Tiskane izdaje
»Zgodovina opere se deli na dva dela: pred Mario Callas in po njej,« je o njej, perfekcionistki soprana in enem glasbenih mitov 20. stoletja, izjavil režiser in njen prijatelj Franco Zeffirelli.
Skladatelj in dirigent Leonard Bernstein jo je imenoval kar »operna Biblija«. Danes od smrti Marie Callas (1923–1977) mineva 40 let.
Grška »primadonna assoluta« tudi štiri desetletja po slovesu ostaja veliki mit opere in odrske karizme, razkošen talent, nepozaben v vlogah iz oper Donizettija, Bellinija, Rossinija, Verdija, Puccinija in drugih skladateljev. Grškima staršema se je rodila v New Yorku, a se z materjo pri trinajstih letih vrnila v Grčijo, kjer se je izšolala na atenskem konzervatoriju za glasbo.
Še v Grčiji je leta 1942 v glavni vlogi debitirala v Tosci, svet pa se ji je odprl v Italiji, kjer je leta 1947 prvič odmevno nastopila v La Giocondi v Veroni in dve leti zatem v beneški La Fenice šokirala s petjem tako različnih vlog, kot sta Brünnhilde v Wagnerjevi Valkiri in Elvira v Bellinijevih Puritancih. Kmalu je osvojila vse pomembne italijanske operne hiše, v 50. letih je njen dom postala milanska Scala.
Leta 1954 je v ZDA debitirala v Chicagu, dve sezoni zatem v newyorški Metropolitanski operi. V povojnih desetletjih je blestela z izrednim razponom tehnike petja od koloraturnega soprana in bel canta do najbolj dramatičnih vlog, temne, človeške ekspresije. Z izrednim razponom posnetkov je postala dostopna vsakomur, s podobno izrednim razponom temperamenta, glamurja, škandalov in ljubezenskih razmerij na čelu s tistim najrazvpitejšim z Aristotelom Onassisom pa kot ena ikon 20. stoletja, katere življenje je odražalo tragedije na odru, last vseh.
Leta 1969 je kot Medeja v svoji edini filmski igralski vlogi nastopila v istoimenskem filmu Piera Paola Pasolinija. Tega so snemali v Turčiji in Siriji, a tudi tik Slovenije, na otočku Mota Sifon pri Gradežu. Callasova je sicer že leta 1948 v Verdijevi operi Moč usode kot Leonora di Vargas nastopila tudi v Trstu.
Njen glas prepoznaš takoj, zanj se zdi, da je v njem združenih več vokalov, še vedno pa ostaja eden najbolje prodajanih iz sveta opere; pred desetletjem so ji ob 30. obletnici smrti posthumno podelili grammyja za življenski opus, BBC Music Magazine pa jo je razglasil za največjo sopranistko vseh časov.
Umrla je 16. septembra leta 1977 v Parizu, v starosti 53 let. Izdalo jo je srce, tudi zaradi jemanja uspavalnih tablet. Smrt Callasove se je zapisala med skrivnosti 20. stoletja. Umrla je v osami, med štirimi stenami razkošnega stanovanja, zatem ko je njena kariera zaradi pešanja glasu prišla do zatona. Njeno truplo so upepelili zelo hitro in shranili na pariškem pokopališču Père Lachaise, kjer so ga celo ukradli, po razkritju kraje pa naposled, kar je bila njena želja, raztresli v Egejsko morje.
V Parizu, tamkajšnjem aprila letos odprtem glasbenem in uprizoritvenem centru La Seine Musicale na otoku Ile Seguin na zahodnem obrobju, se ji bodo danes poklonili z odprtjem jubilejne razstave Maria by Callas. Gre za sploh prvo razstavo v tem razkošnem objektu arhitekta Jeana Nouvela in drugih, na njej pa napovedujejo tudi doslej še nikoli javno predstavljeno gradivo iz njenega tako javnega kot zasebnega življenja.
Za druge jubilejne projekte so se seveda odločili tudi drugje po svetu. V milanski Scali so že včeraj odprli razstavo Maria Callas na odru – leta Scale, s katero obujajo ključna leta njene kariere v tej legendarni operni hiši. Denimo njene kostume.
