María Cristina Kiehr: »Baročna glasba je preprosto čudovita«

María Cristina Kiehr je ena najbolj znanih izvajalk baročne glasbe. Rodila se je v Argentini,­ tam začela študirati violino, a kmalu odpotovala v Evropo, kjer je obiskovala konservatorij Schola Cantorum Basiliensis; njen učitelj baročne glasbe je bil René Jacobs.

Ob gostovanju Izraelskega orkestra v Ljubljani, ki bo v ponedeljek, so se razvnele politične strasti, skupina posameznikov je predlagala bojkot koncerta ... Kako gledate na tovrstne akcije? Je glasba brezčasna, apolitična?

Prepričana sem, da je umetnost nad politiko. Ko sem bila v Izraelu ali Palestini, sem videla, da tamkajšnji ljudje lahko živijo skupaj in da so problemi res predvsem politični. Politiki ustvarjajo probleme, ne prebivalci dežel v sporu. Povsod je isto. Ko je v Argentini vladala diktatura, je veliko ljudi zunaj Argentine mislilo, da smo živeli v vojni, ampak to ni bilo res.

Škoda, da politika tako manipulira z javnostjo, saj glasbenik le opravlja svoje (profesionalno!) delo. Glasba naj bi združevala ljudi, mesta, države. Seveda pa razumem odzive ogorčenih posameznikov, ker trpljenje je resnično. Na lokacijah, kjer tega ne morejo preprečevati, se odzovejo, denimo, z bojkotom, saj ni mogoče priti do izraelske vlade, zato se lotijo njihovega orkestra.

V Radovljici ste sinoči nastopili z ansamblom Il Coro d'Arcadia. Ali na festivalih običajno nastopate z isto zasedbo?

Večinoma nastopam s svojim ansamblom Concerto Soave, vendar violinista Alessandra Ciccolinija in njegov ansambel Il Coro d'Arcadia poznam že zelo dolgo in se vedno veselimo skupnega muziciranja. Če dobimo priložnost za sodelovanje, smo presrečni.

Za radovljiški festival ste z Alessandrom Ciccolinijem pripravili spored kantat z obligato violino. Kaj je tako posebnega pri teh kantatah?

Na programu imamo več skladb, med njimi tudi Vivaldija, Matteisa in Albinonija, vendar smo z največjim veseljem pripravljali Scarlattijeve kantate. Alessandro Scarlatti je bil v svojem času zelo cenjen skladatelj, ker je bil za tisti čas zelo inovativen, včasih celo ekstremen. Njegove skladbe so bile tedaj zelo posebne, nenavadne pa so še ­danes.

Kaj so te posebnosti?

Zanimiv je način postavitve teksta, kako je prepletel besedila in čustva v njem, ki so izredno močna. Te kantate so kot kratki operni prizori. Nad njegovimi kompozicijami smo vsi očarani, saj so v primerjavi z drugimi skladatelji iz tistega časa res vrhunske.

Znani ste po interpretacijah baročnih del. Kaj vam je pri tej glasbi tako všeč?

Vse.

Kdaj ste prvič slišali baročno ­glasbo, da vas je tako očarala?

Veste, nikoli pravzaprav nisem hotela postati pevka, to ni bil moj cilj. Študirala sem violino. Seveda pa sem vse življenje pela, v zborih sem začela peti pri devetih letih. Če se danes ozrem nazaj, se zavem, da sem bila res nekaj posebnega, a mi tega nikoli niso povedali. Dejstvo je namreč, da sem bila v zboru vedno solistka, kadarkoli so izbirali nekoga za petje sola, so poklicali Marío Cristino, vendar je bilo to tako običajno, da se v to nisem poglabljala. Svojo vlogo sem vedno rada sprejela in jo opravila z največjim veseljem.

Ljubila sem petje, posebej polifonijo, in zbor je bil moja prva ljubezen. Veliko ljudi mi je takrat svetovalo, naj študiram petje in pustim violino doma, a nisem popustila in sem nadaljevala študij violine. Potem sem nekega dne poslušala in gledala Purcellovo opero Dido in Enej. Takrat sem pomislila, če je to opera, potem bom pevka! Šest mesecev kasneje sem že študirala petje v Baslu ... Baročne glasbe si nisem izbrala načrtno, ona me je poiskala in me povabila k sebi.

Debitirali ste v Cavallijevi operi Jazon, kasneje ste nadaljevali komorno glasbo. Ali vas operni glamur ni zanimal?

Za komorno glasbo se nisem zavestno odločila, še vedno bi z veseljem nastopila v operi, a življenje me je peljalo po drugi poti, ki me zelo osrečuje. Če bi hotela graditi operno kariero, bi si morala poiskati agenta in živeti drugače, in to ne bi bilo zame.

Kdo je vaš najljubši ­skladatelj?

Scarlatti. Vsaj ta trenutek. Zelo ljuba sta mi tudi Jacopo Peri in Sigismondo d'India, izjemna komponista 17. stoletja.

Si na sprehodu kdaj prepevate? Vam kdaj rojijo po glavi nešteti napevi, ki ste jih že izvajali?

Ja, vendar nezavedno. Če vsak dan pripravljaš koncerte, je jasno, da se melodije pretakajo po glavi. A kadar sem prosta, rada poslušam drugo vrsto glasbe.

Na primer?

Argentinsko folklorno glasbo ali brazilsko popularno glasbo. Rada imam jazz.

Baročna glasba je v zadnjem času zelo popularna in zdi se, kot da se je že skomercializirala. Zakaj?

Ker je čudovita.

Pogosto izvajate nova ali neznana dela skladateljev. Kako jih najdete, kje jih iščete in ali vam pri tem kdo pomaga?

Nisem muzikologinja, a zelo rada raziskujem in uživam v knjižnicah. Kot študentka sem v knjižnicah preživela veliko časa, listala po partiturah, jih proučevala in našla veliko zanimivega. V obsežni glasbeni enciklopediji The Grove Dictionary of Music and Musicians sem našla manj znane skladatelje, se lotila raziskovanja njihovega življenja in del ter pogosto naletela na velike mojstre.

To je vedno proces, in če si radoveden, ni tako težko najti kaj zanimivega. Pri iskanju sodelujeva s čembalistom Jean-Marcom Aymesom, ki je pomemben član našega ansambla in ima povezave z vsemi pomembnimi knjižnicami, ki hranijo glasbeno literaturo. Skupaj najdeva zanimive skladbe, ki jih izvajamo na festivalih zgodnje glasbe.

Ali si zapojete že pri prvem pogledu na note?

Ja, saj se s tem ukvarjam že vrsto let. Včasih se pri presojanju glasbe tudi zmotim. Pogosto se zgodi, da me očara libreto, besede in čustva, sama glasba pa me ne prevzame. V tem primeru delo zavržem.

Še igrate violino?

Malo. Nove skladbe predvsem ­pojem.

Kako se počutite v Radovljici?

Fantastično. Domnu Marinčiču sem hvaležna, da me je povabil, saj je veliko veselje biti del glasbenega festivala s tako dobrim programom. 'Češnja na torti' pa je stara radovljiška graščina, kjer imamo dobre prostore za vajo in nas navdihujejo stari zidovi. Organizacija je vrhunska, saj ves čas čutimo, da so organizatorji veseli, da smo tu. Spominjam se vzdušja na pomembnem festivalu stare glasbe v Bostonu, kjer organizatorjev sploh nismo srečali, vse je bilo tako prisiljeno, brezosebno. Začelo se je že na letališču, kjer smo dolge ure čakali na vstop v ZDA ...

Danes boste imeli tudi delavnice za pevce.

Ja, se že veselim.

Kam se odpravljate iz Radovljice?

Najprej bom šla v Francijo, zelo se veselim koncerta v La Fenice v Benetkah, potem bom nastopila v Granadi …