Tiskane izdaje
22. decembra lani je, star 70 let, preminil britanski pevec Joe Cocker. V karieri, dolgi več kot 50 let, je doživel vzpone in padce, težave z alkoholom in mamili. Njegove plošče, posnel jih je več kot 20, so se prodajale različno, od zelo uspešnih, do povsem neopaznih.
Prvi mednarodni uspeh, tako kot še nekaj drugih glasbenikov in skupin, (Santana, Ten Years After ...) je doživel po nastopu na legendarnem Woodstocku, kjer je skupaj z nekaterimi člani skupine Grease Band v svojem značilnem slogu doživeto odpel skladbo With a Little Help from My Friends, ki sta jo sicer napisala John Lennon in Paul McCartney. Skladba je pred tem v studijski izvedbi že izšla na njegovem prvem albumu, kitaro pa je takrat igral sam Jimmy Page (Led Zeppelin).
Cocker je predvsem v osemdesetih letih za kratek čas postal del rock aristokracije: predvsem na krilih skladb, kot je Up Where We Belong (slišati jo je bilo mogoče v zaključni sceni filma Častnik in gentleman), ki jo je zapel skupaj s kanadsko pevko Jennifer Warnes, in You Can Leave Your Hat On, ki je zaslovela v filmu Devet tednov in pol. Leta 1987 je bil album Unchain My Heart z istoimenskim hitom nominiran za Grammya, ki ga sicer ni dobil, je pa bila skladba na lestvicah zelo uspešna.
Ameriška turneja, ki je nihče ni hotel
Nas pa na tem mestu zanima zgodnejši del njegove kariere, katerega plod je bila dvojna živa plošča z naslovom Mad Dogs & Englishmen iz obdobja 1969-1971. Leta 1969 je Cocker poleg festivala v Woodstocku v ZDA nastopal na še nekaj rockerskih festivalih po Evropi, precej pa so ga vabili tudi na različne televizijske nastope. Vse skupaj ga je tako fizično in psihično izčrpalo, da je proti koncu leta razpustil svojo skupino The Grease Band in vsem povedal, da ga še ena turneja po ZDA ne zanima pod prav nobenim pogojem.
Vendar v krutem rockerskem poslu ni milosti, turneja je bila namreč dogovorjena vnaprej, datumi nastopov določeni, dvorane rezervirane in reklame objavljene. Skratka, turnejo je bilo treba izpeljati ne glede na vse. Poleg tega je bila težava, da se Cockerju ni ljubilo potovati in nastopati, tudi v tem, da ni imel več spremljevalne skupine.
Čas se je iztekal in treba je bilo zelo na hitro nabrati glasbenike. Kot rešitelj se je takrat nenadoma pojavil Cockerjev ameriški prijatelj pianist, pevec, skladatelj in aranžer Leon Russell, ki je v nekaj dneh nabral skupino več kot 30 glasbenikov, ki so nato skoraj vsi nastopali na ameriški turneji. Ljudi je »počrpal« iz skupin, s katerimi je sodeloval v preteklosti, med njimi predvsem iz benda Delaney & Bonnie, iz katerega so prišli pevka Rita Coolidge (kasneje z zelo uspešno samostojno kariero), pianist in trobentač Jim Price in pianist, tolkalec in bobnar James Gordon. Iz skupine The Wrecking Crew pa je h Cockerju prišel sloviti bobnar Jim Keltner.
Karavana je odšla na pot ...
Ker je bilo časa za uigravanje avtorskih skladb premalo, so repertoar skupine sestavljale znane pesmi drugih avtorjev in izvajalcev, ki jo jih zbrani glasbeniki v svojih karierah preigrali že neštetokrat. Tako so Mad Dogs & Englishmen na turneji, poleg skladb Leona Russela, igrali pesmi, ki so jih napisali rockerji The Rolling Stones, Traffic, folker Bob Dylan in The Beatles in predstavniki soula Ray Charles, Sam & Dave in Otis Redding.
Glasba na dvojem vinilu je zato raznolika, živahna in slogovno zelo pestra. Poseben čar pa ji dajo takrat še neznani posamezniki, od katerih je vsak doprinesel nekaj novega in svežega. Turneja je bila sicer po besedah njenih udeležencev pravi pekel, saj se je od mesta do mesta valila prava karavana glasbenikov, groupies, žena, otrok, psov in drugih hišnih ljubljenčkov, prijateljev in popolnih neznancev čudnega izgleda, ki je iz tedna v teden težje shajala med seboj. Prepiri, pretepi in še kaj so bili zato na dnevnem redu. Po koncu turneje, ki so ga vsi že komaj čakali, je ameriška glasbena založba A&M Records izdala dvojni živi album, ki je na britanskih lestvicah prilezel do 16. mesta, leta 1971 pa je na platna prišel še dokumentarec s turneje.
Tudi ocene v glasbenem tisku so bile bolj mlačne. Pete Nartez, glasbeni kritik ameriške revije Rolling Stone, je, denimo, zapisal, da »na hitro sestavljena skupina za zadovoljitev pogodbenih obveznosti« zveni natančno tako kot »na hitro sestavljena skupina za zadovoljitev pogodbenih obveznosti« in nič več. Skozi desetletja, ki so sledila, se je album sicer nekoliko bolj zasidral v srca ljudi, čeprav kritikov še danes ne zadovolji povsem. Tako lahko tudi ob izidu luksuznega cedeja še vedno preberemo, da je Cockerjeva vloga pri tem projektu nekako izginila v senci drugih udeležencev, »kar pa ni nujno slaba stvar«.
Prijazen in razgledan sojetnik
Za konec pa še zabavna anekdota. V sedemdesetih letih, ko je imel Cocker za seboj že nekaj bolj ali manj uspešnih albumov, je v nekaterih bolj sušnih obdobjih prišel tudi navzkriž z zakonom. Vlamljal je v avtomobile in izvedel nekaj manjših kraj. Tako je nekoč za nekaj mesecev končal v zaporu. »V celici sem bil skupaj z enim najbolj znanih britanskih bančnih roparjev tistega časa,« je pripovedoval leta kasneje, »ko sva se nekoliko bolje spoznala, mi je dejal, da ima zelo rad mojo glasbo, in da ima doma vse moje plošče. Bil je zares zelo prijeten in razgledan možakar«.
