Tiskane izdaje
Jethro Tull predstavljajo edinstven fenomen v zgodovini popularne glasbe. Njihova mešanica hard rocka, starih ljudskih napevov s severa britanskega otočja, bluesovki in jazzovski prijemi, nadrealistična besedila, vse skupaj zavito v odlično in poudarjeno teatralno scensko izvedbo se je in se še vedno upira verodostojni slogovni definiciji.
To nikoli ni odvrnilo njihovih oboževalcev, saj so v zgodovini skupine pokupili za 11 zlatih in pet platinastih albumov na različnih nosilcih zvoka.
Ljubitelji, poznavalci in zbiratelji njihove glasbe so skupina dobrodušnih, starejših in praviloma bradatih možakarjev, med katerimi o tem, katera njihova plošča je najboljša, ni diametralno nasprotnih ocen. Razen, seveda, ko, kljub temu da so se ves čas pogovora temu poskušali načrtno izogniti, beseda na koncu neizogibno nanese na njihov šesti album z naslovom Passion Play, ki je v Britaniji izšel 6. julija 1973.
Dejstvo je, da je najprej v britanskem, kasneje pa tudi v svetovnem glasbenem tisku plošča dobila izrazito slabe, naravnost uničujoče ocene.
»Še nikdar se nisem tako dolgočasil«
Chris Welch je v oceni za Melody Maker v članku z naslovom Play Without Passion kot siceršnji ljubitelj Jethro Tull zapisal, da se še pri nobeni plošči ni tako dolgočasil oziroma da se je ves čas počutil nelagodno. Da je plošča prenapihnjena, brez vsebine, monotona, brez notranje logike in pretirano samovščena. Podobni ali pa še hujši oceni sta izšli tudi v Los Angeles Timesu in ameriški reviji Rolling Stone.
Od tod naprej se je povsod po svetu sprožil pravi plaz uničujočih kritik, pisci pa so togotno tekmovali v tem, kdo bo ploščo, predvsem pa njenega avtorja, kitarista in flavtista skupine Iana Andersona prikazal v čim slabši luči.
Čas je pokazal, da plošča nikakor ni tako slaba, kot so jo takrat ocenjevali glasbeni kritiki, še več, za nekatere je to celo najboljša plošča v celotnem opusu skupine, za manjše število pa celo najboljša plošča rocka vseh časov.
In kot rečeno, vzrok za prepire v temnih kotih pubov ob kozarcu piva so tisti, ki so bili in so še vedno prepričani, da je plošča zanič, nasplošno in znotraj opusa Jethro Tull.
Preden raziščemo, kaj je povzročilo tako slabe ocene plošče, je treba povedati, da je Passion Play kmalu po izidu zasedla prvo mesto Billboardove lestvice albumov v ZDA in 13 v Veliki Britaniji.
Leta 1972 so bili Jethro Tull na krilih uspeha prejšnjih plošč (This Was 1968, Stand Up 1969, Benefit 1970, Aqualung 1971), predvsem pa mega uspešnega petega, konceptualnega album Thick as a Brick, ki še danes predstavlja enega mejnikov znotraj progresivnega rocka.
Plošča je zasedla prva mesta na lestvicah na obeh straneh Atlantika, dvorane in stadioni, predvsem v ZDA, so bili razprodani, turneje uspešne, zadovoljni obrazi članov skupine pa so se smejali z naslovnic številnih glasbenih časopisov in revij.
Snemanje v raju
In po vsem tem je prišel čas, da posnamejo novo ploščo, ki pa bo seveda morala stopiti v gromozansko velike čevlje vseprisotne Thick as a Brick. Še preden so odšli v studio, so se dogovorili dve stvari, da plošča ne sme biti konceptualna kot prejšnja, na kateri se ena sama skladba v dobrih 44 minutah odvrti čez dve strani plošče, ampak sestavljena iz krajših, samostojnih skladb, in da morajo ploščo posneti v tujini, ne v Angliji.
Na koncu so si za snemalni studio izbrali grad, nekaj deset milj oddaljen od Pariza po imenu Chateau d'Hérouville. Grajski studio seveda ni bil izbran naključno, tam je svoje plošče posnelo že kar nekaj znanih skupin in posameznikov, med njimi, denimo, Pink Floyd, David Bowie, Elton John, Brian Eno, Cat Stevens.
Poleg vprašanja, kje bodo Tull posneli naslednjo ploščo, so se člani skupine ukvarjali še z nečim. Davki v VB so bili takrat namreč tako visoki (preko 80 odstotkov), da so se odločili zaprositi za švicarsko državljanstvo in se s tem izogniti nezaslišanemu odiranju. In tako so se v začetku leta 1973 odpravili v Château d'Hérouville, ki pa so ga zaradi dogodkov v njem kmalu prekrstili v Château D'Isaster.
Katastrofa v raju
Člani skupine se spominjajo, da se je studio v gradu že po nekaj dneh pokazal kot katastrofalen. Tisti, ki so tam snemali pred njimi, so dodobra uničili opremo.
Nič ni delovalo, mešalna miza je odpovedovala vsakih nekaj minut, mikrofoni so crkavali, na posnetkih je bilo slišati zvoke, ki so prihajali iz slabe električne, sumili pa so, da tudi iz dotrajane vodovodne napeljave. Napetost elektrike je tako nihala, da so se posnetki razlikovali med seboj v hitrosti in zaradi tega tudi v uglasitvi. Po tleh se je vleklo na stotine metrov kablov, ki jih ni bilo mogoče razvozlati, predvsem pa nihče ni vedel, čemu sploh služijo.
Tonski mojster Robin Black se je pretrgal v prizadevanjih, da bi spravil skupaj kakšen spodoben posnetek, vendar je ob nenehnih težavah, počasi, a zanesljivo izgubljal živce. Tudi namestitev v gradu je bila daleč od grajske. Člani so si predstavljali, da bodo stanovali kot holivudski jet set, v resnici pa so se kot rekruti drenjali na pogradih v enem prostoru, ki je bil brez ogrevanja, poln prepiha, miši, pajkov in druge gomazeče golazni.
»Prisežem, da je kuharica imela brke in še nekaj kocin na bradi,« je v smehu leta kasneje pripovedoval bobnar Barriemore Barlow. »To bi še šlo, če bi vsaj znala kuhati, tako pa smo se vsi zastrupili s hrano. Za kosilo smo dobivali nekakšno zelenkasto čorbo z majhnimi koščki mesa sumljivega videza. Ko sem enkrat v enega celo ugriznil, mi je bilo hitro žal, saj mi je šefica kuhinje izdala, da je meso konjsko. Angleži in konjsko meso, ne, to nikakor ne gre.«
Prebavne motnje so se stopnjevale, tako da se je med vajami pogosto zgodilo, da je kateri od članov pozelenel v obraz, izpustil svoj instrument iz rok, izginil, nato pa je bilo slišati samo še živalske glasove, ki so drugim dvignile dlake na tilniku.
Vse skupaj je začelo močno najedati ustvarjalni polet skupine in v glavah je počasi dozorevala odločitev, da se morajo čimprej pobrati iz Château D'Isaster.
Ko so bili tik pred tem, da izginejo, pa jih je dosegla novica, da so dobili švicarsko državljanstvo. Kljub vprašanjem, kaj pa zdaj, so jo na koncu jadrno odkurili nazaj v Anglijo.
Do začetka ameriške turneje je bilo le dobre tri tedne in v tem času je bilo treba v Morgan Studios v Londonu dokončati novo ploščo. Posnetki iz Francije so bili tehnično skorajda neuporabni, poleg tega je usahnil tudi prvotni ustvarjalni naboj.
Pod grožnjo bližajočega se začetka turneje in predvidenega izida plošče, je Anderson zato na hitro povsem na novo napisal glasbo, ki skoraj ni imela več povezave s prvotnimi koncepti, in skupina je vse skupaj posnela v »enem zamahu«.
Medijski spin: Jethro Tull užaljeni zapuščajo koncertne odre
Kot rečeno, je plošča takoj po izidu naletela na uničujoče kritike. In pri tem naletimo na še eno bizarno zgodbo, povezano s prekletstvom Passion Play.
»Nekega dne sem izstopil iz postaje podzemske železnice na Tottenham Court Road in jo mahnil proti prostorom Chrysalis Records, ki je imela sedež na številki 388 na Oxford Street,« je pripovedoval Ian Anderson.
»Ozrl sem se proti stojnici za časopise in prebledel. Iz naslovnice Melody Makerja je vame bolščal ogromen naslov Jethro Tull užaljeni zapuščajo koncertne odre. Zdrvel sem do prve telefonske govorilnice in poklical našega managerja Terrya Ellisa. Kaj pa je to za en hudič, sem zalajal vanj. Ko me je nekoliko pomiril mi je povedal, da se je s takratnim urednikom Melody Makerja Rayom Colemanom dogovoril, da bo na prvi strani najprej objavil to šokantno novico zato, da bi jo lahko jaz (Anderson) v naslednji številki demantiral, s čemer bi si ob izidu nove plošče zagotovili kar dve naslovnici, kar ni uspelo skoraj še nikomur, da pa mi je v časovni stiski to nekako pozabil povedati.«
Res je, Jethro Tull so se pojavili na dveh naslovnicah Melody Makerja, so si pa z infantilno, tako rekoč slaboumno reakcijo na slabe ocene plošče (ne po krivdi članov) prislužili še dodatne kritike in obilo zasmehovanja v slogu »ojej, Jethro Tull ne bodo več nastopali, grozno, konec sveta prav gotovo ni več daleč«.
Kaj bi bilo, če bi bilo
Za slabo leto je okrog Jethro Tull vse potihnilo, nato pa je nekako neopazno, brez prevelikega medijskega pompa izšla plošča War Child. Uvršča se (ali pa ne, odvisno od bradatih fanov skupine) med njihove najboljše dosežke.
V določnem smislu predstavlja tisto, kar so imeli v mislih že pri prejšnji, torej Passion Play. Niz odlično koncipiranih, z vso veščino odigranih kratkih, samostojnih pesmic, ki pa v celoti vendarle tvorijo nekako zgodbo, kdor jo hoče videti (predvsem uničevalni glasbeni kritiki).
In za nameček, na njej sta dve pesmi, ki sta bili napisani in posneti že v Château d'Hérouville, in sicer veliki radio hit Bungle in the Jungle in fantastično atmosferska Skating Away (On the Thin Ice of the New Day).
Sicer pa so posnetki iz Francije, ob stalnih ugibanjih, kaj bi bilo, če bi bilo, leta v različnih oblikah izhajali na ilegalnih ploščah, nekateri pa so se prebili tudi na uradne kompilacije. Vsega tega je zdaj konec.
Zvokovno obdelani, kolikor se je pa dalo, so končno v vsej svoji gloriji letos spomladi izšli na reizadji z naslovom A Passion Play: An Extended Performance. Tako, da si lahko zdaj vsak ustvari svoje mnenje, kje stoji Passion Play in zakaj.
***
Ljudje, ki imajo radi glasbo, zbirajo plošče, poznajo izvajalce in morda vedo nekaj podatkov o okoliščinah, v katerih so posamezne plošče nastajale.
Vendarle pa se je v povezavi tako z glasbeniki kot snemanji, nastopi, dogajanji na turnejah spletlo na tisoče zgodb, ki so manj ali pa celo popolnoma neznane širšemu poslušalstvu.
Nekatere od njih bomo poskušali predstaviti v rubriki Mala šola rock'n'rolla.
