Mala šola rock'n'rolla: Area, pozor − radioaktivno območje!

Italijanska skupina iz 70. let, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo skupino na svetu.

Objavljeno
06. oktober 2015 16.10
Ključar
Ključar

Če ste ljubitelj progresivnega rocka in so vaše najljubše skupine Genesis, Marillion ali pa Alan Parsons Project, torej predstavnikov bolj nežnega, simfo rocka, potem italijanska rock-jazz-etno-eksperimentalno-elektronska skupina Area ne bo za vas. Visokoenergetska glasba, polna virtuoznega igranja z močnim političnim nabojem,
redko koga pusti ravnodušnega, vsekakor pa to ni glasba za predajanje sanjarjenju ob sončnem zahodu. Kakor koli že, Area je ena najboljših skupin, ki so v 70. letih prišle iz Italije in, kar je še ena od njenih posebnosti, je dejansko ni mogoče primerjati s katerokoli drugo skupino na svetu.

Area – International POPular Group

Skupino Area, znano tudi pod imeni Area – International POPular Group, včasih pa tudi kot AreA sta leta 1972 ustanovila pevec Demetrio Stratos ter bobnar in tolkalec Giulio Capiozzo. Efstratios Dimitriou, bolj znan kot Demetrio Stratos, se je 22. aprila 1945 grškim staršem rodil v Aleksandriji v Egiptu in se že kot deček na Conservatoire National d'Athènes učil igrati klavir in harmoniko. Kot je pripovedoval v zrelejših letih, je življenje v Aleksandriji dojemal kot posebno prednost, kot da bi živel v mednarodnem hotelu, saj je bila zgodovinska Aleksandrija že od nekdaj križišče številnih kultur Sredozemlja. In mladi Stratos je vpijal kulturo, navade, hrano, običaje in predvsem glasbo, ki so jih v Aleksandrijo prinašali tujci z vseh kotičkov Sredozemlja. Njegovi starši so pripadali grški pravoslavni cerkvi, zato je kot otrok slišal veliko starih bizantinskih pesmi, močan vpliv je imela arabska glasba, kot mladeniča pa ga je zastrupil tudi zgodnji rock and roll.

Ko je dopolnil 13 let, sta ga starša zaradi političnih dogodkov, ki so pretresli Egipt, za nekaj časa poslala v katoliško šolo Svete dežele v Nikozijo na Cipru. Čez pet let pa se je kot 17-letnik preselil v Milano in se vpisal na študij arhitekture na Univerzo za politehniko, ki je bila in je še največja tovrstna univerza v Italiji, ki jo na leto obiskuje tudi do 40.000 študentov. Med študijem arhitekture se je ukvarjal še z mnogimi drugimi stvarmi.

Poleg tega, da je pel v nekaj različnih skupinah, dokler na koncu ni ustanovil Aree, je v prostem času študiral etnomuzikologijo in primerjalno muzikologijo, azijske vokalne tehnike, psihoanalitiko in relacije med govorjenim jezikom in duševnostjo ter omejitve govornega jezika nasploh. Njegovo petje je milo rečeno fascinantno, glasovni razpon je obsegal skoraj osem oktav, s pomočjo azijskih pevskih tehnik in alikvotnih tonov pa je lahko hkrati pel dva, tri ali celo štiri glasove. Njegovo petje, polno skoraj nezemljskih tonov, je tako na ploščah skupine Area zelo pogosto uporabljeno kot dodatni inštrument.

Stratos, ki je poleg vokala v skupini deloval tudi kot avtor glasbe in besedil ter kitarist in občasni klaviaturist, pa je Arei dodal še nekaj, kar je postalo eden od mnogih zaščitnih znakov skupine, namreč značilni severnogrški melos, ki hkrati spominja na balkanske ritme in na arabsko tonaliteto in melodiko.

Areo so ob ustanovitvi poleg Stratosa in bobnarja Capiozza sestavljali še belgijski saksofonist in flavtist Victor Edouard »Eddie« Busnello, pianist Leandro Gaetano, kitarist Johnny Lambizzi in francoski basist Patrick Djivas, ki je kasneje postal član še ene pomembne italijanske skupine, namreč Premiata Forneria Marconi oziroma bolj znane kot PFM. Še pred snemanjem prvega albuma sta se skupini pridružila še dva, kot se je kasneje pokazalo, poleg Stratosa ključna člana, namreč pianist in klaviaturist Patrizio Fariselli in kitarist Gianpaolo Tofani.

Prvi album − Arbeit macht frei

Prvi album s provokativnim naslovom Arbeit macht frei, grozovito sarkastičnim napisom iznad vhoda v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, je za milansko diskografsko družbo Cramps Records izšel leta 1973. Cramps Records je ustanovil Gianni Sassi, ki je bil tihi, neuradni član Aree in je menda, to še danes ni povsem jasno, napisal večino besedil za prvih nekaj albumov, pod katere se je podpisoval kot Frankenstein. Plošča je zaradi naslova in ovitka, ki je v originalni različici vseboval tudi papirnato repliko pištole Magnum, predvsem pa zaradi glasbe vzbudila burne odzive v Italiji.

Pri tej priložnosti je treba povedati, da je bila Area skupina, ki je bila precejšen del svoje kariere bolj znana po svojem političnem udejstvovanju kot pa po svoji glasbi, saj je bila ta skorajda nesprejemljiva glede na večinoma milozvočno zveneče pevce, ki so jih vajeni Italiji. Zelo veliko je namreč, pretežno brezplačno, nastopala na številnih shodih socialistične oziroma komunistične mladine in pravzaprav s svojimi kritičnimi besedili simpatizirala z levo politično stranjo. To je v Italiji naletelo na sarkastične kritike desni politični opciji naklonjenega tiska. Area je vsaj dvakrat nastopila tudi v Kopru. Prvič sredi 70. let, nazadnje pa leta 2013.

Ploščo uvede prva skladba z naslovom Luglio, Agosto, Settembre (nero) in poslušalca naslednjih 40 minut drži za vrat. Luglio, Agosto, Settembre (nero) je postala prvi »hit« skupine, saj so jo izdali na mali plošči, vendar je večinoma izšla brez besede »nero«, saj je skladba aludirala na palestinsko teroristično skupino Črni september, ki je na olimpijskih igrah v Münchnu, leta 1972 ubila 11 izraelskih športnikov in njihovih spremljevalcev. Skladba se začne z molitvijo, ki jo je (najverjetneje Stratos) skrivaj posnel v eni od molilnic v Kairu. Zadeva nato preraste v balkansko, arabsko, severnogrško melodijo z zapletenim ritmom, od tam naprej pa gre samo še navzgor.

Gre za glasbo, ki je ni mogoče slišati tako rekoč pri nobeni drugi skupini, zaigrana pa je na tako prepričljiv način, da poslušalci odprtih ušes in prezračene glave do konca plošče skorajda ne morejo zapreti ust. Med seboj se mešajo sončne, svetle skladbe, polne vplivov Mediterana, in težke, mračne melodije, ki poslušalca opozarjajo na problematiko vsakdanjega življenja. Kar zadeva instrumentalno izvedbo, na plošči briljirajo prav vsi člani, ki k svojim »matičnim« inštrumentom pogosto dodajajo še vrsto etničnih, eksotičnih glasbil, vse skupaj pa med seboj poveže nenadkriljiv Stratosov vokal, ki ga morate preprosto slišati, saj ga z besedami skorajda ni mogoče opisati. Skratka Arbeit macht frei je plošča, ki je kot celota glasbe, besedil, ovitka in svetovnega političnega dogajanja brez primerjave znotraj tega žanra popularne glasbe, pa tudi širše.

Area je nato nastopala širom po Evropi pa tudi na drugih kontinentih, praviloma pa je šlo za srečanje delavske mladine. Pred snemanjem drugega albuma sta iz skupine odšla Eddie Busnello in Patrick Djivas, zadnjega je na električnem basu in kontrabasu zamenjal Ares Tavolazzi. Mimogrede, Tavolazzi zdaj poučuje kontrabas na konservatorju v Trstu. Z odhodom Busnella oziroma njegovega saksofona je zvok skupine začel bolj temeljiti na kitari in klaviaturah, ki jih je virtuozno igral Patrizio Fariselli, ki je poleg tega včasih zaigral še na trombon, francoski rog ali bas klarinet.

Drugi album – Caution Radiation Area

Znova za Cramps records z nepogrešljivim, skrivnostnim Frankensteinom na čelu je leta 1974 izšla druga plošča Caution Radiation Area. Poleg zelo zanimive glasbe, predstavljene že na prvi plošči, je ta prinesla precej več elementov eksperimentalne narave. Tako je v skladbi MIRage? Mirage! slišati, kako vsi člani drug čez druga šepetaje prebirajo različna besedila, med njimi tudi slabe ocene svoje prve plošče, v skladbi Lobotomia pa prevladuje škripajoč, utrujajoč zvok sintesajzerja, katerega poglavitni namen je spraviti poslušalce do konca ob živce. Besedilo skladbe Cometa Rossa je Stratos odpel v grščini, naslov skladbe Brujo pa v španščini pomeni čarovnik. Plošča je nekoliko manj mediteranska kot prva in kaže na vse bolj zapletene politične razmere v svetu in Italiji, saj se glasbenih tem loteva na bolj grob, celo nestrpen način. Prav zato je za poslušalce bolj zahtevna kot prva plošča, saj vsebuje več elementov avantgardnega jazza in, kot rečeno, veliko več zvočnega eksperimentiranja.

Crac! – najbolje prodajani album

Proti koncu leta 1974 je nato izšel naslednji, tretji album z naslovom Crac!. Čeprav ga je mogoče opisati kot manj »zateženega« in težkega kot prejšnjega, morda prav ta najbolje simbolizira njihov glasbeni slog. Namreč glasbe ni mogoče opisati kot progresivni rock, jazz rock, fusion ali etno, čeprav je sočasno prav vse od naštetega in še več. V obdobju, ko se je precej progresivnih, predvsem pa jazz rock skupin soočilo z izpetostjo, pomanjkanjem idej in kompasa z naprej, kar so nadomeščali s sicer tehnično briljantnim a vsebinsko praznim igranjem, je instrumentalni del tudi na plošči Crac! na izredno visoki ravni, predvsem pa ni namenjen samemu sebi, ampak je v službi prezentacije ideje, ki so jo člani hoteli predstaviti v svojih skladbah.

Eden od vrhuncev plošče je skladba Megalopoli, kjer naravnost blesti ritem sekcija basista Tavolazzija in bobnarja Capiozza, izstopata tudi skladbi Gioia e rivoluzione, pri kateri se večina ne more znebiti občutka, da so se Area malce pošalili z angleško skupino Yes, in skladba z močnim funk ritmom La mela di Odessa, ki, kot je nekdo zapisal, »bi pogrela kosti vsakemu poštenemu ljubitelju housa in hiphopa.« Crac! je plošča, ki je v opusu skupine nekako najbolj široko sprejemljiva, prava mešanica zahtevnosti in nekoliko bolj spevnih melodij. Da je to res, je pokazala tudi prodaja, saj je Crac! med najbolje podajanimi ploščami skupine Area, ki pa resnici na ljubo nikoli niso obogateli s svojo glasbo.

Maledetti (Maudits)

Kljub temu da je Arbeit macht frei plošča, ki skorajda nima konkurence, jo peti album Maledetti (Maudits) presega, saj je bolj samozavedajoča, prepričljiva in večplastna. Prvič v opusu skupine smo priča konceptualnemu pristopu. Glasba in besedila namreč temeljijo na socio-politični predpostavki, kaj pa če je celotna svetovna zgodovina kot nekakšna substanca shranjena v eni od švicarskih bank, kjer pa se zgodi, da je zaradi neznanega vzroka izginila zgodovina celotnega 15. stoletja, (skladba Evaporazione), posledica tega pa je, da je človeštvo pozabilo, kako upravljati svoj svet. Brez zgodovinskega spomina se pojavijo nove, bolj ali manj sumljive hipoteze in poskusi, da bi svet ponovno spravili v delujoče stanje.

Ena od njih je vladavina starcev (skladba Gerontocrazia), naslednja je vladavina žensk (skladba SCUM, ki za besedilo uporabi pisanje vodje feminističnega gibanja SCUM Valerie Solanas, pri čemer kratica SCUM pomeni »Society for Cutting Up Men«. Pojavi se tudi ideja o vladavini otrok (skladbi Giro, giro, tondo in Caos (parte seconda). Skladba Il massacro di Brandeburgo numero tre in Sol Maggiore pa kot podlago jemlje Brandeburške koncerte Johanna Sebastiana Bacha.

Med snemanjem plošče sta za nekaj mesecev iz skupine odšla Capiozzo in Tavolazzi, med njuno odsotnostjo pa je skupina izdala živi album Event 76, ki so ga posneli na nastopu na Università Statale v Milanu. Maledetti (Maudits) je tudi zadnja plošča, na kateri je sodeloval kitarist Tofani. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, se v zasedbo in zvok skupine ponovno vrne saksofon, saj na sopransko izvedbo tega instrumenta igra nihče drug kot slavni američan Steve Lacy.

Čeprav so vse skladbe na plošči izvrstne, za mnoge izstopa fantastična vladavina starcev oziroma Gerontocrazia. Skladba se začne z recitacijo Demetria Stratosa, ki je delno v italijanščini delno v grščini ob spremljavi baskovskega tolkala txalaparta, nato pa razvije enega najbolj balkansko, arabsko, makedonskih ritmov, kar jih je mogoče slišati zunaj teh omejenih prostorov. Gerontocrazia je skladba, ki jo večina ljudi povezuje z Areo in jo razumejo kot absolutno remek delo v vseh pogledih.

Bogovi so odšli, jezni pa ostali

Šesti in s tem zadnji album z Demetriom Stratosom je pod naslovom Gli dei se ne vanno, gli arrabbiati restano! izšel leta 1978. Da gre za še en album Aree, je jasno že po nekaj uvodnih taktih, vendar pa se ta plošča zaradi razumljivih razlogov močno razlikuje od drugih, morda je še najbolj podobna tretjemu albumu Crac!. Iz skupine je zdaj zares odšel kitarist Paolo Tofani, kar pomeni, da je glasba manj kitarska, saj je »nujne« dele na kitari zadovoljivo, ne pa briljantno odigral kar basist Ares Tavolazzi, ki svoje delo najbolje opravi v akustičnih pasažah.

Skupina je po Tofanievem odhodu delovala kot kvartet, kar se ob odsotnosti številnih gostujočih glasbenikov, ki so sodelovali na prejšnjih ploščah, močno pozna na večplastnosti glasbenega izraza. Kot avtor glasbe in besedil se je na tej plošči prvič pojavil sam Stratos, kar je glasbeni in vsebinski podobi skupine dalo čisto nov, drugačen izraz.

Tempo glasbe je nekako počasnejši, čeprav plošča vsebuje kar nekaj avantgardnih delov, pa manjka tisti »blitzkrieg«, s katerim je Area na prejšnjih ploščah rušila zidove, skladbe so krajše, bolj prijazne do ušes, manj zahtevne. Slišati je celo nekaj plesnih, funk in celo disco in pop ritmov, nekaj skladb pa se nič kaj sramežljivo spogleduje z doo-wopom v slogu skupine Mothers Franka Zappe.

Za precej poslušalcev je to absolutno najboljša plošča skupine. Pravijo namreč, da so se končno znebili nemogočega, samovšečnega nabijanja, neumnega filozofiranja in utrujajočega kvazi avantgardističnega eksperimentiranja in ljudem privoščili pravo, koncentrirano in razumljivo glasbo, ki ima rep in glavo in se ne skriva za zvenečimi poimenovanji, kot so prog in fusion in še kaj. Navsezadnje ploščo odlikuje tudi izredno dober zvok, ki do izraza še posebej pride pri poslušanju originalne vinilne izdaje.

Po letih intenzivnega nastopanja, kot rečeno na shodih socialistične mladine in študentov po Evropi pa tudi širše, in snemanja plošč je prišlo leto 1979, ki so ga člani skupine porabili za študiranje novih glasbenih izrazov in za sodelovanje z drugimi glasbeniki. Tako so Stratos, Capiozzo, Fariselli in Tavolazzi na dveh skladbah na njegovi solo plošči spremljali prijatelja iz skupine PFM, violinista in flavtista Maura Pagania, ki je sprva, kako zanimivo, izšla na Japonskem. Celotna plošča je odlična, polna zanimive glasbe, ki so jo odigrali samo izvrstni glasbeniki, vendarle pa skladbi, na katerih igrajo člani Aree, od drugih odstopa na prvi posluh.

Stratosova bolezen in smrt

Nato pa se je zgodila tragedija, od katere si skupina ni nikoli več opomogla. Aprila 1979 so zdravniki ugotovili, da je Stratos zbolel za akutno levkemijo. Njegovo zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo, zato so ga na zdravljenje poslali v Memorial Hospital v New Yorku. Med tem časom so njegovi prijatelji v Italiji začeli pripravljati mega koncert, s katerim naj bi zbrali denar za Stratosovo zdravljenje.

Za koncert je svoje sodelovanje prijavilo več kot sto glasbenikov in skupin, predviden pa je bil za 14. junij 1979. Na veliko žalost vseh pa se je koncert spremenil v nekakšno žalno slovesnost, saj je Demetrio Stratos za posledicami srčnega napada v New Yorku umrl 13. junija, torej le dan pred velikim koncertom v Parco Lambro v Milanu. Pred več kot sto tisoč ljudmi so nastopili vsi, ki so sodelovanje obljubili že prej, pa še vrsta nenapovedanih, ki so hoteli izkazati čast glasbeniku, ki je tako močno zaznamoval glasbeno, na neki način pa tudi politično sceno v Italiji in Evropi.

Preostali člani skupine so se v naslednjih nekaj letih še nekajkrat zbrali in tudi izdali nekaj plošč, ki jih tako rekoč ni mogoče primerjati s prejšnjimi. Po glasbeni plati jim ni mogoče očitati ničesar, vendarle pa naboja, energije in glasbene svobode, ki jih je zagotavljala prejšnja zasedba, ni bilo več.

V različnih zasedbah s številnimi gostujočimi glasbeniki, med katerimi je precej mladih, ki skupini pridodajajo nove ideje in nove zvoke, Area deluje in nastopa še zdaj. Posamezni člani pa veliko delujejo tudi na samostojnih projektih, ki so tudi zelo zanimivi, saj gre navsezadnje za zelo kompetentne in izkušene posameznike z zelo veliko glasbeno kilometrino. Vse njihove plošče so do zdaj že večkrat ponatisnili in tistim, ki jih to zanima, so na voljo tako na vinilu kot v CD-formatu.