»Menjajo se dirigenti, ki se ne uklanjajo njihovi volji «

V ponedeljek bomo opozorilno stavkali, je včeraj sporočila predstavnica stavkovnega odbora SF Marina Kopše. »Z dirigentom Urošem Lajovicem nismo več pripravljeni sodelovati. Izvedba predvidenega torkovega koncerta v Mariboru je v pristojnosti vodstva.« In kaj pravi dirigent, ki bi po njihovem mnenju moral oditi? Preprosto: da bo vztrajal.

Lajovic je na ljubljanski akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije in dirigiranja, iz dirigiranja je nato diplomiral tudi na dunajski akademiji za glasbo. Kot stalni dirigent je bil med letoma 1972 in 1991 zaposlen v Slovenski filharmoniji in četrt stoletja predaval na Univerzi za glasbo in scensko umetnost na Dunaju. Nastopil je z več kot 90 orkestri po vsej Evropi, Rusiji, Turčiji, ZDA, Koreji, bil je šef dirigent Zagrebških simfonikov, Beograjske filharmonije, programski vodja Zagrebške filharmonije in diamantni dirigent v kitajskem Shenzhenu. Umetniški vodja SF je postal pred skoraj dvema letoma in po treh tujcih (George Pehlivanian, Emmanuel Villaume, Keri-Lynn Wilson).

V zvezi s stavko v Slovenski filharmoniji se omenja mobing, netransparentno poslovanje, zakonitost, napredovanja zaposlenih. Vse se sliši zelo abstraktno, nekaj pa vendarle zelo konkretno: Da bo moral Lajovic oditi. Kaj takega ste storili glasbenikom?

Nič takega, za kar bi moral oditi, ali pač: uvedel sem sedežni red.

Resno?

Do zdaj je bilo sedenje v godalni sekciji po moji presoji bolj naključno in je dajalo posameznikom vtis, da so vsi enakovredni. Ta očitek sem velikokrat slišal od predstojnice orkestra, vendar sem ji odgovoril: Niste enakovredni, ampak enakopravni. Ta dva pojma je pač treba razlikovati.

Da glasbeniki niso vsi enaki, je razumljivo. Kako pa je sem zašel mobing? Ena od stavkovnih zahtev je spoštljivo delovno okolje brez žalitev.

Glasbeniki so po svoji naravi in izobrazbi – čeprav je ta formalno pri vseh enaka – različni. Nekateri so spretnejši od drugih, muzikalnost bi lahko bila različno pogojena; veliko vlogo ima prizadevnost pri delu. To so bila merila, po katerih sem sestavil sedežni red. Mislim, da se pod pojmom mobing pojmuje sedežni red, ki ni več poljuben in ki nekatere postavlja na mesta, ki jim ne ustrezajo. Ko sem ga uvedel, je menda prišlo do akcije, v kateri naj bi glasbeniki nosili majice z napisi »Mi vsi smo zadnji pult«. Meni osebno se zdi ta cilj razmeroma skromen; razumel bi, da bi vsi nosili majice z napisom »Mi vsi smo koncertni mojster«. Na srečo je v orkestru zmagal razum in se blamaža ni uresničila.

Problem traja več kot leto dni. Ga je sploh mogoče rešiti ali je laže odstopiti?

Kako ga bomo rešili, še ne morem reči, vendar od njega ne morem kar tako odstopiti. Obstajajo rešitve sistemskega značaja, ki bodo ta problem morda rešile. To je pravi vzrok za nezadovoljstvo pri nekaterih članih godalnega dela orkestra, povod pa je bil moj poziv nekemu članu godalne sekcije k miru in disciplini, kar je moja pravica in tudi dolžnost. Ta glasbenik je bil tudi sicer v disciplinskem pogledu bolj problematičen. To je bil povod za insceniran odziv, češ da se v takem okolju ne da delati. Inscenirala jo je glasbenica, ki sedi po sedežnem redu zadaj in se čuti zaradi tega prizadeta. Predstavnica orkestra, ki po sedežnem redu prav tako sedi zadaj, je potem začela gonjo proti meni.

Ko ste prihajali, ste bili srečni, da se vračate na začetek kariere. Konec koncev ste se vrnili iz velikega glasbenega sveta Dunaja v Ljubljano. Kakšen orkester vas je pričakal?

Res sem bil srečen, da sem se vrnil. Pričakal me je delavoljen ansambel, veliko glasbenikov, s katerimi se razumem. Če ne bi bilo tako, tudi ne bi mogel med mojo dvajsetletno odsotnostjo iz Filharmonije delati z njimi v ansamblu Slovenicum. Sprejeli so me vsi, razen nekaj posameznikov, ki so pod vplivom nekdanjega direktorja Borisa Šinigoja in so začutili, da ne bodo imeli več takega vpliva na delo v Filharmoniji.

Zakaj bi Šinigoj imel kaj proti vam?

Še sam ne vem. To je preprosto oblastiželjnost.

Orkester SF je že imel trenja z dirigenti, dobili so tudi nezaupnice. Je to kaj posebnega v glasbenem svetu?

Naše delo je močno povezano z emocijami in v tem svetu so tudi odzivi ponavadi emocionalni. Zato je včasih težko najti racionalne razloge za take akcije. Nekateri člani orkestra si pač jemljejo več pravic, kot jim pripada. Domišljajo si, da bodo imeli pri nasledniku več sreče, kar se tiče njihovega vpliva na delo v ustanovi kot pri prejšnjem. Nato se igra ponovi. Menjajo se dirigenti, ki se ne uklanjajo njihovi volji.

Nameravate vztrajati? In – koliko dolgo?

Seveda nameravam vztrajati: če bi popustil, bi s tem začel veljati zakon ulice, tako kot velja v tem primeru, čeprav ima svoje »demokratično« pokritje v anketi, ki pa jo zdaj protagonisti protestov prikrajajo po svoje. Nameravam vztrajati do konca svojega mandata in upam na dobro sodelovanje z orkestrom, ko se bo ta gonja proti meni končala.

Mislite, da se bo končala?

Če poznam vodjo stavkovnega odbora, potem ne.