Tiskane izdaje
S svojim devetim samostojnim albumom Phantom Radio je Mark Lanegan, ta grunge blueser, predstavil svojo, precej temačno, vizijo medsebojnih odnosov. Pridigarske oziroma skorajda biblijske usodnosti njegovih pesmi, ga postavljajo nekako ob bok z Nickom Cavom, Joy Division ter Johnnyjem Cashom, po vokalu in temačnosti pa ob bok Tomu Waitsu in vse bolj tudi Bobu Dylanu.
Takšna stilska dinamika ni nič posebnega za glasbenika, ki je v mladosti deloval v Screaming Trees, skupini iz ameriške zvezne države Washington, ki in je s svojo mešanico hard rocka in psihedelije napovedala pojav grunga, kateremu se je pridružila in bila pri tem tudi komercialno precej uspešna. Lanegan, ki je bil v zasedbi pevec, je med drugim s Kurtom Cobainom iz Nirvane skupaj posnel album priredb pesmi bluesovskega mojstra Leadbellyja, vendar je ostal neizdan.
Glede na to, da je Lanegan še ko je bil v Screaming Trees začeli dajati svoje samostojne albume, je imel v sebi nek nemir, ki ga je moral očitno izživeti še drugje. Tako je tudi nastala zelo zanimiva kombinacija sodelovanj, v katera se je spustil. Najbolj znano je seveda njegovo delovanje v zasedbi Queens of the Stone Age, kakor tudi v duetu The Gutter Twins z Gregom Dullijem iz Afgan Whigs, z Isobel Campbell, nekdanjo pevko škotske zasedbe Belle and Sebastian, sicer pa je tudi sodeloval z številnimi drugimi, kot so Melissa Auf der Maur, Martina Topley Bird, Creature with the Atom Brain, Moby, Bomb the Bass, Soulsavers in Mad Season. Doslej je v celoti posnel približno 20 albumov, sodeloval pa kar na 50-ih albumih.
In ravno ta glasbena širina odseva tudi njegovo, sicer precej temačno glasbo na novem albumu, ki jo je v soboto prestavil v Kinu Šiška, kjer je s svojo skupino nastopil v okviru svoje evropske turneje. Pravi, da z leti vse lažje piše pesmi. Navsezadnje se je v tem že zverziral. Sicer pa mu je bila glasba od rane mladosti usojena rešilna bilka, ki ga je nekako rešila iz začaranega kroga kraj, zaporov, nasilja, droge in alkohola. Očitno so bili dražljaji, ki jih je dobival zaradi glasbe vendarle močnejši kot od drugih substanc. Tako je dosegel prepričljivost ob prepoznavnih ranah, ki si jih jih je v življenju nabral, kar daje njegovim pesmim konotacijo iskrenosti. Otožnost, ki veje iz njegovih pesmi o ljubezni in osamljenosti, je kar ganljiva.
Koncert je začel umirjeno le s kitaristom s skladbama When Your Number Isn't Up in Low, končal pa v dodatku z Methamphetamine Blues, I Am the Wolf in The Killing Season. S svojim temačnim bluesom in počenim glasom je pričaral številne odtenke temno črne, kot pravi v eni od pesmi.
