje vznemirjenosti spričo veličastnega ambienta in njegovega akustičnega izziva so žal že preteklost domačih orkestrov, za katere so koncerti bolj ali manj le še služba in izpolnitev abonmajskih obveznosti, zato se ne dogaja tak sprejem, kot so ga dočakali mladi Evropejci na koncu svojega nastopa pred občinstvom, ki raje obsedi kot se dvigne in kogarkoli zares nagradi!

Zelo velik evropski orkester

Nastopil je zelo velik orkester, skupaj na koncu, ko so se mu pridružili še glasbeniki iz zaodrja (odmev štirih trobent in štirih rogov ter dveh tolkalcev skozi dvojna odprta vrata prvega balkona ter za akustično školjko) ter organist – okrog 125 ljudi. Zato je bil dosežen dinamični razpon, kot ga je Cankarjev dom dočakal le dvakrat ob izvedbi Mahlerjeve Osme simfonije, pri Drugi pa takega dramatičnega zvočnega efekta še ni bilo.

Dirigent Jonathan Nott je imel vso interpretacijo naštudirano do potankosti, morda so bili nekateri odlomki posameznih stavkov rahlo počasni in bi ravno zaradi tega moral doseči še večjo spevnost, zlasti prvih violin oziroma kar violinistk, saj je bilo med 18 primi kar 15 deklet! 73 godalcev pri taki zasedbi ni preveč, a so vseeno dominirale ostale sekcije, ne nazadnje tolkala, le da me je motila izbira zvonov (s ploščami, kar zveni precej tuje). Barva trombonov s tubo je bila skorajda neponovljiva, podobno forte rogov in lesk trobent, opazen in dobro slišen solo harf ter posameznih pihalcev, medtem ko se mi zdijo orgle ob takem orkestrskem zvoku kar preskromne.

Solistki v tej simfoniji imata večjo vlogo, kot smo ji bili priča na tem koncertu; obe sta bili srednjega vokalnega in interpretacijskega dometa. Mezzosopranski vstop O Röschen rot! (O vrtnica rdeča) iz Praluči iz zbirke Dečkov čudežni rog takoj pokaže, kdo poje in kakšen je njen glas; ena fraza pove o pevki tako rekoč že vse. Christa Mayer ni bila ravno pri glasu, a kasneje ob njej niti sopranistka Chen Reiss; bolj z linearnim in lirskim, mehkim glasom, a s premalo globine in nasploh duhovnosti.

Združena slovenska zbora

Oba združena slovenska zbora (pripravila sta jih Martina Batič in Damijan Močnik) sta dokazala našo zborovsko tradicijo in možnost sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah na enakovredni umetniški ravni. Čeprav je bilo pevcev precej manj kot orkestrašev, je dirigent Nott pazil, da so bila dosežena dinamična ravnovesja, zborovska barva poenotena, uvodni piano moških, še posebej basov, uravnotežen in izpoveden.

Dočakali smo zgledno ambientalno postavitev vseh glasbenikov, kar kaže na to, da je možno izvesti še kakšno sorodno mogočno delo, kot že nekaj let neuspešno načrtovano prvo izvedbo Gurrelieder Arnolda Schönberga.

Ideja združene glasbene Evrope je na tem koncertu pokazala svojo veliko moč, ki je velikokrat večja od one v glavah preveč ali predobro plačanih evropskih birokratov, pa tudi lokalnih politikov, med njimi mnogih onih, ki so istočasno, kot je potekal koncert, praznovali v sosednji Linhartovi dvorani in so svoje Vstajenje še enkrat zamudili!