Tiskane izdaje
Slovenski dirigent Marko Letonja je kot umetniški vodja Filharmoničnega orkestra iz Strasbourga in tamkajšnje opere na daljši koncertni turneji, po osmih letih pa se nocoj vrača na koncertni oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer je nastopal v preteklih desetletjih že ničkolikokrat, a prvič z renomiranim tujim orkestrom.
Koncertna turneja, ki v celoti, vključno z dvema koncertoma doma, obsega devet nastopov, med njimi sta že bila dva zelo odmevna v Herkulovi dvorani v Münchnu in v zlati dvorani Musikverein na Dunaju.
Marka Letonjo smo ujeli po telefonu. Glede na dejstvo, da je Strasbourg mesto ob francosko-nemški meji, si je za nocojšnji večer izbral Berliozovo uverturo Rimski karneval op. 9, kar na koncertu predstavlja francosko glasbo, in Beethovnovo Sedmo simfonijo, kar predstavlja nemško glasbeno tradicijo, Chopinov Prvi klavirski kocert v e - molu s Kitom Armstrongom, komaj enaindvajsetletnim pianistom ameriškega porekla, ki živi v Parizu, pa predstavlja svetovljanskost, tako značilno za glasbene tokove v Beethovnovem in malo zatem Chopinovem in Berliozovem času, ko evropskih mej, vsaj v glavah tedanjih glasbenikov, ki so vsi hrepeneli po Parizu, ni bilo.
Kako ste spoznali Kita Armstronga?
Zelo slučajno. Med vožnjo v avtomobilu že pred kakimi tremi leti sem poslušal na Bavarskem radiu oddajo o njem in slišal njegovi igranje. Zdel si mi je zelo zanimiv tudi po tem, kako je o glasbi kot tedaj osemnajstletnik razmišljal.
Potem sem se o njem pogovarjal na agenturi München Musik, ki je pripravila sedanjo turnejo, in smo se hitro ujeli in sklenili, da je pianist, s katerim so oni že sodelovali, primeren tudi za sedanje nastope, česar se veselim.
In če ga primerjate z Dimitrisom Sgourosom, s katerim ste tudi sodelovali in sta bila ob nastopanju oba približno enake starosti?
Oba sta (bila) kot tipa interpretov zelo različna. Sgouros je bil bolj romantični tip glasbenika; Kit Armstrong pa je pri devetnajstih letih v Parizu diplomiral iz matematike in mogoče so zato njegove glasbene interpretacije drugačne – zelo natančne, tako v harmonskem kot kontrapunktičnem smislu. Njegov Chopin se zdi bližji Mozartu kot pa Čajkovskemu. Njegov doajen je Alfred Brendel, ki mu stoji ob strani in mu na veliko načinov pomaga, čeprav ne bi mogel reči, da je Armstrong njegov učenec.
Zakaj pa ste izbrali Beethovna, vam je dunajska klasika najbližja?
Beethovna dirigiram sedaj prvič po več letih; poprej sem dirigiral njegovo Peto simfonijo, sedaj Sedmo, tako da v več letih dirigiram le dve njegovi simfoniji. Sedmo sem dirigiral tudi v Avstraliji in je sedaj na turneji s Filharmoničnim orkestrom iz Strasbourga del programa, ki sem ga razdelil na, kot rečeno, francosko-nemški del, tako kot je orkester iz Strasbourga nekako dvojen: francosko-nemški.
Beethoven je že na prvem delu turneje dosegel velik uspeh; orkestrova raven interpretacije se dviga, tako da je bilo občinstvo v Münchnu in na Dunaju navdušeno in smo na zadnjem koncertu zaigrali še dva dodatka.
Pripravljate v Ljubljani v tem smislu kakšno presenečenje?
Žal ne, saj je ob štirih projektih, ki jih je orkester moral pripraviti takorekoč istočasno, zmanjkalo časa za dodatke, ki bi bili namenjeni samo publiki enega koncerta.
Kakšen je bil Claudio Abbado, ki je pred kratkim umrl? Kaj je zapustil svetovnemu dirigiranju?
Claudia Abbada osebno nisem poznal, sem pa videl mnoge njegove koncerte in operne predstave, saj je bil on generalni glasbeni direktor mesta Dunaja in umetniški vodja Državne opere ravno v času mojega študija na Dunaju med letoma 1986 - 1989. Abbado je bil osrednja umetniška osebnost ne samo na Dunaju, dirigent, ki je vzdramil celo generacijo glasbenikov; lahko rečem, da je naredil največji vtis in zapustil najbolj trajen spomin v vse nas. Govoril je, da je najvažnejša stvar pri interpretaciji medsebojno poslušanje.
Poleg Abbada ste tedaj videli še Karajana in Bernsteina, ki sta bila prav tako velika dirigenta. Kakšne so bile razlike med njima in Abbadom?
Karajan je bil povsem drugačen od Abbada, pa tudi Bernstein, čeprav se je zdel on bolj »ljudski«, a sta bila oba avtokratska dirigenta, kjer se je občutilo določeno distanco med dirigentom in glasbeniki v orkestru. Bila sta zelo močni osebnosti in sta zapuščala vtis, kot da je koncert ali operna predstava bolj plod dela in interpretacije enega človeka, pri Abbadu pa si vedno imel vtis, da je glasba plod komornega muzicirajnja ljudi, ki se med sabo navdihujejo, kar je bilo za nas mlade glasbenike veliko odkritje. Abbado je glasbenike povezoval v medsebojnem dialogu, imel je fenomenalno koncentracijo; na vsakem koncertu je delal čudeže!
Po Abbadu bi težko rekli, da je še kak podoben živeči dirigent?
Mislim, da v tem trenutku ni človeka, ki bi zlahka stopil v »njegove škornje« - Abbado ni bil samo izjemen glasbenik, bil je tudi velik humanist. Število orkestrov mladih glasbenikov, ki jih je idejno osnoval in umetniško osmislil Claudio Abbado, je impozantno in presenetljivo.
Vas bomo v Sloveniji sploh še kaj videli?
Da, kmalu. Na Prevaljah in v Cankarjevem domu bomo z orkestrom Akademije za glasbo počastili osemdesetletnico skladatelja Lojzeta Lebiča z njegovimi Novembrskimi pesmimi.
Kaj pa Gurrelieder, ki ste jih načrtovali in si jih zelo želeli?
Za zdaj še nismo dosegli terminskih in drugih uskladitev med več glasbenimi ustanovami, ki bi pri tem projektu morali sodelovati – med drugim z zboroma obeh oper, tako da je je projekt zaenkrat prestavljen.
V operi ste v zadnjem času imeli velik uspeh, tako na Dunaju v Državni operi kot v milanski Scali. Kaj kaže vaš urnik, kaj vas še čaka?
V dunajski Državni operi bom angažiran v tej sezoni in še dveh naslednjih, za kar imam podpisane pogodbe. Najprej bom dirigiral Hoffmannove pripovedke, ko bo v vlogi Hoffmanna prvič nastopil sloviti poljski tenorist Piotr Beczala, v naslednji sezoni pride na vrsto Boris Godunov Modesta Musorgskega, za njim pa še Pikova dama P. I. Čajkovskega.
V milanski Scali se je spremenilo vodstvo opere, ko je direktor Lissner odšel v Pariz, tako da nekih konkretnih dogovorov z novim vodstvom (nov direktor je Pereira) še nimam, me je pa Lissner povabil v Pariz.
