Metaldays: Ko tržna niša preraste v velik posel

Slobodan Milunović, nekdanji tonski tehnik in glasbeni producent, se je leta 2007 priključil organizaciji Metaldays, festivalu težkometalne glasbe v dolini festivalov, v objemu Tolminke in Soče. Z njim smo se pogovarjali o organizacijskih izzivih največjega slovenskega festivala, ki se bo začel v nedeljo in bo v tednu dni ponudil več kot sto koncertov.

Je danes festival videti precej drugače, kot ste si ga zamislili pred 12 leti?

Na začetku je organizatorje motivirala ideja ustvariti festival, ki bo drugačen od drugih. Nismo si želeli navadnega festivala, ki traja nekaj dni in predvsem zvečer ponudi nekaj koncertov, ampak smo razmišljali o festivalu počitnicah, ki bi trajal teden dni ali več. To smo tudi naredili. Še vedno je to unikaten koncept, ki mu na evropskih tleh ni enakega.

Torej niste stavili na programsko izvirnost?

Program je mešanica tega, kar si želiš, in tistega, kar je na voljo. Omejen si s trenutno ponudbo. Pritegneš lahko skupine, ki so tisti hip na turneji in gostujejo tudi na drugih festivalih. V tem pogledu Metaldays ne ponuja ničesar novega. Letos prvič ni velikih imen, ki bi privabljala širše, mainstreamovsko občinstvo, ampak je program namenoma bolj metalski. Takšen, kakršnega bodo cenili zlasti resni ljubitelji te glasbe.

Se ta odločitev pozna na prodaji vstopnic?

Se. Še nikoli niso tako hitro pošle kot letos.

Zakaj potem ljubitelji težkometalne glasbe iz Nemčije, Francije in vsepovsod hodijo ravno v Tolmin, in ne na katerikoli drug festival v Evropi, kjer bi lahko slišali iste skupine?

Ravno zato, ker ima naš festival unikatno ponudbo, kot sem že omenil. Če si nekdo želi slišati določeno skupino, gre na avstrijski festival, kjer je program strnjen v tri dni. Če pa si želi enotedenskega oddiha v naravi, kjer bo lahko zvečer poslušal še ljubo mu glasbo, je Metaldays prava izbira.

Čemu pripisujete velik uspeh festivala Metaldays, ki je menda šele v zadnjih dveh letih prerasel v uspešno poslovno zgodbo?

Predvsem vztrajnosti. Konceptualno se festival ni spremenil zadnjih pet let. V tem času nismo vpeljali kakšnih novosti, ki bi jim lahko pripisali odgovornost za poslovni uspeh. Prepričan sem, da je pri festivalih vztrajnost tista, ki iz dobre ideje naredi finančno uspešen projekt.

Gotovo ste se v teh letih srečevali z velikimi organizacijskimi izzivi – kakšne težave ste morali premostiti, da ste postali uspešna poslovna zgodba?

Največji izziv je bil gotovo preskok iz ljubiteljske dejavnosti v profesionalizem. Nekaj je entuziazem in ljubezen do glasbe, ki te žene prva leta, drugo pa je, ko ta »hobi« prerase v resno delo z veliko odgovornostjo. Festival naenkrat postane posel. Posledično smo morali zamenjati večji del ekipe, ki ni znala izstopiti iz tega fanovskega pristopa.

Drug izziv je bil vsako leto prodati kakšno vstopnico več. Torej prepričati obiskovalce, da se vrnejo spet drugo leto in privabiti nove. Zdaj je razmerje med njimi 60 proti 40. Prodamo 12.000 vstopnic na leto, kar predstavlja 90 odstotkov obiskovalcev, ki se vsak dan zbere pod odri.

Lokalna skupnost je leta presenečeno ugotavljala, da so metalci urejeni ljudje, skoraj uglajeni. Pospravljajo za sabo, reciklirajo in se vzorno vedejo. Vaša ciljna skupina torej razbija predsodke.

Nikoli ni pametno soditi ljudi na podlagi videza.

Od kod vse prihaja občinstvo?

Prihajajo iz skoraj petdesetih držav z vsega sveta. Petinosemdeset odstotkov je tujcev. Prevladovali so Nemci, zadnja leta pa je vedno več tudi Francozov. Avstrijcev in Slovencev je približno enak odstotek.

Na spletni strani imate knjigo pohval in pritožb in zanimivo je, da odgovorite na prav vsako pripombo.

To počnem že nekaj let in mislim, da s tem z obiskovalci ustvarjam bolj oseben stik. Njihove pripombe so posebej obravnavane. Glede na število obiskovalcev je komentarjev pravzaprav zelo malo. Lani se je nekdo pritožil, da je premalo stranišč. Ampak bil je eden od treh, ki so pisali – med 12.000 ljudmi. Vseeno sem mu odgovoril.

Se občinstvo spreminja in prilagaja na spremembe, ki jih uvajate na festivalu? Videla sem, da opominjate starše, naj svojim otrokom nadenejo protihrupne ušesne ščitnike. Vas upoštevajo?

Pri vsaki spremembi preteče nekaj časa, da se ljudje na to navadijo. Morda nas prvo leto ne upoštevajo, drugo je že bolje, tretje leto pa je, kakor da nikoli ni bilo drugače. Sicer pa jim ne postavljamo nobenih omejitev, ki ne bi bile v njihovem interesu. Če napišemo, naj otrokom nadenejo zaščitne slušalke, nismo napisali nič slabega.

Ste tudi člani združenja festivalov Yourope, ki poudarja okoljevarstvo, zdravje. A ekozavest je menda precej draga. Zakaj ste se za to odločili, čeprav drugi festivali ne vpeljujejo teh smernic?

V letu 2016 smo in prav je, da se obnašamo odgovorno do planeta. Pri vseh festivalih, ki jih organiziramo, ob Metaldays še Winter Days of Metal, Punk Rock Holiday in Motörcity, se trudimo biti čim bolj ekološki. Govorimo o resnih količinah plastike, ki jo tako obiskani festivali proizvedejo. Če obstaja možnost, da ustvarimo manj odpadkov, jo pač moramo izkoristiti. Lani smo vpeljali biorazgradljivo embalažo, ki je sicer šestkrat dražja od plastične. Država propagira ekološko zavest, a nikogar ne zanima, da ta prispevek planetu plačaš šestkrat več.

Logistika je v dolini Soče omejena, nastanitvene kapacitete se hitro zapolnijo. Kako rešujete ta problem?

Včasih nastopajočim uredimo spanje v bližnjih ali daljnih mestih, ki imajo ustrezne hotele. Vozimo jih v Trst, Novo Gorico, Videm, Ljubljano, tudi Benetke. Obiskovalci se znajdejo sami. Kamp je brezplačen, vštet v ceno vstopnice, lahko si najdejo tudi druga prenočišča v Tolminu.

Ste letos uvedli kakšno novost?

Prvič smo postavili družinski kamp. Ampak če sem iskren, za zdaj ni velikega povpraševanja. Sicer na festival prihaja veliko družin z otroci.

Letos naj bi občina prejela več pritožb lokalnega prebivalstva kot prejšnja leta. Pravijo, da v vrhuncu sezone sami ne morejo uživati lepot sotočja, ker ga mesec in pol oblegajo takšna in drugačna glasbena plemena.

Zakonodaja je jasna glede varnosti, ki jo moraš zagotoviti, ko organiziraš prireditev. Na sotočje ne spuščamo ljudi brez vstopnice. Mi dogodek prijavimo, dobimo dovoljenje in ga izvedemo. Vsi festivali skupaj zasedajo sotočje dobre tri tedne. Lokalci ga še vedno lahko obiskujejo preostalih 340 dni.

Kljub začetni skepsi so na občini zdaj odkrili dobre strani festivalov na tem koncu.

Seveda. Občina si lahko mane roke, ko v njihov kraj pride 12.000 turistov. Zasedene so vse nastanitvene kapacitete, vsi lokali in restavracije so polni. Ves denar, ki ga vlagamo v promocijo festivala – in tega ni malo –, je tudi v vložek v promocijo regije, Tolmina. Prepričan sem, da smo zelo pomemben turistični dejavnik v Posočju, mislim celo, da ni niti ene turistične agencije v Sloveniji, ki bi se lahko pohvalila s toliko prenočitvami v tako kratkem času, kot jih imamo mi.